Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dr. Katarina Hirnök Munda, višja znanstvena svetnica, zaposlena na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani, ostaja povezana z rodnim Porabjem
Gostja je, kot pripoveduje v pogovoru s Silvo Eröy, odraščala v Sakalovcih, v vasi, ki je bila večinsko naseljena s Slovenci, poleg pripadnikov večinskega naroda pa so v njej živeli tudi Romi. Oče, ki se je prvotno pisal Herold, je bil pripadnik nemške manjšine, toda svoj priimek je spremenil v Hirnök, kar pomeni, da se je počutil Madžar. Po mamini strani, njen dekliški priimek je bil Čuk, so bili kar nekaj generacij pred tem Slovenci. In v katerem jeziku so se doma pogovarjali?
»Raba jezika v družini je bila mešana. Stara mama je obvezno uporabljala porabsko narečje, z očetom pa smo se pogovarjali madžarsko. Kot najmlajši od treh otrok mi porabsko narečje ni šlo najbolje od rok. Razumela sem ga, govorila pa nisem najbolje.«
In koliko je v mladosti vedela o tem, da so bile njena mama, teta in babica med tistimi porabskimi Slovenci, ki so bili v petdesetih letih prejšnjega stoletja deportirani v delovno taborišče na Hortobágy?
»Ta dogodek je zaznamoval našo družino. Zelo zaznamoval. Podrobnosti o tem sem izvedela šele veliko pozneje, poglobljeno pa med letoma 2009 in 2012, ko sem se na Inštitutu za narodnostna vprašanj ukvarjala s to problematiko v okviru temeljnega raziskovalnega projekta z naslovom Porabski Slovenci v »madžarskem Gulagu«.
Zgodnja izguba očeta je zaznamovala njeno otroštvo in spominja se, kako je pred spanjem o tem govorila njena mama.
»Vsi trije otroci in mama smo spali v eni sobi. In takrat je mama, preden smo zaspali, pripovedovala o tem. Toda kot otrok sem to, kar sem slišala, doživljala bolj kot znanstveno fantastiko, ne kot nekaj resničnega.«
Na Hortobágy je bilo v delovna taborišča odpeljanih 50 porabskih družin in trije posamezniki, vsega skupaj 218 ljudi. Ko so leta 1953 taborišča razpustili, so ljudem zabičali, da o tem ne smejo govoriti, saj jih lahko v nasprotnem primeru čaka podobna usoda. Zato vrsto let številni, tudi v Porabju, niso želeli govoriti o tem. Od leta 2015 pred Slovenskim domom v Monoštru stoji spomenik, posvečen slovenskim pregnancem v delovna taborišča na Hortobágy:
»Po mojem je ta spomenik za Porabje in porabske Slovence zelo pomemben. Želim, da je nam vsem v opomin, da se podobne grozote ne bi več ponovile.«
Katarina Hirnök Munda opozarja, da kar nekaj raziskav, ki so jih v preteklih letih opravili v okviru Inštituta za narodnostna vprašanja, kaže, da se slovenski jezik v Porabju vse bolj izgublja:
»Znanstvena ugotovitev je, da je vitalnost zelo nizka in je slovenščina ogrožena. Če hočemo, da se bo jezik ohranil oziroma okrepil, bo treba ustvariti mehanizme, s katerimi bomo ozaveščali starše, družino, ki je tista celica, v kateri se odnos otroka do jezikov vzpostavi. Poleg tega je treba dvigniti kakovost dvojezičnega šolstva, pridobiti mlade, jih ozavestiti, da je jezik zelo pomemben, mogoče najpomembnejši element identitete. Skratka, slika ni rožnata, ampak še zmeraj je čas za revitalizacijo.«
V Sloveniji smo lani praznovali 100. obletnico združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. In kako na ta praznik gledajo porabski Slovenci?
