Milijarde evrov za zmanjševanje brezposelnosti in zagotavljanje likvidnosti, zaprte meje, ki preprečujejo stike z družino, kulturne prireditve na spletu in priložnosti za spremembe

Skrajšan delovni čas in drugi ukrepi

Države sprejemajo več deset milijard evrov vredne ukrepe za blažitev posledic epidemije. Kako podjetjem in posameznikom pomaga Avstrija? Koroški Slovenec ddr. Marian Wakounig, regionalni direktor za davke in carine pri avstrijskem finančnem ministrstvu in član krizne skupine, pojasnjuje, da je naša severna soseda v okviru zakonodaje covida 19 v sedmih tednih sprejela več kot 15 različnih zakonov. Sveženj pomoči pa je vreden 38 milijard evrov. Med drugim so ukinili davek na dodano vrednost za prodajo zaščitnih mask, pred epidemijo obdavčene z 20-odstotno stopnjo.

Velik problem državam predstavlja povečevanje števila brezposelnih in Avstrija skuša to reševati z možnostjo skrajšanega delovnega časa. V tem modelu je že več kot 1.200.000 zaposlenih, pravi ddr. Marian Wakounig, vsoto, ki jo je država namenila za financiranje tega ukrepa, pa so s sedem že dvignili na deset milijard evrov. Ukrep je predviden za tri mesece z možnostjo podaljšanja še za tri, torej skupaj za pol leta, delodajalec pa zaposlenega, ki dela skrajšan delovni čas, ne sme odpustiti še mesec dni po prenehanju tega ukrepa.

»Zaposlenim se delovni čas skrajša, skoraj v celoti pa dobijo povrnjeno dozdajšnjo plačo. Na ta način namerava država ohraniti delovna mesta oziroma  preprečiti odpuščanja, ki bi povečala brezposelnost. Ta je namreč ta hip zelo visoka.«

Kaj to pomeni v praksi?

Višina nadomestila je odvisna od višine plače, pojasnjuje naš sogovornik. Pri mesečni bruto plači do 1.700 € (cca neto 1.350 €) dobi delojemalec, čeprav je na skrajšanem delu, 90 odstotkov dozdajšnje neto plače. Od mesečne bruto plače v višini 2.700 € (cca neto 1.860 €) dobi delojemalec 85 odstotkov neto plače (cca neto 1,600 €), za vse bruto plače nad 2.700 € pa dobi delojemalec 80 odstotkov neto plače. Zgornja meja je bruto plača 5.400 € mesečno (cca neto 3.200 €) in to velja za vse plače, višje od 5.400 €. Vajencem se vedno povrne sto odstotkov.

Delovni čas se lahko skrajša za do 90 odstotkov, poudarja ddr. Marian Wakounig. Teoretično to pomeni, da ob 40-urnem tedenskem delovniku lahko delavec dela štiri ure na teden.

»Delavec se lahko dogovori, da pet tednov ne dela nič, šesti teden pa 60 odstotkov.«

S tem želi Avstrija omejiti odpuščanja, saj je brezposelnost na rekordni ravni.

»Ukrepi za zajezitev širjenja koronavirusa so namreč močno povečali število brezposelnih. Zdaj jih je več kot 570.000 in bližamo se magičnemu številu 600.000. To je največ v zgodovini naše države, odkar se zbirajo podatki. Zvišanje imamo pravzaprav v vseh panogah. Če k temu prištejemo še 1.200.000 zaposlenih, ki so vključeni v model skrajšanega delovnega časa, imamo v Avstriji že 1.800.000 zaposlenih v ”kurioznih” delovnih razmerjih, če se smem tako izraziti. Kmalu jih bo dva milijona, torej prebivalstvo Republike Slovenije.«

Da bi v teh časih pomagali davkoplačevalcem, je avstrijska finančna uprava sprejela različne olajšave.

