O nekdanjem simbolu Slovencev v Italiji in njegovi prihodnosti razmišljajo nekdanji senator Stojan Spetič, pisatelj Marij Čuk, predsednica društva mladih Neža Kravos in profesor zgodovine in filozofije Jernej Šček

"Končno je prišlo do tega, kar pravica in resnica zahtevata, da gre lastnina v roke lastniku, to je Slovencem v Trstu in s tem simbolno celotnemu slovenskemu narodu. "

Tako o vrnitvi Narodnega doma v Trstu Slovencem pravi pisatelj Marij Čuk. Nekoč izložba slovenstva na Tržaškem se 100 let po požigu simbočlno vrača v roke narodne skupnosti.

Vračanje Narodnih domov določa zaščitni zakon za Slovence v Italiji, sprejet pred skoraj 20 leti? Kako se je to vprašanje znašlo v samem zakonu? Kot se spominja nekdanji senator Stojan Spetič, ki je pri pripravi zaščitnega zakona sodeloval kot vladni svetovalec za manjšinska vprašanja, ima zasluge za to poslanec Oljke Maselli, luteranski pastor iz Toscane, zelo občutljiv za probleme pravičnosti.

"Prepričan je bil, da bi moral zaščitni zakon poleg pravic vsebovati tudi nekaj materialnega, po eni strani državno podporo, po drugi pa reševanje problema sedežev manjšine. Naletel je na zelo veliko nasprotovanje in verjetno, ker je bil zelo trmast, je dosegel, da je v zakon prišel tudi člen o vračanju."

Stojan Spetič in drugi naši sogovorniki so prepričani, da bo Narodni dom v Trstu in njegovo vzdrževanje pomenilo veliko gospodarsko in finančno breme za slovensko narodno skupnost, ko bo čez kakšno desetletje dejansko dobila dom v svoje roke.

"Želim si, da bi bil ta dom res stičišče kultur in najrazličnejših dejavnosti, kar pomeni, da bo tam zahajala mladina, da bo tam glasbena šola, restavracija, kavarna, terasa in seveda Narodna in študijska knjižnica...  Da bo dom vnovič postal izložba slovenske kulture pred italijanskim svetom, kot je bil nekoč. Ne trdnjava, kar je nekoč bil, trdnjav ne rabimo, potrebujemo pa odprta vrata in odprte misli."

Svoje prostore si v Narodnem domu želijo tudi člani društva mladih - DM+, pravi predsednica Neža Kravos.

"Želim si, da bi bili prostori polni, da bi človek stopil vanj in začutil, da se nekaj dogaja. Da bi radi zahajali vanj."

Vračanje Narodnega doma v Trstu, simobola slovenske navzočnosti, mladi doživljajo različno, nekateri bolj drugi manj čustveno, vse pa, upa Neža Kravos, združuje pogled v prihodnost, čeprav se je treba zavedati preteklosti.

"Vrnitev stavbe je tudi neko tako tiho priznanje vseh grozot, ki so se dogajale naši skupnosti. Prav v času, ki ga živimo, se moramo zavedati, kako pomembna je strpnost, še toliko bolj, ker se lahko to zelo hitro ponovi. Biti moramo previdni in se učiti iz preteklosti, ne smemo pa se naslanjati na stare zamere."

Profesor zgodovine in filozofije na tržaškem Liceju Franceta Prešerna Jernej Šček ni prepričan, kakšna bo slovenska narodna skupnost, ko bo Narodni dom tudi konkretno dobila v svojo last. Postopki bodo namreč še dolgo trajali. Prav spomin in njegova nadgradnja v zagodovinski spomin pa je za njih temeljna državljanska in identitetna vsebina, ki jih legitimno utemeljuje na nekem prostoru.

"Za manjšinca ni nič samoumevno, še najmanj identiteta. Torej je treba to malho polniti z vsebinami, ki ti pomagajo odgovoriti na vprašanje, kdo sem jaz."

Zaradi združitve obeleževanja 100. obletnice požiga in vrnitve Narodnega doma Slovencem ter predsedniškega obiska obeh Bazovič praznovanje ni tako veličastno, kot bi moralo biti, pravi Jernej Šček, prepričan, da gre pri tem za kupčijo, od katere bosta največ imela Ljubljana in Rim.

"Nekdo brklja s spominom in zgodovino na račun gospodarskih interesov. Bolj kot zgodovina kulture, kultura spomina se tu uvaja kultura pozabe."

Tej pa sa lahko uprete tudi s poslušanjem tokratne oddaje Sotočja.