Po uveljavitvi Trianonske mirovne pogodbe se je življenje v Porabju spremenilo, ugotavlja dr. Katarina Hirnök Munda. Lani je med drugim sodelovala na simpoziju z naslovom Mi vsi živeti ščemo, ki ga je v Ljubljani skupaj s partnerji pripravila SAZU:
»Ta razmejitev je vplivala na vse. Zgodila se je razmejitev javne in tudi cerkvene uprave, spremenile so se trgovske poti, in kar je zelo pomembno, tudi sorodstvene vezi, saj je bilo porok vse manj. Skratka, življenje je bilo obrnjeno na glavo.«
Pred leti je sodelovala tudi v slovensko-madžarskem raziskovalnem projektu z naslovom Zavarovana območja ob slovensko-madžarski meji. Ko sta z dr. Ingrid Slavec Gradišnik, predstojnico Inštituta za slovensko narodopisje, delali terensko raziskavo, sta izvedeli marsikaj zanimivega:
»Neki gospod je pripovedoval, kako so vaščani iz njihove vasi hodili v cerkev na Gornji Senik, potem pa kar naenkrat, skoraj z danes na jutri, niso več smeli hoditi tja. Na Gornjem Seniku so imeli ti verniki neki status, imeli so svoj sedež. Nenadoma so se morali preusmeriti v Gornje Petrovce. Skratka, tako na eni kot drugi strani so nove razmere vplivale na življenje ljudi.«
Katarina Hirnök Munda opaža, da na Madžarskem Trianon številni doživljajo kot tragedijo. In ta travma je prisotna še danes, tudi pri aktualnih oblastnikih. V samem Porabju pa po njenem mnenju ljudje vse skupaj jemljejo zdravorazumsko:
»To se je pač zgodilo in zgodovine ne moremo spremeniti. Kljub vsemu pa lahko ugotavljamo, da smo tudi po več kot stotih letih ločenosti porabski Slovenci še vedno tukaj. To pomeni, da smo trdoživi. Čeprav nas je številčno manj in je manj govorcev maternega jezika, smo še vedno tukaj.«
Pomembno pa je, dodaja, da ljudje vzdržujejo stike z nekdanjim skupnim prostorom, torej s Prekmurjem in celotno Slovenijo, hkrati pa je treba storiti vse, da bi se narodna skupnost ohranila in tudi razvijala.
874 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Dr. Katarina Hirnök Munda, višja znanstvena svetnica, zaposlena na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani, ostaja povezana z rodnim Porabjem
Gostja je, kot pripoveduje v pogovoru s Silvo Eröy, odraščala v Sakalovcih, v vasi, ki je bila večinsko naseljena s Slovenci, poleg pripadnikov večinskega naroda pa so v njej živeli tudi Romi. Oče, ki se je prvotno pisal Herold, je bil pripadnik nemške manjšine, toda svoj priimek je spremenil v Hirnök, kar pomeni, da se je počutil Madžar. Po mamini strani, njen dekliški priimek je bil Čuk, so bili kar nekaj generacij pred tem Slovenci. In v katerem jeziku so se doma pogovarjali?
»Raba jezika v družini je bila mešana. Stara mama je obvezno uporabljala porabsko narečje, z očetom pa smo se pogovarjali madžarsko. Kot najmlajši od treh otrok mi porabsko narečje ni šlo najbolje od rok. Razumela sem ga, govorila pa nisem najbolje.«
In koliko je v mladosti vedela o tem, da so bile njena mama, teta in babica med tistimi porabskimi Slovenci, ki so bili v petdesetih letih prejšnjega stoletja deportirani v delovno taborišče na Hortobágy?
»Ta dogodek je zaznamoval našo družino. Zelo zaznamoval. Podrobnosti o tem sem izvedela šele veliko pozneje, poglobljeno pa med letoma 2009 in 2012, ko sem se na Inštitutu za narodnostna vprašanj ukvarjala s to problematiko v okviru temeljnega raziskovalnega projekta z naslovom Porabski Slovenci v »madžarskem Gulagu«.
Zgodnja izguba očeta je zaznamovala njeno otroštvo in spominja se, kako je pred spanjem o tem govorila njena mama.
»Vsi trije otroci in mama smo spali v eni sobi. In takrat je mama, preden smo zaspali, pripovedovala o tem. Toda kot otrok sem to, kar sem slišala, doživljala bolj kot znanstveno fantastiko, ne kot nekaj resničnega.«
Na Hortobágy je bilo v delovna taborišča odpeljanih 50 porabskih družin in trije posamezniki, vsega skupaj 218 ljudi. Ko so leta 1953 taborišča razpustili, so ljudem zabičali, da o tem ne smejo govoriti, saj jih lahko v nasprotnem primeru čaka podobna usoda. Zato vrsto let številni, tudi v Porabju, niso želeli govoriti o tem. Od leta 2015 pred Slovenskim domom v Monoštru stoji spomenik, posvečen slovenskim pregnancem v delovna taborišča na Hortobágy:
»Po mojem je ta spomenik za Porabje in porabske Slovence zelo pomemben. Želim, da je nam vsem v opomin, da se podobne grozote ne bi več ponovile.«
Katarina Hirnök Munda opozarja, da kar nekaj raziskav, ki so jih v preteklih letih opravili v okviru Inštituta za narodnostna vprašanja, kaže, da se slovenski jezik v Porabju vse bolj izgublja:
»Znanstvena ugotovitev je, da je vitalnost zelo nizka in je slovenščina ogrožena. Če hočemo, da se bo jezik ohranil oziroma okrepil, bo treba ustvariti mehanizme, s katerimi bomo ozaveščali starše, družino, ki je tista celica, v kateri se odnos otroka do jezikov vzpostavi. Poleg tega je treba dvigniti kakovost dvojezičnega šolstva, pridobiti mlade, jih ozavestiti, da je jezik zelo pomemben, mogoče najpomembnejši element identitete. Skratka, slika ni rožnata, ampak še zmeraj je čas za revitalizacijo.«
V Sloveniji smo lani praznovali 100. obletnico združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. In kako na ta praznik gledajo porabski Slovenci?