»Od vsega začetka je bil cilj finančne uprave zagotoviti likvidnost avstrijskih podjetij, ne glede na njihovo velikost in tržni pomen.«

Davčni zavezanci tako lahko zaprosijo za znižanje akontacije dohodnine in davka na dohodek pravnih oseb (Körperschaftsteuer) tudi do vsote nič. Avstrijska finančna uprava zdaj ne izdaja nobenih davčnih odločb, po katerih bi moral zavezanec plačati upravi. Izdajajo samo odločbe, pri katerih se davčnemu zavezancu izplača oziroma vrne denar.

Davčni zavezanci v Avstriji lahko zahtevajo odlog plačila davčnega dolga ali   možnost plačila v obrokih, kar za zdaj velja do 30. septembra 2020. Rok za oddajo davčnih napovedi za leto 2019 se je podaljšal do konca avgusta 2020,  davčna uprava pa do konca maja ne izvaja izvršb in ne pošilja davčnih zavezancev v stečaj. Do pomoči pa so upravičeni vsi, čeprav imajo neporavnane davčne obveznosti.

»Finančna uprava je do zdaj pozitivno rešila več kot 200.000 prošenj davčnih zavezancev in pri tem ni zastojev, saj smo rešili skoraj vse prošnje. Vsi ti ukrepi, predvsem znižanje akontacij davkov, pa so v sedmih tednih državo stali že več kot pet milijard evrov.«

Avstrijska finančna uprava je takoj uvedla tako imenovano vročo linijo za pomoč davkoplačevalcem, kjer na vprašanja po telefonu ali elektronski pošti odgovarjajo usposobljeni svetovalci, ki imajo pregled nad pomočjo in sprejetimi ukrepi, in to ne samo s področja davkov.

Tudi davčnih inšpekcij zdaj ne izvajajo, saj bi to pomenilo, poudarja naš sogovornik, izplačila oziroma dodatne stroške za zavezance, česar ne želijo.

»V upravi nam gre zdaj v prvi vrsti za zagotovitev likvidnosti podjetij in sprejetje dejstva, da smo kot država v izrednih razmerah. Zato smo takoj prenehali vse inšpekcije in nadzor, čeprav to ni bilo vsem po volji. Zavedamo se namreč, da brez podjetništva ni delovnih mest.«

Zagotovo bo marsikateri podjetnik to krizo nepošteno izkoristil, vendar je to pač cena takšnih razmer, dodaja ddr. Marian Wakounig in napoveduje, da se bodo po koncu krize posvetili predvsem nadzoru upravičenosti do državnih podpor in subvencij, saj je to v interesu avstrijskih davkoplačevalcev.

Konec slovenskega zadružnega bančništva na avstrijskem Koroškem?

Kaj se dogaja s Posojilnico bank, dvojezično regionalno zadružno banko na avstrijskem Koroškem, dobro znano tudi varčevalcem iz Slovenije? Njeno preoblikovanje iz zadružne v delniško družbo in prodaja bi lahko pomenila zlom slovenskega zadružnega bančništva, opozarjajo koroški Slovenci.

Že ob združitvi Posojilnic in Zveze bank v Posojilnico bank leta 2016 so nekateri opozarjali, da gre za tvegano potezo, vendar je bila to, kot poudarja predsednik upravnega odbora Felix Wieser, edina možnost za obstanek.

»Gospodarska kriza v letih od 2007 do 2010 in slaba posojila so pahnila banke v težave. V teh razmerah smo morali združiti naše sile. Sedem Posojilnic in Zveza bank se nas je v pogovoru z zvezo Raiffeisen, predvsem pa v dogovoru z našimi člani, soglasno odločilo, da naredimo iz vseh teh malih posojilnic eno banko. Ta bo imela v okviru skupine Raiffeisen, kjer smo člani že skoraj sto let, enake pogoje poslovanja, kot jih imajo vse njene male in srednje velike banke.«

Toda to se v štirih letih ni zgodilo in Posojilnici bank, poudarja Felix Wieser, ni  nikoli zagotovila enakih pogojev poslovanja, kar je banko dodatno stalo od 1,5 do 2 milijona evrov. Kljub temu pa so rezultati poslovanja dobri.

