Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pozivi k oblikovanju mirovne regije Alpe Jadran in povezane Evrope, kaj lahko pričakujejo Slovenci v FJK, 80 let MePZ Avgust Pavel iz Porabja, festival manjšinske poezije na Reki
Pod naslovom ‘Vojne je konec’ je v Celovcu potekalo srečanje treh dežel, držav in narodov ob 100. obletnici konca prve svetovne vojne. Prireditev ni bila namenjena le preseganju preteklih delitev, temveč tudi poziv k demokratični, mirni, združeni Evropi. Na koncu mirovnega manifesta, pripravljenega ob tej priložnosti, so tako zapisali:
Izkušnje preteklega stoletja nam vendar kažejo, da smo za spremembe dejansko odgovorni mi sami. Na Koroškem rojeni pisatelj Robert Musil nas je učil, da naj uporabljamo svoj čut za mogoče. Ta čut za mogoče tiči tudi v pozivu Johna Lennona, ki je inspiriral ta manifest: “War is over … if you want it.”
Predsednik Zveze slovenskih organizacij Marjan Sturm se že več let zavzema za oblikovanje mirovne regije Alpe Jadran:
“Veliko možnosti je za poglobljeno sodelovanje in bolj bomo sodelovali, manj se bomo kregali.”
Profesor dr. Werner Wintersteiner s celovške Univerze Alpe Adria je prepričan, da je takšen manifest nujen prav v tem trenutku.
“Mislim, da ga potrebujemo prav zdaj, ko vidimo, da se kultura nasilja in nacionalizem ponovno prebijata v ospredje. Nočem čakati tako dolgo, da bomo imeli takšne politične odnose, da se tega ne bomo mogli več obvarovati.”
Pokrovitelja srečanja sta bila predsednika Avstrije Alexander Van der Bellen in Slovenije Borut Pahor. Njegov svetovalec dr. Ernest Petrič v pogovoru s Petro Kos Gnamuš se, čeprav bi lahko dali kakšne pripombe, strinja z osnovnim tonom manifesta. In kakšna je perspektiva regije?
“Sodelovanje, dialog, skupno življenje, skupni projekti, pobude, to je bodočnost. Tokovi tečejo na različne načine, ampak mislim, da tečejo prav. Če nočemo, da bi se tisto, kar se je dogajalo v preteklosti, ponovilo, je treba delati ravno to. In biti tudi toleranten do različnih idej, pobud, tudi če se včasih s kakšno je strinjamo.”
V Gradec se poleg koroških Slovencev, ki so po končanem študiju ostali v štajerski prestolnici, priseljuje tudi vse več delavcev iz Slovenije skupaj s svojimi družinami, zato ne preseneča, da se pojavlja vse več pobud za učenje slovenskega jezika. Na to je na seji državnozborske komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu opozorila tudi Suzana Weitlaner, predsednica društva Člen 7. – Pavlova hiša, ki povezuje Slovence na avstrijskem Štajerskem.
Gre za spremenjene razmere, ki jih poznajo tudi na Dunaju. Mladi, ki pridejo v večja mesta, ugotovijo, da nimajo več takšne jezikovne oskrbe, kot so jo imeli v domačem prostoru, In kako je s poukom maternega jezika v Gradcu?
“Pri pouku materinščine je tako, da so na eni strani otroci koroških Slovencev, na drugi strani otroci staršev iz Slovenije. Znanje jezika je različno, od zelo slabega do tekočega, različna so tudi narečja, tako da mora učiteljica pouk zelo previdno pripraviti…Včasih je lahko težava, da je pouk popoldne, seveda mora biti tudi zanimiv, ne sme zahtevati ne preveč ne premalo.”
Pouk materinščine v eni od ljudskih šol obiskuje približno 25 učencev, na višji stopnji pa zanimanje upade. Kako pa je z vrtcem?
V prostori slovenskega društva v Gradcu, kjer imajo tudi tečaj slovenščine, enkrat na teden pripravijo uro in pol za najmlajše. Gre za krog staršev, ki sami financirajo igralne urice v slovenskem jeziku. Otroci se igrajo z dvema študentkama, poslušajo slovenske pravljice, se pogovarjajo o različnih temah, pojasnjuje Suzana Weitlaner.
“Prijavljenih je petnajst otrok in zanimanja raste, saj smo začeli z petimi. Odvisno je od tega, kako angažirani so starši in tu vidim, da je interes za ohranjanje jezika in da se tudi starši zavedajo, da v nemškem okolju ni tako enostavno.”
Naloga za prihodnost je, da tako za otroke v vrtcu kot za učence, poiščejo šolo, kjer bi bila slovenščina del rednega pouka.
“Ne vem če bomo v Gradcu takoj lahko začeli z dvojezičnim poukom, ampak da slovenščino vsaj v neki prvi stopnji lahko vključimo v redni pouk, kot recimo dodatni predmet, bi že bil en velik korak naprej.”
Kako pa so pristojne deželne šolske oblasti naklonjene ideji, da bi okrepili pouk slovenščine?
“Naletela na posluh. Seveda je odvisno tudi od angažiranosti našega društva, ampak občutek imam, da so pripravljeni pomagati in podpirati to našo idejo, če se najde kakšna šola ali šolski partner, ki bi bil pripravljen imeti slovenščino v svoji šoli.”
Položaj Slovencev v Furlaniji Julijski krajini se lahko hitro poslabša. Trenutna italijanska vlada omenja zmanjševanje podpore, prav tako še vedno niso uresničena vsa določila zaščitne zakonodaje, na kar v spomenici opozarjata tudi obe krovni organizaciji Slovencev v Italiji; od neuresničene pravice do olajšanega zastopstva v italijanski poslanski zbornici in senatu, težav pri rabi slovenskega jezika v javni upravi, poučevanja slovenščine v Železni in Kanalski dolini, do sekcije s slovenskim učnim jezikom pri tržaškem konservatoriju G. Tartini, ki je še vedno ni, če naštejemo le nekatere.
