Veselje v Repnu na tržaškem Krasu, negotovo v Rimu, kreativno učenje slovenščine v ljudskih šolah na avstrijskem Koroškem, kje so dejavni Slovenci v Medžimurju, Mali princ vnovič v Porabju

Potem ko sedem let med domačini ni bilo para, ki bi se odločil za tradicionalno poroko v narodnih nošah in s svatovskim sprevodom po vasi, so ga zdaj vendarle našli. Etnološka prireditev Kraška ohcet, ki jo pripravljajo v Repentabru na tržaškem Krasu konec avgusta, letos končno bo. Dana Purič in Ivan Kerpan bosta usodni da izrekla na tradicionalni svatbi, tako kot so leta 1987 storili nevestini starši.

»Že od malih nog sem bila na vseh Kraških ohcetih, seveda oblečena v narodno nošo. Zdelo se nam je, da bi bilo lepo, če nadaljujemo tradicijo.«

Tudi bodoči mož je Kraško ohcet, kot je povedal Tjaši Lotrič, spoznal že v mladih letih pri pripravi osmic.

»Odkar sva skupaj, sem bil trikrat v narodni noši, tako da sem Kraško ohcet spoznal tudi z druge plati. Ko sva se odločila, da se poročiva, sva rekla: zakaj pa ne na Kraški ohceti.«

Ženina in nevesto ter seveda organizatorje, zadrugo Naš Kras, čaka veliko dela. Štiridnevne prireditve se namreč udeleži 500 v narodne noše oblečenih svatov, prireditev pa si ogleda več tisoč ljudi. Predsednik zadruge Edi Kraus ne skriva zadovoljstva, da so končno našli par in bodo imeli pravo poroko, kakršne so prirejali v 19. stoletju.

»Ta tradicija, ki izvira iz zgodovine, ima velik pomen – ne le kot manifestacija, temveč potrjuje navzočnost slovenskega človeka na tem ozemlju.«

Negotovost v Rimu

Kakšni so obeti, da bodo Slovenci tudi v prihodnje imeli svojega predstavnika v italijanskem parlamentu? To je trenutno najpomembnejše politično vprašanje, s katerim se ukvarja slovenska narodna skupnost v Furlaniji – Julijski krajini. In ni videti spodbudno.

T.i. ladinski model, ki ga zagovarja slovenski odbor Demokratske stranke – po njem bi v parlament prišel Slovenec z najvišjim deležem glasov na listah strank, ki bi prestopile volilni prag – odpira dodatna vprašanja, je prepričana senatorka Demokratske stranke Tatjana Rojc. Tudi model etnične stranke, ki ga zagovarja stranka Slovenska skupnost, po njenem mnenju ne bi bil ustrezen.

“Bojim se, da slovenska narodna skupnost v Italiji ne bo zmožna predstaviti enotnega predloga in to bo seveda težava. Vsak bo vlekel na svojo stran. Za kar koli se bomo odločili, bo narobe.”

Spodbudno pa je, pravi senatorka v pogovoru z Jankom Petrovcem, da je italijanski zunanji minister in vodja Gibanja 5 zvezd Luigi Di Maio na novinarski konferenci dejal, da bo Italija še naprej zagotavljala slovensko navzočnost v Rimu.

“Moram priznati, da je to prvič, da tako pride do izraza vprašanje o slovenski narodni skupnosti in da na novinarski konferenci zunanji minister Italije izrecno spregovori o slovenski manjšini – da sploh ve, o čem je govor. Zdi se mi, da je to že korak naprej.”

Tradicionalno so levosredinske stranke vedno zagotavljale slovensko navzočnost v parlamentu, poudarja senatorka Tatjana Rojc, drugo vprašanje pa je, kako bomo to rešili.

“Lepo bi bilo, če bi se italijanske stranke odločale za slovenske kandidate ne glede na to, kdo jih bo volil, in lepo bi bilo tudi – to se malokdaj zgodi – da bi slovenski kandidat imel tako podporo, da bi ga prepričano volili tudi italijanski volivci.”

Kreativno učenje slovenščine

Sedem zgodb je naslov gradiva za lažje učenje slovenščine v dvojezičnih ljudskih šolah na avstrijskem Koroškem, ki ga je pripravilo sedem učiteljic, nekdanjih študentk Pedagoške visoke šole v Celovcu. Poleg sedmih delovnih zvezkov so pripravile slovar, pesmarico in zgoščenko z zgodbami in pesmimi, ki so jih zapeli otroci ljudske šole 1 v Borovljah.