»Raiffeisen je še ob božiču hvalil pozitiven razvoj Posojilnice bank in njene odlične kadre, nekaj tednov pozneje pa so povsem spremenili svoje izjave in trdili, da banka nima perspektive, zato jo je treba prodati.«

Verjetno je takrat že obstajal kupec?

»Če bi bili pri Raiffeisen transparentni, bi nam to povedali. Pojasnili bi nam, kdo je, da prihaja iz Združenega kraljestva in mi bi preverili njegove bonitetne ocene, se z njim povezali, videli, ali namerava ohraniti Posojilnico bank in delovna mesta, poslovalnice. Izvedeli bi, kaj namerava z 10.000 člani, od katerih jih je 4000 iz Slovenije, in s 30.000 strankami, od tega več kot polovico iz Slovenije. Ničesar od tega ne vemo in to kljub več pisnim pozivom in množici sestankov. Trdijo, da je to poslovna tajnost.«

Zaradi vseh neodgovorjenih vprašanj so postopek ustavili. Zahtevali so tudi izvedensko mnenje, kaj pomeni preoblikovanje v delniško družbo in prodaja, kdo bi bil lahko oškodovan, kaj bo s člani in strankami, vendar ga niso dobili. Namesto tega je nadzorni odbor suspendiral upravni odbor.

Odvetnik Rudi Vouk, predsednik društva za varovanje interesov slovenskega zadružništva, je za slovenski program ORF dejal, da to pomeni konec slovenskega zadružništva, za kar je odgovorna prav utemeljiteljica zadružnega sistema.

»Na primeru Posojilnice bank se zdaj poslavlja do vseh pravil zadružništva in se vede kot ultra kapitalistična družba, ki ne upošteva interesov svojih članov. Prav v letu, ko zaznamujemo 100. obletnico koroškega plebiscita, želi Raiffeisen likvidirati slovensko zadružništvo.«

S tem se strinja tudi predsednik suspendiranega upravnega odbora banke Felix Wieser. S preoblikovanjem iz zadružnega sistema v delniško družbo je to dejansko konec slovenskega zadružnega bančništva na avstrijskem Koroškem, pravi.

»Po sto letih članstva v zvezi Raiffeisen in dobri kondiciji, v kateri je ta hip banka, to ni etično in ni pošteno.«

V zadnjih štirih letih so, še poudarja naš sogovornik, soglasno sprejemali sklepe skupaj z nadzornim odborom in ni bilo nikakršnih konfliktov. Edini spor sta bila prav prodaja banke in odpoved zadružnemu sistemu. To bi pomenilo izrinjenje iz banke, ki je pomemben sponzor slovenskim kulturnim in športnim društvom na avstrijskem Koroškem.

»Novi lastnik, ki ne bo zavezan tej podpori in ne bo imel posebnega interesa do slovenstva, manjšine, regije in sodelovanja s Slovenijo, tega najbrž ne bo delal. To ne morem trditi s stoodstotno gotovostjo, toda izhajamo iz tega, da neka delniška družba iz Londona težko razume dogajanje v Železni Kapli, Selah. Zakaj bi?«

Kot še dodaja predsednik suspendiranega upravnega odbora banke Felix Wieser, ne razumejo, zakaj bi nekdo prišel poslovat na slabo razvito južno Koroško.

Možnosti, da bi preoblikovanje in prodajo Posojilnice bank ustavili, tako rekoč ni. Skupščina poteka po pošti, veliko malih lastnikov pa nima možnosti, saj ima skupina Reiffeisen prepričljivo večino in jih lahko brez težav preglasuje.