Slovensko zunanje ministrstvo je v odzivu na spomenico ocenilo, da je v zadnjih letih prišlo do pomembnega napredka glede uresničevanja pravic Slovencev v Italiji, pa tudi, da so odprta vprašanja narodne skupnosti del rednega dialoga slovenskih političnih predstavnikov s predstavniki sosednje Italije in dežele Furlanije – Julijske krajine.
V Trstu se je s predstavniki Slovencev sestal tudi pristojni minister Peter Česnik. Prvo delovno srečanje z rojaki v Furlaniji Julijski krajini je omogočilo soočenje z nizom aktualnih narodnostnih vprašanj, kot so zagotavljanje mest Slovencev v italijanskem parlamentu Furlanije Julijske krajine, obuditev delovnega omizja med Ljubljano in Trstom, gospodarsko sodelovanje z novimi priložnostmi za mlade, prihodnost slovenskih časopisov, pa tudi sosedski odnosi med Slovenijo, Furlanijo Julijsko krajino in Italijo, poroča Mirjam Muženič.
Predsednika krovnih organizacij – Slovenske kulturno-gospodarske zveze, Rudi Pavšič, in Sveta slovenskih organizacij, Walter Bandelj, sta bila zadovoljna po pogovoru z ministrom, na katerem je sodelovala tudi senatorka Tatjana Rojc.
“Dobri in prijateljski odnosi z sosednjo Slovenijo so za Italijo izredno pomembni. Seveda, od slovenskega vrha pričakujemo, da bo prišlo do podpore potreb in zahtev, ki jih ima slovenska narodna skupnost v Italiji. Predvsem računamo na financiranje naših dejavnosti in ob tem tudi skrb za medije, kajti nimamo še v rokah finančnega zakona. Prav je, da se naša matična država zavzema in zavzame za tiste naše bistvene potrebe.”
Pogovora v prostorih slovenskega generalnega konzulata v Trstu se je udeležila tudi predsednica Paritetnega odbora za Slovence v Italiji, Ksenija Dobrila. Predstavila je prehojeno pot in zakonske akte, ki so bili opravljeni v zadnjih 17-ih letih, ter opozorila na številna vprašanja, ki se tičejo implementacije posameznih norm.
“Potreba je, da bi prišlo do srečanja ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu z ministrico za deželne zadeve, ki je odgovorna za lokalno avtonomijo in tudi za manjšino.”
Na Reki je 10.11. 2018 potekal Festival poezije narodnih skupnosti. Na srečanju, ki ga je tokrat pripravila Demokratična skupnost Madžarov, se je vnovič pokazala zanimiva narodnostna in jezikovna prepletenost reške kulture. Že dvanajsto leto zapored so sodelujoči ustvarjalci iz vrst narodnih manjšin lahko svoje pesmi interpretirali v maternem jeziku, med drugimi tudi v slovenščini.
Tokrat je preseglo vsa pričakovanja, je Marjani Mirkovića povedala predsednica Eva Viola, duša festivala, saj je nastopilo 20 pesnic in pesnikov.
“Avtorjev sploh ne izbiramo, ampak se javijo sami, tako tisti, ki imajo radi poezijo ali jo pišejo. Vabilo so dobile vse skupnosti, tako so med drugim bili Rusini, Ukrajinci, Bazovica, Italijani, Madžari, Srbi, Bosanci in da, tudi Hrvati. To pomeni, da smo odprti večinskemu narodu. Lepo je, ko smo vsi skupaj. Zelo lepo.”
V programu se je najprej predstavila reška književnica Diana Rosandić – Živković, profesionalna literatka z Reke, ki piše v hrvaščini. Slovenske korenine ima po materi in če bi se slovenščino učila od malih nog, bi bila njena krvna vez s Slovenijo morda močnejša, pravi.
Dela Diane Rosandić-Živković so prevedena v angleščino, španščino, italijanščino in makedonščino, njene pesmi pa je, kot pravi, pred leti v slovenščino prevedel Andrej Arko.
Na festivalu se je že tretjič predstavila vsestransko dejavna članica društva Bazovica Zdenka Kallan – Verbanac, ki je nastopila z recitacijo pesmi »Soči«, »Mački« in pesem »Staranju«. Poezijo je začela pisati na dopolnilnem pouku slovenščine, ki ga je obiskovala 2013 leta, in to po zaslugi učiteljice Dragice Motik, ki jih je spodbujala.
“Vedno sem nekako čutila ljubezen do svojih korenin. Zgodilo se je, da sem nekoga nadomeščala na predstavi pri dopolnilnem pouku in takrat sem začela delovati.”
Na večerih v društvu Bazovica predstavlja svojo poezijo, recitira in tudi zapoje, saj je petje njen velik konjiček. In to že od mladih let. Na festivalu v Opatiji je namreč nadomestila eno od pevk skupine Pepel in kri.
Je aktivna članica planinske, glasbene ter skupine za ohranjanje in raziskovanje slovenske kulture:
“Ta skupina je nastala po pouku, ker smo želele nadaljevati v tej smeri. Smo zelo pridne in z veseljem, ljubeznijo to delamo.”
Od 15.11.2018 je v prostorih Slovenskega doma na Reki na ogled razstava del umetnika samouka Vladimirja Čopa, čebelarja, kajti tema razstave je čebelarstvo v Sloveniji skozi zgodovino.
V prostorih Slovenskega doma v Zagrebu pa so predstavili hrvaški prevod enega največjih slovenskih romanov Prišleki, pisatelja Lojzeta Kovačiča. Kar 1140 strani obsežnega romana je prevedel Božidar Brezinščak Bagola, izdala pa ga je založnika hiša Alfa.
Obsežen avtobiografski roman slovenskega pisatelja Lojzeta Kovačiča se uvršča v sam vrh slovenske moderne proze in si zato vsekakor zasluži tudi prevod v Hrvaščino, je Tanji Borčič Bernard povedal dr. Zvonko Kovač, predstojnik katedre za primerjalno zgodovino južnoslovanskih jezikov in književost na zagrebški filozofski fakulteti.
“Z objavo romana Prišleki smo se Lojzetu Kovačiču oddolžili za velik dolg, saj je bilo do sedaj v hrvaščino prevedeno le eno njegovo književno delo, Tri ženske.”