Učno gradivo je namenjeno učencem od prvega do tretjega razreda dvojezične ljudske šole, torej starim od 6 do 9 let, in uporablja ga že več kot polovica učencev, je ponosna profesorica doktorica Bernarda Volavšek Kurasch s Pedagoške visoke šole, somentorica pri projektu.

“Čeprav smo imeli do zdaj le tri predstavitve za učitelje in učiteljice, je bilo veliko naročil. Učiteljice nam dajejo zelo pozitivna mnenja, tako da se zdaj že več kot polovica prijavljenih učencev uči s tem gradivom.”

Priprava učnega gradiva je imela dva cilja, pravi naša sogovornica. Oblikovati so želeli zanimivo gradivo za zelo heterogene skupine učencev, ki bi jih spodbudilo k sporazumevanju v slovenščini, funkcionalni dvojezičnosti. Drugi cilj pa je bil pedagoški jezikovni razvoj študentk na prehodu iz študijskega obdobja v poklicno življenje, ko morajo svoje jezikovno znanje uporabiti v praksi. Izkušnje so bile dobre, ugotavlja prof. dr. Bernarda Volavšek Kurasch, potem ko se je z avtoricami gradiva pogovarjala o rezultatih njihovega dela.

“Povedale so mi, da so postale pri rabi jezika samostojnejše in opaznejše med kolegicami. To pa je že rezultat, s katerim so lahko zadovoljni.”

Kje so dejavni Slovenci?

Kako do Slovencev v Medžimurski županiji, je vprašanje, na katero med drugimi išče odgovor predstavnica Slovencev v sosednji Varaždinski županiji Barbara Antolić Vupora. 

Na lanskih manjšinskih volitvah tako v Medžimurski županiji niso našli kandidatov, ki bi bili skladno z manjšinsko zakonodajo pripravljeni sodelovati na volitvah, čeprav naj bi v tej županiji živelo več kot 500 Slovencev in bi lahko imeli svoj 25-članski manjšinski svet.

“Vemo, da Slovenci so, toda takih, ki bi se dejavno vključili v manjšinsko politiko, ne moremo doseči. … Veliko ljudi smo prosili, vprašali, toda ko se odpre nova pot, je vedno veliko težav.”

Naša sogovornica je prepričana, da je eden izmed razlogov za nezainteresiranost tudi podcenjenost tovrstnih funkcij, ki so zelo slabo finančno ovrednotene.

“Že vrsto let vodim slovensko manjšinsko samoupravo, prej kot predsednica sveta, zdaj kot predstavnica, dobimo pa 600 evrov na leto – to ne pokrije niti stroškov telefona.”

Leto z Malim princem

V razstavnih prostorih Slovenskega doma so se pred kratkim planeti spustili na Zemljo in majhen deček, Mali princ, je popotoval z enega na drugega. Zveza Slovencev na Madžarskem je skupaj z II. osnovno šolo iz Rogaške Slatine pripravila odprtje razstave z naslovom Leto z Malim princem.

Še ta teden so v Monoštru poleg kopij naslovnic številnih jezikovnih različic Malega princa, avtorja Antoina de Saint-Exuperyja, na ogled tudi likovna dela s to temo, ki so jih poustvarili učenci omenjene osemletke. Na njej namreč kot učiteljica angleščine poučuje Jožica Nuč, ki je že nekaj let strastna zbirateljica te svetovno priljubljene knjige.

Jožica Nuč se je tokrat prvič mudila v Porabju, in to prav po zaslugi Malega princa, pojasnjuje v pogovoru s Silvo Eöry. Povezala se je namreč z založnikom Brankom Pintaričem, ki je pred dvema letoma izdal Malega princa v prekmurskem narečju, delo porabskega rojaka Akoša Antona Dončeca.

“Malo sem si že predstavljala, kako bi lahko bilo pri vas (v Porabju). Bila pa sem pozitivno presenečena nad samim Monoštrom in ljudmi, ki delajo tu.”

Akoš Anton Dončec, ki je prevedel Malega princa v prekmurski in kajkavski jezik, ob odprtju razstave pa prebral odlomka v madžarščini in kajkavščini, je tako kot Jožica Nuč zbiralec izdaj Malega princa.

“Ta knjiga je eno največjih literarnih del svetovne književnosti, drugo največje po Svetem pismu. V prekmurščino sem jo prevedel zato, ker je vredna prevoda takih velikih del svetovne književnosti. Moramo izkoriščati literarno moč prekmurščine. Ne smemo reči, da je to samo narečje. Narečje nima take moči.”

Prisluhnite!