Kriza kot priložnost za premislek in preporod

“Nič več ne bo tako, kot je bilo” je fraza, ki jo v zadnjem času slišimo tako rekoč na vsakem koraku. Tudi slovenska narodna skupnost v Italiji je zaradi preventivnih ukrepov za zajezitev širjenja koronavirusa prikrajšana za kulturne dejavnosti in tradicionalne prireditve, ki so pomemben povezovalni element, če ne celo ključen del narodne identitete.

Čas, v katerem smo se znašli, zahteva razmislek o tem, kako naprej, menijo številni Slovenci v Italiji, ki vidijo v krizi tudi priložnost za preporod.

Prvi konec tedna v maju je v Dolini pri Trstu tradicionalno prazničen. Slavi se prihod pomladi, mladost, rodovitnost, slavi se Majenco. Neporočeni fantje v Gorici, na vaškem trgu, postavijo maj oziroma mlaj, ki ga krasi bogato obloženo češnjevo drevo, pod katerim se štiri dni zabava staro in mlado iz vse vasi. Se je zabavalo.  Zaradi prepovedi zbiranja namreč praznika letos ni bilo, kar se je zadnjič zgodilo po drugi svetovni vojni, se v pogovoru s Špelo Lenardič spominja pesnik in učitelj Boris Pangerc.

»Majenca se dogaja od pamtiveka, nimamo podatka, od kdaj. Bila je tudi za časa fašizma, ko je bilo vse, kar je bilo slovensko, prepovedano. To je bil močan tradicionalni praznik in fašisti so sredi Doline, kjer so postavljali mlaj, posadili lipo, ker so vedeli, da je to slovensko nacionalno drevo. Dolinčani se niso dali ugnati in so mlaj postavili na Gornji Gorici.«

Fantje in dekleta iz Doline tudi letos niso vrgli  puške v koruzo. Povezali so se prek spleta in v vasi kljub vsemu pričarali praznično razpoloženje. Sokrajane so povabili, naj na svojih vrtovih postavijo manjši mlaj in zapojejo tradicionalni ljudski pesmi, ki bi ju sicer vsi skupaj prepevali na glavnem trgu. Kot pravi župan Majence oziroma izvoljeni predstavnik dolinskih fantov Jar Martini, je praznik pomemben element slovenske identitete.

»S tem na najboljši način naredimo malo razpoloženja na vasi, da se čutimo bližji drug drugemu. Kot zamejski Slovenec sem zelo ponosen na ta vaški praznik, saj s tem ohranjamo slovensko kulturo, jezik in navade, ki bi s časom lahko šle v pozabo.«

Županja Majence, predstavnica deklet, Francesca Slavec je ponosna na ohranjanje tradicije.

»Najlepša stvar, ki mi je pri srcu, je, da Majenca povezuje vse nas, vse generacije. Zelo sem ponosna, ker grem po poti svojih staršev. Mati je bila parterca in oče župan, tako da upam in si želim, da bodo tudi bodoče generacije občutile to, kar čutimo mi.«

Da hipne razmere predstavljajo nekakšno streznitev in nujnost kritičnega razmisleka o prihodnosti slovenske narodne skupnosti, pa je prepričan profesor filozofije na tržaškem liceju Franceta Prešerna Jernej Šček. Prireditve in zaznamovanje obletnic so po njegovem priložnost, da se preštejejo. Pa ne le to.

»Izkušnja iz preteklosti je, da nas je kriza združevala in pripadnost, ki presega ideološko stvarnost, recimo da zvestoba zemlji, je eno od orodij, ki ga imamo.«

Hkrati pa Šček opozarja, da bi morali razmisliti o reševanju težav, s katerimi se spoprijema slovenska narodna skupnost, in pri tem poudarja pomanjkanje strokovnosti pri kadrovanju, zastarelost delovanja in demografski padec. Prisotnost na spletu ni dovolj, je prepričan.