Književnik Božidar Brezinščak Bagola, ki je prevedel roman, je eden izmed vodilnih prevajalcev iz slovenščine v hrvaščino v zadnjih 20-ih letih. 1140 strani romana Prišleki je prevajal dve leti in 4 mesece, sicer pa so, pravi, hrvaški bralci precej zainteresirani za slovensko književnost.
“Antologija moderne slovenske poezije je bila zelo dobro sprejeta, tako s strani strokovne kritike kot tudi kar se tiče prodaje. Tako da globoko upam, da se bo tudi ta roman, Prišleki, čeprav je obsežen in s tem tudi drag, dobro prodajal. Me pa veseli, da je hrvaško ministrstvo za kulturo odkupilo okrog 200 knjig za knjižnice in s tem bo roman dostopen tudi širšemu krogu hrvaških bralcev.”
Praznični koncert mešanega pevskega zbora Avgust Pavel na Gornjem Seniku ob 80-letnici delovanja je bil priložnost za obujanje spominov. Eden od sogovornikov Silve Eöry, zborovodja, Ciril Kozar je vodenje zbora prevzel leta 2011, potem ko se je po 26 letih upokojila Marija Trifus. Pred tem je vrsto let pel pri zboru in bil tudi organist, ko je zbor nastopal na mašah.
“Vedel sem, koliko zbor zmore in zna. Temelje današnjega zbora je postavila prav ona. Prej so peli bolj v slogu ljudskih pevcev, ona pa je postavila temelje za pravi mešani pevski zbor.”
Zgodovina zbora je zelo bogata. Začetki segajo v leto 1938, ko je zbor začel redno delovati. Prve pesmi so bile cerkvene.
“Prej ni bilo takšnih možnosti. Ni bilo učiteljev, zborovodij. Vasi so bile precej odmaknjene od centrov in tovrstna kultura ni bila tako razvita. So pa ljudje zelo veliko peli ob raznih priložnostih, predvsem v cerkvi in tam so se mogoče naučili osnov pravilnega zborovskega petja.”
Ena od pomembnih prelomnic so bila 70 leta prejšnjega stoletja, ko so strokovnjaki iz Slovenije priredili porabske pesmi za zbor.
“Porabske pesmi so zelo lepe in veliko jih je, toda niso bile primerne za zborovsko petje. Tu so strokovnjaki naredili zelo pomembno delo.”
Koliko pa petje pripomore k ohranitvi slovenskega jezika in porabskega narečja?
Prisluhnite!
878 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Pozivi k oblikovanju mirovne regije Alpe Jadran in povezane Evrope, kaj lahko pričakujejo Slovenci v FJK, 80 let MePZ Avgust Pavel iz Porabja, festival manjšinske poezije na Reki
Pod naslovom ‘Vojne je konec’ je v Celovcu potekalo srečanje treh dežel, držav in narodov ob 100. obletnici konca prve svetovne vojne. Prireditev ni bila namenjena le preseganju preteklih delitev, temveč tudi poziv k demokratični, mirni, združeni Evropi. Na koncu mirovnega manifesta, pripravljenega ob tej priložnosti, so tako zapisali:
Izkušnje preteklega stoletja nam vendar kažejo, da smo za spremembe dejansko odgovorni mi sami. Na Koroškem rojeni pisatelj Robert Musil nas je učil, da naj uporabljamo svoj čut za mogoče. Ta čut za mogoče tiči tudi v pozivu Johna Lennona, ki je inspiriral ta manifest: “War is over … if you want it.”
Predsednik Zveze slovenskih organizacij Marjan Sturm se že več let zavzema za oblikovanje mirovne regije Alpe Jadran:
“Veliko možnosti je za poglobljeno sodelovanje in bolj bomo sodelovali, manj se bomo kregali.”
Profesor dr. Werner Wintersteiner s celovške Univerze Alpe Adria je prepričan, da je takšen manifest nujen prav v tem trenutku.
“Mislim, da ga potrebujemo prav zdaj, ko vidimo, da se kultura nasilja in nacionalizem ponovno prebijata v ospredje. Nočem čakati tako dolgo, da bomo imeli takšne politične odnose, da se tega ne bomo mogli več obvarovati.”
Pokrovitelja srečanja sta bila predsednika Avstrije Alexander Van der Bellen in Slovenije Borut Pahor. Njegov svetovalec dr. Ernest Petrič v pogovoru s Petro Kos Gnamuš se, čeprav bi lahko dali kakšne pripombe, strinja z osnovnim tonom manifesta. In kakšna je perspektiva regije?
“Sodelovanje, dialog, skupno življenje, skupni projekti, pobude, to je bodočnost. Tokovi tečejo na različne načine, ampak mislim, da tečejo prav. Če nočemo, da bi se tisto, kar se je dogajalo v preteklosti, ponovilo, je treba delati ravno to. In biti tudi toleranten do različnih idej, pobud, tudi če se včasih s kakšno je strinjamo.”
V Gradec se poleg koroških Slovencev, ki so po končanem študiju ostali v štajerski prestolnici, priseljuje tudi vse več delavcev iz Slovenije skupaj s svojimi družinami, zato ne preseneča, da se pojavlja vse več pobud za učenje slovenskega jezika. Na to je na seji državnozborske komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu opozorila tudi Suzana Weitlaner, predsednica društva Člen 7. – Pavlova hiša, ki povezuje Slovence na avstrijskem Štajerskem.
Gre za spremenjene razmere, ki jih poznajo tudi na Dunaju. Mladi, ki pridejo v večja mesta, ugotovijo, da nimajo več takšne jezikovne oskrbe, kot so jo imeli v domačem prostoru, In kako je s poukom maternega jezika v Gradcu?
“Pri pouku materinščine je tako, da so na eni strani otroci koroških Slovencev, na drugi strani otroci staršev iz Slovenije. Znanje jezika je različno, od zelo slabega do tekočega, različna so tudi narečja, tako da mora učiteljica pouk zelo previdno pripraviti…Včasih je lahko težava, da je pouk popoldne, seveda mora biti tudi zanimiv, ne sme zahtevati ne preveč ne premalo.”
