Zamolčane žrtve fašizma, so mladi rojaki dovolj slišani, veliko zanimanje za študij slovenščine na Reki in dober obisk vzorčne kmetije v Porabju

Kdaj bodo žrtve tržaških procesov dobile spodobna spominska obeležja

Uradna Italija ne priznava 20-letnega fašističnega nasilja nad Slovenci, kar dokazuje tudi odnos so spominskih obeležij v Bazovici, kjer so pokopani Ferdo Bidovec, Franjo Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič, obsojenih na 1. tržaškem procesu in ustreljenih leta 1930, in na Opčinah, kjer so bili po 2. tržaškem procesu leta 1941 ustreljeni Viktor Bobek, Ivan Ivančič, Simon Kos, Pinko Tomažič in Ivan Vadnal.

Prvi poskus domačinov, da bi strelišče preuredili  v dostojni kraj spomina, sega v leto 1949. Ob 40 letnici usmrtitve so znova poskusili s peticijo, pod katero so zbrali 3.800 podpisov in jih izročili tedanjem italijanskemu predsedniku Sandru Pertiniju. Tudi z naslednjo akcijo, ko so predsedniku države pošiljali razglednice, niso bili uspešni.

Leta 2005 je srenja iz Boršta občini Trst brezplačno odstopila 6 tisoč kvadratnih metrov svojega zemljišča ob bazoviški fojbi za ureditev spominskega parka in v zameno zahtevala enako za opensko strelišče, kjer so leta 1941 ustrelili Pinka Tomažiča in 4 njegove tovariše. Kot je Mirjam Muženič pojasnil Karlo Grgič, predsednik agrarne skupnosti srenj, iz tega ni bilo nič.

»Po naših izkušnjah ne občina, ne država, ne dežela ne držijo svojih obljub.«

Desnosredinski  tržaški župan  Roberto Dipiazza je takrat  poskrbel le za fojbo. Njegov naslednik levosredinski župan Roberto Cosolini je dosegel, da je italijansko obrambno ministrstvo strelišče na Opčinah izročilo občini Trst. Mimogrede, zemljišče strelišča je v srenjski lasti, kar vpleteni pozabljajo! Tedanji in sedanji občinski svetnik v Trstu Igor Švab pojasnjuje, da je občina leta 2014 z rebalansom proračuna zagotovila 180.000 evrov. Na območju, kjer so ustrelili peterico Slovencev, naj bi nastal park miru.

Po županu Cosoliniju se je vrnil župan Dipiazza. Na opensko strelišče so prišli delavci in z zidkom ločili obstoječe vojaško strelišče, na katerem še vadijo streljanje,  in prostor bodočega spominskega parka. Porabili  so odmerjenih 180 tisoč evrov in odšli.

Kot pravi avtor načrta za ureditev spominskega parka arhitekt Andrej Križnič, ki si je v parku zamislil ploščad za proslave, majhen muzej in servisne prostore, so na prvi tretjini, mogoče polovici. Za načrtovano ureditev bi rabili še 300.000 evrov. Predstavnik Združenja Borcev ANPI Dušan Kalc pa dodaja, da se ne bodo predali.

»To pomeni, da je delo polovično in se bomo morali boriti naprej, da bo končno izpolnjeno to, kar pričakujemo že desetletja.«

Občinska svetnica v Trstu Valentina Repini pravi, da je pomembno, da dobijo od župana zagotovilo, da bo občina poskrbela za ustrezno obeležje.

»Pomembno je, da pokaže politično voljo, da se  novem rebalansu proračuna pripravi popravek in da ga občinska uprava sprejme za zaključek tega načrta. Če do tega ne bo prišlo, je seveda tudi sodelovanje slovenske diplomacije še kako dobrodošlo.«  

‘Če imaš glas, ga je treba tudi uporabiti!’

27-letna Svetlana Wakounig je podpredsednica krovnega Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS). Danes pravnica je odraščala v prostorih te krovne organizacije, ki jo je nekaj let vodil tudi njen oče Jože Wakounig, dolgoletni funkcionar pri NSKS.