Po uveljavitvi Trianonske mirovne pogodbe se je življenje v Porabju spremenilo, ugotavlja dr. Katarina Hirnök Munda. Lani je med drugim sodelovala na simpoziju z naslovom Mi vsi živeti ščemo, ki ga je v Ljubljani skupaj s partnerji pripravila SAZU:
»Ta razmejitev je vplivala na vse. Zgodila se je razmejitev javne in tudi cerkvene uprave, spremenile so se trgovske poti, in kar je zelo pomembno, tudi sorodstvene vezi, saj je bilo porok vse manj. Skratka, življenje je bilo obrnjeno na glavo.«
Pred leti je sodelovala tudi v slovensko-madžarskem raziskovalnem projektu z naslovom Zavarovana območja ob slovensko-madžarski meji. Ko sta z dr. Ingrid Slavec Gradišnik, predstojnico Inštituta za slovensko narodopisje, delali terensko raziskavo, sta izvedeli marsikaj zanimivega:
»Neki gospod je pripovedoval, kako so vaščani iz njihove vasi hodili v cerkev na Gornji Senik, potem pa kar naenkrat, skoraj z danes na jutri, niso več smeli hoditi tja. Na Gornjem Seniku so imeli ti verniki neki status, imeli so svoj sedež. Nenadoma so se morali preusmeriti v Gornje Petrovce. Skratka, tako na eni kot drugi strani so nove razmere vplivale na življenje ljudi.«
Katarina Hirnök Munda opaža, da na Madžarskem Trianon številni doživljajo kot tragedijo. In ta travma je prisotna še danes, tudi pri aktualnih oblastnikih. V samem Porabju pa po njenem mnenju ljudje vse skupaj jemljejo zdravorazumsko:
»To se je pač zgodilo in zgodovine ne moremo spremeniti. Kljub vsemu pa lahko ugotavljamo, da smo tudi po več kot stotih letih ločenosti porabski Slovenci še vedno tukaj. To pomeni, da smo trdoživi. Čeprav nas je številčno manj in je manj govorcev maternega jezika, smo še vedno tukaj.«
Pomembno pa je, dodaja, da ljudje vzdržujejo stike z nekdanjim skupnim prostorom, torej s Prekmurjem in celotno Slovenijo, hkrati pa je treba storiti vse, da bi se narodna skupnost ohranila in tudi razvijala.
Pobudnik mreže Maj – mladi Alpe Jadran - Feliks Wieser je prepričan, da morajo organizacije slovenske narodne skupnosti, če si želijo zagotoviti naraščaj, vlagati v mlade. Ti so serijo druženj začeli letos v Porabju, kjer so spoznavali okuse regije, tudi koup oziroma tamerli.
Univerza v Trstu je ob 100-letnici delovanja podelila častna doktorata italijanskemu predsedniku Matarelli in nekdanjemu slovenskemu predsedniku Pahorju, ker sta se zoperstavila ozkoglednosti nacionalizma in se zavzela za politiko sprave. To je bil začetek poti, ki pa še ni končana, opozarjajo v krovnih organizacijah.
Avstrija ne izpolnjuje zakonsko določene zaščite manjšin in krši vladavino prava, v Bruslju opozarjajo predstavniki koroških Slovencev. Kaj si obetajo od javne predstavitve na odboru za peticije evropskega parlamenta?
Tradicija je, da na velikonočni ponedeljek prisluhnemo, kako poje Koroška. Letošnja revija Koroška poje je bila posebej mladostna, saj jo je Krščanska kulturna zveza v Celoti posvetila mladim pevkam in pevcem. Posebej za koncert se je zbral 80-članski pevski zbor Mladina poje, nastali pa sta tudi priredbi znanih koroških slovenskih pesmi.