Pouk materinščine v eni od ljudskih šol obiskuje približno 25 učencev, na višji stopnji pa zanimanje upade. Kako pa je z vrtcem?
V prostori slovenskega društva v Gradcu, kjer imajo tudi tečaj slovenščine, enkrat na teden pripravijo uro in pol za najmlajše. Gre za krog staršev, ki sami financirajo igralne urice v slovenskem jeziku. Otroci se igrajo z dvema študentkama, poslušajo slovenske pravljice, se pogovarjajo o različnih temah, pojasnjuje Suzana Weitlaner.
“Prijavljenih je petnajst otrok in zanimanja raste, saj smo začeli z petimi. Odvisno je od tega, kako angažirani so starši in tu vidim, da je interes za ohranjanje jezika in da se tudi starši zavedajo, da v nemškem okolju ni tako enostavno.”
Naloga za prihodnost je, da tako za otroke v vrtcu kot za učence, poiščejo šolo, kjer bi bila slovenščina del rednega pouka.
“Ne vem če bomo v Gradcu takoj lahko začeli z dvojezičnim poukom, ampak da slovenščino vsaj v neki prvi stopnji lahko vključimo v redni pouk, kot recimo dodatni predmet, bi že bil en velik korak naprej.”
Kako pa so pristojne deželne šolske oblasti naklonjene ideji, da bi okrepili pouk slovenščine?
“Naletela na posluh. Seveda je odvisno tudi od angažiranosti našega društva, ampak občutek imam, da so pripravljeni pomagati in podpirati to našo idejo, če se najde kakšna šola ali šolski partner, ki bi bil pripravljen imeti slovenščino v svoji šoli.”
Položaj Slovencev v Furlaniji Julijski krajini se lahko hitro poslabša. Trenutna italijanska vlada omenja zmanjševanje podpore, prav tako še vedno niso uresničena vsa določila zaščitne zakonodaje, na kar v spomenici opozarjata tudi obe krovni organizaciji Slovencev v Italiji; od neuresničene pravice do olajšanega zastopstva v italijanski poslanski zbornici in senatu, težav pri rabi slovenskega jezika v javni upravi, poučevanja slovenščine v Železni in Kanalski dolini, do sekcije s slovenskim učnim jezikom pri tržaškem konservatoriju G. Tartini, ki je še vedno ni, če naštejemo le nekatere.
Slovensko zunanje ministrstvo je v odzivu na spomenico ocenilo, da je v zadnjih letih prišlo do pomembnega napredka glede uresničevanja pravic Slovencev v Italiji, pa tudi, da so odprta vprašanja narodne skupnosti del rednega dialoga slovenskih političnih predstavnikov s predstavniki sosednje Italije in dežele Furlanije – Julijske krajine.
V Trstu se je s predstavniki Slovencev sestal tudi pristojni minister Peter Česnik. Prvo delovno srečanje z rojaki v Furlaniji Julijski krajini je omogočilo soočenje z nizom aktualnih narodnostnih vprašanj, kot so zagotavljanje mest Slovencev v italijanskem parlamentu Furlanije Julijske krajine, obuditev delovnega omizja med Ljubljano in Trstom, gospodarsko sodelovanje z novimi priložnostmi za mlade, prihodnost slovenskih časopisov, pa tudi sosedski odnosi med Slovenijo, Furlanijo Julijsko krajino in Italijo, poroča Mirjam Muženič.
Predsednika krovnih organizacij – Slovenske kulturno-gospodarske zveze, Rudi Pavšič, in Sveta slovenskih organizacij, Walter Bandelj, sta bila zadovoljna po pogovoru z ministrom, na katerem je sodelovala tudi senatorka Tatjana Rojc.
“Dobri in prijateljski odnosi z sosednjo Slovenijo so za Italijo izredno pomembni. Seveda, od slovenskega vrha pričakujemo, da bo prišlo do podpore potreb in zahtev, ki jih ima slovenska narodna skupnost v Italiji. Predvsem računamo na financiranje naših dejavnosti in ob tem tudi skrb za medije, kajti nimamo še v rokah finančnega zakona. Prav je, da se naša matična država zavzema in zavzame za tiste naše bistvene potrebe.”
Pogovora v prostorih slovenskega generalnega konzulata v Trstu se je udeležila tudi predsednica Paritetnega odbora za Slovence v Italiji, Ksenija Dobrila. Predstavila je prehojeno pot in zakonske akte, ki so bili opravljeni v zadnjih 17-ih letih, ter opozorila na številna vprašanja, ki se tičejo implementacije posameznih norm.
“Potreba je, da bi prišlo do srečanja ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu z ministrico za deželne zadeve, ki je odgovorna za lokalno avtonomijo in tudi za manjšino.”
Na Reki je 10.11. 2018 potekal Festival poezije narodnih skupnosti. Na srečanju, ki ga je tokrat pripravila Demokratična skupnost Madžarov, se je vnovič pokazala zanimiva narodnostna in jezikovna prepletenost reške kulture. Že dvanajsto leto zapored so sodelujoči ustvarjalci iz vrst narodnih manjšin lahko svoje pesmi interpretirali v maternem jeziku, med drugimi tudi v slovenščini.
Tokrat je preseglo vsa pričakovanja, je Marjani Mirkovića povedala predsednica Eva Viola, duša festivala, saj je nastopilo 20 pesnic in pesnikov.
“Avtorjev sploh ne izbiramo, ampak se javijo sami, tako tisti, ki imajo radi poezijo ali jo pišejo. Vabilo so dobile vse skupnosti, tako so med drugim bili Rusini, Ukrajinci, Bazovica, Italijani, Madžari, Srbi, Bosanci in da, tudi Hrvati. To pomeni, da smo odprti večinskemu narodu. Lepo je, ko smo vsi skupaj. Zelo lepo.”
V programu se je najprej predstavila reška književnica Diana Rosandić – Živković, profesionalna literatka z Reke, ki piše v hrvaščini. Slovenske korenine ima po materi in če bi se slovenščino učila od malih nog, bi bila njena krvna vez s Slovenijo morda močnejša, pravi.
Dela Diane Rosandić-Živković so prevedena v angleščino, španščino, italijanščino in makedonščino, njene pesmi pa je, kot pravi, pred leti v slovenščino prevedel Andrej Arko.