Da ima politiko v krvi, je jasno že po nekaj minutah pogovora, ko jo vprašamo, koliko mlade rojake zanima narodnostna politika.

»Če se mlade vpraša, ali jih politika zanima, jih veliko reče ne. Če pa pomislimo, kaj narodnostna politika pomeni, da so to kultura, kulturna društva, da je to šport in, in, in. Potem bodo rekli, ja seveda, to me pa zanima. Tako, da se na to ne more gledati ozko, da je to samo politika v smislu avstrijske vlade.«

Izvolitev 21-letnega Manuela Juga za predsednika druge krovne Zveze slovenskih organizacij in njeno podpredsedniško mesto sta lahko dodatna motivacija za mlade, toda, pravi, v NSKS je v Zboru narodnih predstavnikov, ki je njegov najvišji organ, veliko mladih.  Pa so slišani?

»To je odvisno od tega, kakšen tip človeka si. Sem pač tak tip, da se me posluša. Nisem takšna, da bi bila tiho. Če imaš glas, ga je treba tudi uporabljati.«

Za razliko od mnogo svojih koroških vrstnic in vrstnikov, ki so po končanem študiju ostali na Dunaju, se je Svetlana Wakounig vrnila domov na avstrijsko Koroško. Kot pravi, je bila to osebna odločitev, saj ljubi naravo, ljubi gore. Ampak vrnila se ni samo zaradi narave.

»Tudi zaradi koroških Slovencev in Slovenk. Sem koroška Slovenka in na Dunaju si predvsem v nemški družbi.«

Profesionalna funkcija v NSKS je ne zanima. Cilj je, da ta organizacija nekega  dne neha delovati in bodo imeli skupno zastopstvo.

»Ta cilj mi, kot edina organizacija zasledujemo in če bo idealno, čez deset let ne bo več Narodnega sveta koroških Slovencev, temveč skupno zastopstvo vseh koroških Slovenk in Slovencev.«

In v to resnično verjame, saj, kot pravi, drugače tega cilja ne bi zasledovala.

»Sem optimist. Misli, da je to to, kar bi nam najbolj pomagalo.«

Daljši pogovor s Svetlano Wakounig lahko slišite v oddaji, v kateri gostimo tudi doktorja Klemna Laha, lektorja za slovenski jezik na novem lektoratu na Reki, presenečenega zaradi velikega zanimanja študentov.

Sladke skrbi lektorja za slovenski jezik

Na Reki so lani odprli lektorat za slovenski jezik, po Zagrebu in Zadru tretji na Hrvaškem. Deluje v okviru oddelka za kroatistiko na reški filozofski fakulteti in sredi marca so se začela tudi predavanja. Odziv študentov je  odličen, zadovoljno pravi v pogovoru z Marjano Mirković lektor dr. Klemen Lah, ki že več kot deset let poučuje slovenščino tudi na lektoratu v Zadru.

»Zelo živo je, prijetno pa je tudi zato, ker predavalnica poka po vseh šivih, kar pomeni, da je interes za slovenski jezik zelo velik. Veliko je vprašanj, veliko zanimanja in lepšega si ne bi mogel želeti, niti si nisem mogel predstavljati.«

Zaradi velikega števila prijavljenih, do zdaj jih je bilo 36, je  moral zaprositi za omejitev, saj drugače ne bi mogel zagotoviti kakovostnega pouka.

»Če želimo ohraniti nivo, moramo sprejeti tudi ta nepriljubljen ukrep. Ampak, pravim, boljše so sladke skrbi kot premajhen vpis.«

Razlogi za študij slovenščine so, ugotavlja, zelo različni. Eni imajo slovenske prednike in si želijo obnovitvi njihov jezik, za druge je to samo predmet, ki ga morajo vpisati, tretji želijo študij in poklicno pot nadaljevati v Sloveniji. Vsem pa je skupno, da so motivirani za spremljanje 2 ur predavanj in ure seminarja tedensko.

Tako kot so različni razlogi za študij, je različno tudi predznanje študentov. Odvisno je tudi od tega, od kod prihajajo, pravi dr. Klemen Lah.