Sodelovanje med Slovenijo in Furlanijo – Julijsko krajino še nikoli bi bilo tako močno, je po koncu skupnega zasedanja dejala zunanja ministrica Tanja Fajon. Načrtujejo več pomembnih projektov, ki naj bi vplivali tudi na življenje tam živečih rojakov. Kako pa je z medsebojnim priznavanjem diplom in poklicnih kvalifikacij, ta hip enim bolj perečih problemov?
Občine z obeh strani slovensko – italijanske meje, predvsem z območja Krasa, so se zavezale k ustanovitvi novega evropskega združenja za teritorialno sodelovanje Kras – Carso. Kaj si lahko od tega obetajo Slovenci v Italiji?
Čudovito, veličastno, zdaj vidimo, kaj vse lahko naredijo mladi, so bili komentarji po reviji Koroška poje – posebej mladostna. Krščanska kulturna zveza jo je, kot pove že naslov, v celoti posvetila mladim.
Spomin na pregon koroških Slovencev leta 1942 je še kako živ, travme pa se, ugotavljajo strokovnjaki, prenašajo iz roda v rod. Iz Šmihela pri Pliberku je bilo izseljenih kar 22 družin in tamkajšnje prosvetno društvo bo v dobrem letu dni pripravilo več prireditev v spomin in opomin na to tragično obdobje koroških Slovencev.
Zdaj je zadnji čas, da ustvarimo pogoje za sistematično poučevanje slovenskega jezika tudi na Videmskem. Kajti brez jezika, nas - Slovencev v Italiji – ni, je dejala Nina Pahor, slavnostna govornica na osrednji proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku v Čedadu.
Dve leti po podpisu sporazuma o oblikovanju skupnega slovensko - madžarskega sklada za razvoj obmejnega območja se vendarle obetajo prvi projekti. So porabski Slovenci, ki so opozarjali na posledice zaradi zamud, zadovoljni?
Ob slovenskem kulturnem prazniku je bilo in bo ves mesec prešerno tudi med rojaki v sosednjih državah. Kako so praznovali v Celovcu in kaj se je dogajalo pri porabskih Slovencih, lahko slišite v tokratni oddaji.
S februarjem so se v zamejstvu začela praznovanja ob slovenskem kulturnem prazniku. Ta je za rojake v sosednjih državah eden najpomembnejših, tako kot je kulturno delovanje eno od njihovih temeljev za ohranitev in razvoj slovenskega jezika. Koroški Slovenci pripravljajo osrednjo proslavo ob kulturnem prazniku v iKultu, novem kulturnem središču v Celovcu, ki postaja vse bolj popularno.
Na vrh edine zbirne stranke Slovencev v Italiji – Stranke Slovenska skupnost – se je vrnil Damijan Terpin in zanima nas, kakšno smer bo stranka ubrala v prihodnje. Kaj prinašajo spremembe v vodstvu stranke, za zdaj še ni jasno, pravi komentator Primorskega dnevnika Sandor Tenze.
Prihodnost Slovencev v sosednjih državah bo negotova, če se ne bodo okrepili gospodarski temelji, so prepričani v zamejski gospodarski koordinaciji. Kaj je koordinacija dosegla v prvem letu svojega obstoja in kaj si lahko obeta v prihodnjih letih?
Slovenci na avstrijskem Štajerskem si prizadevajo, da bi v Gradcu dobili svoj kulturni center - Hišo sodelovanja. Več o tem in drugih izivih, povezanih predvsem z učenjem slovenščine, s predsednico Kulturnega društva člen 7 Suzano Weitlaner.
Začetek leta je priložnost za predstavitev načrtov in ključnih letošnjih izzivov Slovencev v sosednjih državah. Zanima nas, kaj načrtujejo rojaki v Italij in kaj pričakujejo porabski Slovenci.
Slovenci v Italiji so vitalna skupnost, ponosna na svoje umetniško ustvarjanje. V Cankarjevem domu v Ljubljani so 13. decembra 2023 predstavili delček svoje poezije in jo obogatili še z gledališko umetnostjo in glasbo.
Doma sem tam, kjer srce gori, se sonce smeji, življenje cveti, tam sem doma, v eni od svojih pesmi poje Katarina Hartmann, tesno povezana s Slovenskim kulturnim društvom Celovec.
Ne le šolstvo in kultura tudi šport je pomemben za krepitev slovenskega jezika. O jezikovnih projektih športnih zvez iz Trsta in Celovca z njunima predsednikoma, Ivanom Peterlinom in Marjanom Velikom.
Pridružimo se, času primerno, najmlajšim na miklavževanju v Porabju. Koroška Slovenka Marica Hartmann,
Neveljaven email naslov