Na festivalu se je že tretjič predstavila vsestransko dejavna članica društva Bazovica Zdenka Kallan – Verbanac, ki je nastopila z recitacijo pesmi »Soči«, »Mački« in pesem »Staranju«. Poezijo je začela pisati na dopolnilnem pouku slovenščine, ki ga je obiskovala 2013 leta, in to po zaslugi učiteljice Dragice Motik, ki jih je spodbujala.
“Vedno sem nekako čutila ljubezen do svojih korenin. Zgodilo se je, da sem nekoga nadomeščala na predstavi pri dopolnilnem pouku in takrat sem začela delovati.”
Na večerih v društvu Bazovica predstavlja svojo poezijo, recitira in tudi zapoje, saj je petje njen velik konjiček. In to že od mladih let. Na festivalu v Opatiji je namreč nadomestila eno od pevk skupine Pepel in kri.
Je aktivna članica planinske, glasbene ter skupine za ohranjanje in raziskovanje slovenske kulture:
“Ta skupina je nastala po pouku, ker smo želele nadaljevati v tej smeri. Smo zelo pridne in z veseljem, ljubeznijo to delamo.”
Od 15.11.2018 je v prostorih Slovenskega doma na Reki na ogled razstava del umetnika samouka Vladimirja Čopa, čebelarja, kajti tema razstave je čebelarstvo v Sloveniji skozi zgodovino.
V prostorih Slovenskega doma v Zagrebu pa so predstavili hrvaški prevod enega največjih slovenskih romanov Prišleki, pisatelja Lojzeta Kovačiča. Kar 1140 strani obsežnega romana je prevedel Božidar Brezinščak Bagola, izdala pa ga je založnika hiša Alfa.
Obsežen avtobiografski roman slovenskega pisatelja Lojzeta Kovačiča se uvršča v sam vrh slovenske moderne proze in si zato vsekakor zasluži tudi prevod v Hrvaščino, je Tanji Borčič Bernard povedal dr. Zvonko Kovač, predstojnik katedre za primerjalno zgodovino južnoslovanskih jezikov in književost na zagrebški filozofski fakulteti.
“Z objavo romana Prišleki smo se Lojzetu Kovačiču oddolžili za velik dolg, saj je bilo do sedaj v hrvaščino prevedeno le eno njegovo književno delo, Tri ženske.”
Književnik Božidar Brezinščak Bagola, ki je prevedel roman, je eden izmed vodilnih prevajalcev iz slovenščine v hrvaščino v zadnjih 20-ih letih. 1140 strani romana Prišleki je prevajal dve leti in 4 mesece, sicer pa so, pravi, hrvaški bralci precej zainteresirani za slovensko književnost.
“Antologija moderne slovenske poezije je bila zelo dobro sprejeta, tako s strani strokovne kritike kot tudi kar se tiče prodaje. Tako da globoko upam, da se bo tudi ta roman, Prišleki, čeprav je obsežen in s tem tudi drag, dobro prodajal. Me pa veseli, da je hrvaško ministrstvo za kulturo odkupilo okrog 200 knjig za knjižnice in s tem bo roman dostopen tudi širšemu krogu hrvaških bralcev.”
Praznični koncert mešanega pevskega zbora Avgust Pavel na Gornjem Seniku ob 80-letnici delovanja je bil priložnost za obujanje spominov. Eden od sogovornikov Silve Eöry, zborovodja, Ciril Kozar je vodenje zbora prevzel leta 2011, potem ko se je po 26 letih upokojila Marija Trifus. Pred tem je vrsto let pel pri zboru in bil tudi organist, ko je zbor nastopal na mašah.
“Vedel sem, koliko zbor zmore in zna. Temelje današnjega zbora je postavila prav ona. Prej so peli bolj v slogu ljudskih pevcev, ona pa je postavila temelje za pravi mešani pevski zbor.”
Zgodovina zbora je zelo bogata. Začetki segajo v leto 1938, ko je zbor začel redno delovati. Prve pesmi so bile cerkvene.
“Prej ni bilo takšnih možnosti. Ni bilo učiteljev, zborovodij. Vasi so bile precej odmaknjene od centrov in tovrstna kultura ni bila tako razvita. So pa ljudje zelo veliko peli ob raznih priložnostih, predvsem v cerkvi in tam so se mogoče naučili osnov pravilnega zborovskega petja.”
Ena od pomembnih prelomnic so bila 70 leta prejšnjega stoletja, ko so strokovnjaki iz Slovenije priredili porabske pesmi za zbor.
“Porabske pesmi so zelo lepe in veliko jih je, toda niso bile primerne za zborovsko petje. Tu so strokovnjaki naredili zelo pomembno delo.”
Koliko pa petje pripomore k ohranitvi slovenskega jezika in porabskega narečja?
Prisluhnite!
Sotočja so vnovič glasbeno obarvana. Slišite lahko posnetek koncerta mešanega pevskega zbora Danica iz Šentprimoža v Podjuni in tamburaške skupine Tamika iz Železne Kaple. Zbor Danica je bil pred dvema letoma, ko je praznoval 100-letnico delovanja, razglašen za najboljši zbor avstrijske Koroške. Konec aprila letos so se pevke in pevci skupaj s tamburaši predstavili tudi v okviru 12. koroških kulturnih dnevov v Ljubljani. Serijo kulturnih prireditev, namenjenih predstavitvi dejavnosti koroških Slovencev, tradicionalno pripravlja Društvo slovensko-avstrijskega prijateljstva skupaj z ljubljanskim Klubom koroških Slovencev. Zakaj je bilo občinstvo, ki je napolnilo Linhartovo dvorano Cankarjevega doma, navdušeno, lahko slišite v tokratnih Sotočjih. Pridružite se rojakom in prisluhnite mešanemu pevskemu zboru Danica, ki vas bo s slovensko narodno pesmijo popeljal po vseh teh dolinah avstrijske Koroške!