»Tisti, ki so iz t.i. kajkovske regije, nad Zagrebom ali iz Istre, zelo hitro usvajajo slovenski jezik. Pred nekaj leti, ko so slovenski televizijski kanali segali preko meje, je bilo kar nekaj študentov, ki so odlično obvladali slovenščino. Študenti, ki niso blizu meje, pa imajo kar nekaj težav. Imajo pa predznanje nekateri študenti, ki imajo slovenske prednike in je to tudi njihov motiv.«

Različne pa so tudi možnosti za zaposlitev po končanem študiju. Znanje slovenščine bi lahko bilo dobrodošlo tudi v turizmu.

»Goreča želja, ki jo vsako leto polagam na srce študentom, je, če so Slovenci ena izmed najbolj številčnih turističnih skupin na hrvaški obali, si najbrž zaslužijo tudi kakšen prevod.«

Zato sistematično delajo na tem, da bi se nekoč v restavracijah, hotelih in podobnih turističnih objektih pojavila slovenščina. Za zdaj sicer še ne kaže tako dobro, ampak to je eden od manjših ciljev našega sogovornika.

»Slovenci smo zelo samoumevni, zato nas Hrvati jemljejo kot svoje, saj vedo, da bomo hrvaščino sprejeli. Ni pa to tako samoumevno, kot se nam zdi. Mogoče moramo pokazati, da bi nam veliko pomenilo, če bi bili nagovorjeni v slovenščini, kljub svojemu odličnemu znanju ali pa vsaj razumevanju hrvaščine.«

Dr. Klemen Lah, lektor za slovenščino na reški Filozofski fakulteti, pa ugotavlja tudi, da se čuti, ko se zapletejo meddržavni odnosi, saj se s študenti, ko govorijo o geografiji in omeni Piranski zaliv, razvije razprava.

»To je koristno, saj tako lahko predstavim tudi slovenski zorni kot. .. Vloga lektorja je malce tudi veleposlaniška.«     

Gostom je vedno treba ponuditi nekaj novega

Slovenska vzorčna kmetija na Gornjem Seniku je po zimskem premoru vnovič odprla vrata za obiskovalce. In teh že v prvih dneh nove sezone ni manjkalo, pojasni vodja Razvoje agencije Slovenska krajina Andreja Kovač, ki upravlja kmetijo. Že lani so izpolnili zastavljeni cilj in dosegli, da se kmetija v celoti financira iz lastnih prihodkov.

»Več si tudi ne moremo želeti.«

Gre namreč za nekakšno družinsko kmetijo s petimi zaposlenimi. Trije, zadolženi za področje turizma, skrbijo za stacionarne in izletniške turiste,  dva pa za kmetijsko dejavnost, ki obsega poljedelstvo, živinorejo, pridelavo in predelavo sadja ter za samo kmetijo.

Uvajanje novosti pa je stalnica na vzorčni kmetiji, pravi Andreja Kovač v pogovoru s Silvo Eöry. Kmetija je postala znana po teletini in govedini. Vsak meni ima tako štiri jedi iz telečjega mesa, pripravljajo povsem domači hamburger, sami spečejo tudi žemljice in odziv gostov je zelo pozitiven.

»Vedno moramo biti pripravljeni, da uvedemo kakšne novosti, saj tako pridobivamo še nove goste.«

Med novosti sodi tudi zastekljena terasa, še kako dobrodošla v še nekoliko hladnih spomladanskih dneh, pa domače žganje iz jabolk, ki jih lani res ni manjkalo. V okviru čezmejnega projekta Ethos Land pa iščejo lokalne pridelovalce, ki bi sodelovali z njimi in svoje pridelke ponujali v njihovi  trgovinici. Če bi turisti želeli kupiti večje količine, pa bi jih povezali s samimi lokalnimi pridelovalci.

»Razvijati turizem pomeni, da moraš turistu nekaj ponudit. V Porabju je ponudba lokalnih produktov zelo skromna… Vsi bomo uspešni, če se bomo povezali.«

Več o načrtih pa v daljšem pogovoru z Andrejo Kovač v tokratni oddaji. Prisluhnite!