»Splet in digitalna orodja nam lahko pomagajo pri identifikaciji, obveščanju in notranjem informiranju. Navzven, tu mislim predvsem na odnose z večinsko italijansko skupnostjo, bomo obstajali samo, ko bomo fizično prisotni, ko bomo imeli svoje predstavnike v organih javnega odločanja, v kulturnih, šolskih in drugih ustanovah. Torej spet kadrovanje! Ta dvojna fronta mora delovati z roko v roki.«

Zaprte meje ločujejo družine

Porabski Slovenci so, razen med velikonočnimi prazniki, od sredine marca odrezani od matične domovine, saj na njihovem območju ni odprt noben mejni  prehod proti Sloveniji. Ker je med odprtjem mejni prehod Verica−Čepinci prečkala le peščica ljudi, se je madžarska policija odločila prehod spet zapreti. Dejstvo namreč je, da je na tem obmejnem območju le malo dnevnih delovnih migrantov, pa tudi dvolastnikov skorajda ni. Samo omenjeni pa imajo, z redkimi drugimi izjemami, možnost prestopiti mejo med Slovenijo in Madžarsko.

Med tistimi, ki jih je zapiranje meja najbolj prizadelo, je Valeria Gašpar,  porabska Slovenka, ki se je pred 25 leti preselila v Slovenijo.

Kot je povedala Silvi Eöry, je to, da se je meja kar čez noč zaprla, zanjo pomenilo velik šok. Na Verici, kjer je odraščala, ima hudo bolnega očeta. In tako si je poskušala čim prej urediti papirje, da bi ga lahko nemoteno obiskovala. Več kot teden dni je trajalo, da je pridobila ustrezna dovoljenja.

»Na veliki petek in velikonočno nedeljo mi je končno uspelo prečkati mejo, toda policisti so vedno zapletali tako ob prihodu na mejo kot ob vrnitvi. Počutila sem se kot begunka, kot če ne bi bila rojena na Verici. Spraševala sem se, kako to, da sem, ko so volitve, na Madžarskem dobrodošla, zdaj, ko želim samo obiskati bolnega očeta, pa kot da nisem porabska Slovenka.«

Da je ob prehodu na Madžarskem ne bi zadržali 14 dni v karanteni, si je Valeria Gašpar urejala dovoljenje, ki bi ji omogočilo, da za nekaj ur na dan obišče očeta.  Pri tem so ji pomagali na slovenskem generalnem konzulatu v Monoštru, župan občine Verica-Ritkarovci Andraš Dončec, ki ji je dovoljenje priskrbel pri vodstvu madžarske policije v Budimpešti, in narodnostna zagovornica Erika Kölles Kiss. Vsem je hvaležna.

Rada pa se spominja časov iz začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bila meja prav tako zaprta. Kar pa mladih Porabcev ni ustavilo pri tem, da ne bi hodili »na črno« k sosedom.

»Poleg obiskovanja veselic smo skupaj z mladimi Prekmurci hodili tudi naokrog po Sloveniji, recimo na ogled skokov v Planico. In tako sem leta 1991 spoznala tudi moža.«

K njemu v Čepince se je preselila leta 1995, dve leti po rojstvu sina Danijela. Leta 1998, ko je privekal na svet drugi sin Kristian, sta se tudi poročila. Vseeno pa je na slovensko državljanstvo čakala dolgih 11 let.

»Na obdobje, ko sem čakala na slovensko državljanstvo, nimam lepih spominov. Poleg tega, da so prišli ugotavljat, ali ima mož v hiši dovolj prostora, je moral mož dokazovati, da lahko vzdržuje mlado družino. Hvaležna sem njegovemu delodajalcu, da mu je zaradi tega nakazoval višjo plačo.«

Veliko energije je bilo treba vložiti tudi v pripravo različnih dokumentov. Vseeno pa pravi, da je z življenjem v Sloveniji zelo zadovoljna.

Daljšemu pogovoru z njo in drugimi rojaki pa lahko prisluhnete v tokratni oddaji.