Velika vojna, ki je pred stotimi leti pustošila tudi na naših tleh, je korenito posegla v usodo slovenskega naroda na Tržaškem in Goriškem. O posledicah 1. svetovne vojne za Slovence v takratni Julijski krajini se v Sotočjih pogovarjamo s tržaško Slovenko, zgodovinarko, doktorico Marto Verginello. Na poletnem srečanju smo se pridružili porabskim upokojencem, stebrom tamkajšnje slovenske manjšine. Njihova zagovornica v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss pa spregovori o pripravah na jesenske lokalne volitve. Na avstrijskem Koroškem te dni poteka več glasbenih delavnic. Z udeleženci se tako sprehodimo od rocka do komorne glasbe in se vmes ustavili tudi pri pevcih na Big Bang glasbeni delavnici.
V hrvaški prestolnici je v Umetniškem paviljonu na ogled razstava fotografij ene najuglednejših hrvaških fotografinj Marije Braut. Na razstavi z naslovom "Neznani Zagreb Marije Braut" so na ogled fotografije, številne prvič predstavljene, iz njenega osebnega arhiva. Življenje 85-letne umetnice slovenskih korenin je polno neverjetnih zgodb, tragedij in uspehov. Gostimo jo v tokratnih Sotočjih. Odpravili smo se tudi na potep po turističnih kmetijah v Furlaniji julijski krajini, zelo pomembnih za tam živečo slovensko narodno skupnost. S koroško Slovenko Matejo Kert, kulturno referentko pri Krščanski kulturni zvezi, se pogovarjamo o lutkovni in gledališki ustvarjalnosti in se v Küharjevi spominski hiši na Gornjem Seniku pridružimo šolarjem pri spoznavanju ljudskih običajev Porabja. Rojaki iz sosednjih držav vas čakajo v oddaji Sotočja
V Sotočjih tokrat preverjamo, kako je z možnostjo naročanja slovenskih učbenikov na Tržaškem. Tamkajšnja slovenska knjigarna je morala zapreti vrata, novega knjižnega središča pa še ni. Odpravili smo se na Rebrco pri Železni Kapli, kjer so se tudi letos zbrali mladi umetniki. S sodnikom, literatom in prevajalcem doktorjem Jankom Ferkom se med drugim pogovarjamo o slovenskem prevodu njegovega romana o Sarajevu z naslovom »Cesar je vojsko odposlal«. Rojak Boris Šenkinc, pobudnik projekta o kolesarskih poteh v Primorsko - goranski županiji, je povezal turizem s kolesarjenjem. V Sotočjih pa gostimo tudi porabskega Slovenca Francka Mukiča, tesno povezanega z ljudsko glasbo in Sombotelskimi spominčicami.
Sotočja so tokrat v znamenju slovenske popevke, ki je imela svoje zlato obdobje tudi na Tržaškem. Konec marca letos je Radio Koper skupaj s Slovenskim kulturnim društvom Barkovlje pri Trstu v tamkajšnji dvorani s koncertom zaznamoval 50-letnico slovenske tržaške popevke. Pobudo za festival, ki je potekal v letih 1963 in 64, je dalo Prosvetno društvo Barkovlje in po pol stoletja so na novo priredili takratne popevke. Tri generacije, ki so se srečale v Barkovljah, so obujale spomine na takratne čase in slovensko glasbeno tradicijo v Italiji. Kako je zvenela 50-letnica slovenske tržaške popevke, lahko slišite v tokratnih Sotočjih.
Poletje je čas različnih jezikovnih taborov. Kako so jezikovne počitnice v Piranu preživljali mladi rojaki iz Porabja, lahko slišite v tokratnih Sotočjih. Vabimo vas tudi v edini slovenski muzej na Madžarskem. Obiskovalci muzeja Avgusta Pavla v Monoštru prihajajo z vsega sveta, manj kot lani pa jih je iz Slovenije. V oddaji gostimo koroško Slovenko Majo Haderlap, ki je nemškim bralcem približala zgodovino slovenske narodne skupnosti, in rojaka iz Furlanije julijske krajine. Kakšno je življenje mladega kmetovalca, pojasnjuje Matej Lupinc, kritičen do bolonjskega izobraževalnega sistema, v globalizaciji vidi priložnost za slovensko narodno skupnost. Dobitnik srebrne olimpijske medalje v Tokiu leta 1964, uspešni vaterpolist in rokometaš Zlatko Šimenc, rojak iz Zagreba, pa je zadovoljen. Ob vsem kar je dosegel, ima za to nedvomno veliko razlogov. Prisluhnite rojakom iz sosednjih držav v tokratnih Sotočjih.
Ob 100. obletnici začetka prve svetovne vojne se v Sotočjih tokrat posvečamo porabskim Slovencem. Tudi njih je vojna ločila od matične domovine. Porabje je po koncu vojne pripadlo Madžarski, nekoč zelo razvito območje pa je začelo nazadovati. S tržaškim Slovencem Martinom Mavrom, tajnikom Zveze slovenskih športnih društev v Italiji, se pogovarjamo o mladih rojakih in njihovih športnih uspehih. Veselje zaradi ligaških napredovanj pogosto zasenčijo dodatni finančni stroški, ki si jih društva ne morejo privoščiti . V Novem mestu smo se pridružili mladim z avstrijske Koroške, ki so v okviru jezikovnih počitnic dva tedna preživeli skupaj z dolenjskimi učenci. Na gradu Grobnik pa smo prisluhnili zaključku festivala komorne glasbe, ki ga je Zdravko Pleše pripravil že četrto leto zapored. Občinstvo je bilo navdušeno.
Sotočja so tokrat predvsem v znamenju mladih rojakov iz sosednjih držav. O njih so razpravljali tudi na letošnjem vseslovenskem srečanju v državnem zboru. Koliko lahko mladi danes dejansko sooblikujejo skupni slovenski prostor, nas zanima v pogovoru s Tanjo Peric, tržaško Slovenko, aktivno tudi na političnem prizorišču. Mladi so svojo dejavnost predstavili tudi na letošnji prireditvi Dobrodošli doma, ki je potekala v Škofji Loki. Vas zanima, kako so zapeli člani otroškega pevskega zbora Danica iz Šentprimoža v Podjuni? Prisluhnite oddaji. Doktor Karel Hren je eden od dveh novih ravnateljev Mohorjeve družbe iz Celovca. Prinaša v družbo, ki se ponaša kot najstarejša slovenska založba, nov veter? Tudi o tem več v Sotočjih. Predstavljamo tudi Tomaža Gržeto, glasbenega publicista, ki je zaradi študija Reko zamenjal za Ljubljano. V Monoštru pa smo si ogledali Mokre sanje mariborskega fotografa Marka Šebreka. Rojaki iz sosednjih držav vas čakajo tudi v tokratni oddaji Sotočja!
Tudi rojaki v sosednjih državah so praznovali dan državnosti. Več o skupni športno - kulturni prireditvi, ki so jo v Umagu pripravila slovenska društva v Istri, lahko slišite v Sotočjih. Avstrijsko gospodarstvo je med uspešnejšimi v Evropi. Kje je skrivnost njihovega uspeha, sprašujemo koroškega Slovenca Mirana Breznika, svetovalca za prodor podjetij na tuje trge. V oddaji gostimo mlade podjetne rojake iz Furlanije julijske krajine. Devan Jagodic, ravnatelj SLORI-ja - Slovenskega raziskovalnega inštituta iz Trsta, spregovori o izzivih inštituta po štirih desetletjih delovanja. Pridružimo pa se tudi mladim porabskim Slovencem, ki so na Gornjem Seniku pekli pice in druge podobne lokalne jedi. Katere? Prisluhnite oddaji.
Zgodovinar doktor Feliks Bister, koroški Slovenec, ki že desetletja živi na Dunaju, je raziskoval tudi življenje in delo Antona Korošca. Ob bližajoči se 100. obletnici začetka 1. svetovne vojne pojasnjuje, kako usodne so bile posledice vojne za koroške Slovence. Odpravili smo se v reški arhiv, kjer je na ogled razstava z naslovom Mejna grofija Istra v 1. svetovni vojni. Slovensko stalno gledališče v Trstu ima novega umetniškega koordinatorja Eduarda Milerja. Nasledil bo Diano Koloini, ki zaradi odnosa vodilnih do tega gledališča iz Trsta odhaja razočarana. Razočarane pa niso bile rojakinje iz Porabja, ki so na delavnici v Hiši jabolk na Gornjem Seniku spoznavale skrivnosti priprave marmelade, kompotov in zavitkov, rétašev, kot jim pravijo porabski Slovenci. Recept zanje lahko slišite v Sotočjih.
Slovenci v Italiji bodo skladno z zaščitnim zakonom iz Rima letos dobili dobrih 5,4 milijona evrov. Predlagana razdelitev denarja in načrti za spremembe financiranja pa že dvigujejo prah. Podrobneje o tem v tokratnih Sotočjih. Pozornost tokrat posvečamo avstrijskemu pravnemu redu in spoštovanju pravic slovenske narodne skupnosti. Odpravili smo se v Geopark Karavanke, ki povezuje slovensko in avstrijsko Koroško. Člane kulturnega in turističnega društva Andovci smo pospremili na pot od Malega Triglava v Porabju do vznožja Triglava in se spomnili slovenskih športnikov na Hrvaškem. Na pobudo Slovenskega doma v Zagrebu je nastala tretja iz serije monografij o pomembnih ljudeh slovenskega rodu, ki so zaznamovali hrvaško zgodovino. Po gledaliških in likovnih umetnikih so zdaj svojo knjigo dobili tudi športniki. Podrobnosti slišite v oddaji Sotočja!
Štefan Merkač je pri koroški deželni vladi zadolžen za pripravo načrta energetskega preobrata. O ambicioznih okoljevarstvenih ciljih in poti do njihove uresničitve pripoveduje v tokratnih Sotočjih. Na obisku v Porabju smo se pridružili bodočim učiteljem v dvojezičnih šolah na avstrijskem Koroškem. S strokovnim slavističnim simpozijem na Opčinah pri Trstu so strokovnjaki počastili bližajoči se 90. rojstni dan slovenskega literata Alojza Rebule. O njegovem delu in pomenu za slovensko literaturo lahko več slišite v tokratni oddaji. Gostimo pa tudi umetniško družino Zelenko, zaslužno za oživitev istrskega mesteca Grožnjan, mesta umetnikov, ki praznuje 50-letnico.
Sotočja so tokrat precej politično obarvana. Gostimo namreč bodočo evropsko poslanko Angeliko Mlinar, koroško Slovenko, ki se bo med drugim v Bruslju, kot pravi, zavzemala tudi za več neposredne demokracije v evropski uniji. O prvih vtisih po začetku mandata v Budimpešti pripoveduje Erika Köleš Kiš, prva zagovornica slovenske manjšine v madžarskem parlamentu. Rojaki na tržaškem in goriškem so zadovoljni z rezultati občinskih volitev, ki so potekale hkrati z evropskimi. Tamkajšnje dvojezične občine bodo namreč tudi v prihodnje vodili župani iz vrst Slovencev. Manj spodbudni so bili rezultati v Benečiji in Reziji. Tudi o tem več v tokratni oddaji. Odpravili pa smo se še Buzet, kjer so se skupaj z društvom Lipa predstavili učenci dopolnilnega pouka slovenščine z Reke, Pulja, Buzeta in Čabra.
V Sotočjih se tokrat nismo mogli izogniti volitvam v Evropski parlament. Rojaki na Hrvaškem so nezadovoljni, ne le zaradi slabe obveščenosti temveč tudi zaradi nezainteresiranosti političnih strank za njihove glasove. Nekdanji novinar in urednik Bojan Brezigar, novi predsednik izdajatelja Primorskega dnevnika, ocenjuje, da so razmere na dnevniku zelo kritične, vendar nevarnosti, da bi propadel, ni. Prav tako pa ni več možnosti za dodatno zmanjševanje stroškov. Kje so torej možne rešitve, nas zanima v tokratnih Sotočjih. Več o načrtih koroškega avtobusnega podjetja, ki je uvedlo redno avtobusno povezavo med Celovcem in Ljubljano, pove Mirko Zeichen-Picej, poslovodja avtobusnega holdinga. Pridružili pa smo se tudi porabskim upokojencem na kolesarskemu izletu v Sakalovce. Povabimo pa vas tudi na avstrijsko slovensko potujočo razstavo Sledi/Spuren ob 100. obletnici začetka 1. svetovne vojne.
Za delovanje slovenskih organizacij v zamejstvu je v letošnjem proračunu namenjenih skoraj petina manj denarja kot lani. Kaj to konkretno pomeni, je postalo jasno šele zdaj, ko je Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu denar razdelil posameznim organizacijam. Največ kritik prihaja iz vrst Slovencev v Italiji. Kako naprej, nas bo zanimalo v tokratnih Sotočjih. O življenju na Tržaškem se pogovarjamo z režiserjem in pisateljem Igorjem Pisonom, predstavnikom mlajše generacije tržaških Slovencev. Doktorica Karmen Delač Petković spregovori o pripravi Goranskega biografskega leksikona in sodelovanju s Slovenci na Hrvaškem. Porabski Slovenci in pomurski Madžari so skupaj pripravili izobraževalni projekt, zelo pomemben za obe narodni skupnosti. Odpravili smo se tudi v Šentandraž v Labotski dolini, kjer je potekal letošnji kulturni teden koroških Slovencev.
Učitelji slovenskega jezika na zamejskih šolah so se tokrat srečali na Reki, na osnovni šoli Pečine, kjer pouk slovenščine poteka že od leta 2006. Na Petanjcih so se na prireditvi »Jambori spominov in dobrega sosedstva« letos predstavili porabski Slovenci in Slovenci iz Radgonskega kota. Tradicionalno na prireditvi posadijo tudi drevo; porabski Slovenci so tako zasadili hrast, Slovenci iz Radgonskega kota pa sekvojo. Zakaj, lahko slišite v tokratni oddaji. Odpravili smo se tudi »po koroških poteh«. Tako je namreč naslov dopolnjenega in posodobljenega kulturnozgodovinskega turističnega vodnika Janka Zerzerja in se pridružili praznovanju 50-letnico deželnega studia RAI-a v Trstu, katerega sestavni del so tudi slovenski programi. Iz Trsta prihaja tudi Igor Pison, režiser predstave Angel pozabe v ljubljanski Mali Drami, nastale po zelo uspešnem romanu Maje Haderlap.
V tokratnih Sotočjih gostimo še eno zelo dejavno koroško Slovenko. Ana Blatnik bo julija prevzela vodenje avstrijskega zveznega sveta. Institucija, ki ima podobno vlogo kot slovenski državni svet, je že dalj časa na udaru kritik. Da so spremembe nujne, se zaveda tudi poslanka Ana Blatnik, ki zase pravi, da je realistka. O razmerah v avstrijski zvezni in koroški deželni politiki smo se z njo pogovarjamo v tokratni oddaji. Pridružili smo se slovenskemu društvu Bazovica z Reke, ki je pred kratkim gostovalo v Monoštru in rojakom v Porabju predstavilo svoje dejavnosti. Spoznate pa lahko tudi gostinca Borisa Lipovca, nekoč aktivnega člana dramske in mladinske skupine društva Bazovica. Alpinist in jadralni padalec je bil v preteklosti tudi jamar, danes pa je zelo dejaven predvsem v lokalnem pustolovskem združenju, kjer mu ne manjka adrenalinskih dejavnosti. Prisluhnite oddaji!
Pred bližajočim se praznikom dela v Sotočjih preverjamo, kakšne so priložnosti za delo na avstrijskem Koroškem. Tja se s trebuhom za kruhom odpravlja vse več ljudi iz Slovenije, čeprav so možnosti za zaposlitev tudi v Avstriji precej omejene. Je pa z delom in priložnostmi, ki se ponujajo, zadovoljna Eva Ciglar, nova tajnica slovenskega društva Bazovica na Reki. Iz Maribora jo je k rojakom v Kvarner odpeljala ljubezen. Slišite lahko, kako se je v Ljubljani predstavil mešani pevski zbor Danica iz Šentprimoža v Podjuni, pred dvema letoma razglašen za najboljši zbor na Koroškem, in kaj o svojem novem albumu pravijo gornjeseniški ljudski pevci in pevke.
Pred bližajočim se praznikom dela v Sotočjih preverjamo, kakšne so priložnosti za delo na avstrijskem Koroškem. Tja se s trebuhom za kruhom odpravlja vse več ljudi iz Slovenije, čeprav so možnosti za zaposlitev tudi v Avstriji precej omejene. Je pa z delom in priložnostmi, ki se ponujajo, zadovoljna Eva Ciglar, nova tajnica slovenskega društva Bazovica na Reki. Iz Maribora jo je k rojakom v Kvarner odpeljala ljubezen. Slišite lahko, kako se je v Ljubljani predstavil mešani pevski zbor Danica iz Šentprimoža v Podjuni, pred dvema letoma razglašen za najboljši zbor na Koroškem, in kaj o svojem novem albumu pravijo gornjeseniški ljudski pevci in pevke.
Revija Koroška poje, ki jo v Celovcu že več kot 4 desetletja pripravlja Krščanska kulturna zveza, je priložnost za predstavitev glasbene dejavnosti koroških Slovencev. Vsako leto v začetku marca v celovškem Domu glasbe nastopijo domači pevski zbori in vokalne skupine, na odru se jim pridružijo različne instrumentalne zasedbe, vedno pa na revijo povabijo še goste iz Furlanije julijske krajine in Slovenije. Tokratna Koroška poje, prvič pod vodstvom novega predsednika Krščanske kulturne zveze, duhovnika Janka Krištofa, je bila v znamenju cerkvene in posvetne glasbe. V prazničnih Sotočjih lahko tokrat slišite posnetek letošnjega koncerta, na katerem so nastopili Cerkveni zbor Loče, mešani pevski zbor Gorotan iz Šmihela, mladinski zbor Danica iz Šentprimoža, skupina ConCor iz Rožeka, mešana pevska skupina Višarski oktet iz Kanalske doline v Italiji in moški pevski zbor Tomaža Tozona Viribus Unitis iz Slovenije.
Neveljaven email naslov
