Predsednika Alexander Van der Bellen in Borut Pahor prvič skupaj na slovesnosti v Celovcu, študenti z demonstracijami proti proslavljanju, denar za razvoj Porabja tudi iz Slovenije, pomorska tradicija na ogled v Trstu

Koroški Slovenci so ob 100. obletnici plebiscita dočakali opravičilo za krivice, ki so se jim zgodile, in za zamude pri uresničevanju njihovih ustavnih pravic. Besede predsednika države Alexandra Van der Bellna  ki jih je izrekel tudi v slovenščini na slovesnosti v deželnem dvorcu, je bilo veliko presenečenje.

Opravičilo je bilo nepričakovano, za nekatere ganljivo. .

"Opravičilo me je zelo ganilo. Zdelo se mi je, da je nagovorilo tudi mene. Čeprav so dialog in sožitje v zadnjih letih vedno bolj v ospredju, realnost vsakdana ni vedno takšna. .. Ne morem reči, da je prišlo opravičilo prepozno, vsekakor pa na pravi dan. Zdaj lahko začnemo na nekih novih temeljih graditi skupno prihodnost.«

novinarka Radia Agora Sara Pan

Kot novinar in voditelj slovenskega sporeda ORF je dogajanje za 2. program avstrijske javne televizije spremljal Aleksander Tolmaier. Še pred opravičilom avstrijskega predsednika je pojasnil, da je prvič na prireditvi ob obletnici koroškega plebiscita.

»Ta obletnica se razlikuje od prejšnjih. V ospredju niso več povorke domovinskih organizacij, ki so se po več ur vile po Celovcu. Našli so dostojen način praznovanja. Ko pa preidemo na slovensko narodno skupnost, je vprašanje, ali je to zadosti ali premalo. Boljše je, kot je bilo v preteklosti, seveda pa lahko zavzame stališče, da je to še vedno premalo.«

igralec, režiser in novinar Aleksander Tolmaier

Seveda je še veliko priložnosti za izboljšanje, dodaja naš sogovornik, ki pogreša samoumevnost koroških Slovencev.

»Pogrešam vpetost v vsakdan, da je to samoumevno. Še vedno so potrebna opozorila, malo se zgodi kar tako. Mogoče pa bo v prihodnje, čez 10, 50, 100 let, drugače«

Tudi nasprotovanja slovenski navzočnosti še vedno obstajajo v določenih krogih, poudarja, toda manj, kot je bilo to v preteklosti. Med spodbudne premike uvršča tudi povečevanje prijav k dvojezičnemu pouku, ki ima lahko pozitivne dolgoročne posledice.

»Vedno manj je ljudi, ki zelo nasprotujejo slovenski prisotnosti in jeziku. So pa seveda pojavi, ki jih ne razumem. Ko visoki politiki desetletja nasprotujejo neki mali tablici v Žitari vasi, to je absolutno nedopustno. Takšni pojavi še vedno obstajajo. Morda jih je manj, so pa še vedno tu.«

V zadnjih tednih se zdi, da je koroška slovenska politika spet zelo razdeljena. To je verjetno povezano z veliko obletnico, ki je na dan vnovič privlekla določene nerešene teme, meni Aleksander Tolmaier, in opozarja na različne poglede političnih organizacij glede doseženega. Veliko je bilo narejenega, veliko pa še ne.

»Je pa jasno, kar govorimo že desetletja, ko se še nisem rodil, da bi bilo treba nastopati bolj zedinjeno. Glede tega drži, da smo se tu spet razšli, da gospodje ne znajo govoriti z enim jezikom. Ja, tako pač je.«

Na kulturnem področju, kjer je naš sogovornik zelo dejaven, je jasno, da je treba sodelovati. Ljudje tam dobro vedo in vemo, kaj je treba, in to nima velikega vpliva, pravi. To velja tako zanj kot za številne njegove kolege, ustvarjalce in ustvarjalke.

»Želimo narediti nekaj lepega, nekaj pozitivnega, nekaj kritičnega in to seveda tudi naredimo, ne glede na to, kaj govori politična centrala.«

Med pogovorom z Aleksandrom Tolmaierjem se v Dvorani grbov nadaljuje slovesnost ob 100. obletnici plebiscita. Na odru se menjavajo govorniki in govornice. Med njimi je tudi predsednik Zveze slovenskih organizacija Manuel Jug. Odločitev, da bo on osrednji govorec koroških Slovencev, je marsikoga zmotila.

23-letni študent matematike in nemščine na celovški univerzi se je v svojem nagovoru zavzel za nadaljevanje dialoga v dosedanjih odborih.

»Ne trdim, da je danes vse v redu in rešeno. Še vedno imamo nekaj odprtih vprašanj. Prav te odprte teme, vključno z določili člena 7. ADP, pa moramo usklajevati v naših dveh najvažnejših gremijih; v sosvetu pri uradu zveznega kanclerja in v Forumu za dialog, in tako s konsenzom doseči ključne rešitve.«

predsednik Zveze slovenskih organizacij Manuel Jug

Ko se je osrednja slovesnost v deželnem dvorcu končevala, so se na drugem koncu mesta v bližini železniške postaje že zbirali študenti s transparenti, da bi s pohodom izrazili svoje nasprotovanje praznovanju. Kluboma slovenskih študentov in študentk iz Celovca in z Dunaja so se pridružili še mladi avstrijski radikalni levičarji – radikal Linke. Na svojem pohodu proti središču mesta, mimo deželne vlade, se je skupina približno 70 mladih protestnikov ustavila ob nekaterih spominskih obeležjih, med drugim so simbolno preimenovali ulico 10. oktobra v partizansko ulico.

»Tu sem zato, ker se mi zdi pomembno, da se upremo temu sistemu. Avstrija je pred 100 leti obljubila pravice, zato smo tudi volili zanjo, vendar teh pravic še vedno niso uresničili. Delajo se, da je vse lepo, pripravijo praznovanje in skušajo z dvojezičnostjo privabiti več ljudi. Seveda ni tako dramatično, kot se je praznovalo v preteklosti, še vedno pa niso uresničili obljubljenih pravic.«

študent Aleks

Predsednika obeh držav Alexander Van der Bellen in Borut Pahor pa sta v okviru obeleževanja 100. obletnice plebiscita obiskala Slomškovo hišo, v kateri je celovška Mohorjeva organizirala prve dvojezične jasli. Direktor Karl Hren bil zadovoljen. Hišo so prevzeli 1. avgusta, 1. septembra pa odprli jasli in vrtec s tremi skupinami, sredi septembra je v hiši vrata odprl še dijaški dom. V Slomškovi hiši je tako zdaj 140 otrok in dijakov, za katere skrbi 19 zaposlenih. Tudi Karl Hren pa ni skrival zadovoljstva zaradi predsednikovega opravičila.

Sam sicer ni bil žrtev diskriminacije, živ pa je spomin na občutke starih staršev, ki so se še v 80 letih prejšnjega stoletja bali prisluškovanja, če je pogovor nanesel na politične teme. In to več desetletij po koncu vojne, pravi direktor Mohorjeve.

»Ljudje so v desetletjih doživeli tak pritisk, tako raznarodovanje, da je opravičilo na mestu. Doživljam pa ga tudi čustveno, saj se spomnim naših ljudi.«

Razmere pa se spreminjajo in deželni glavar Peter Kaiser se že več let trudi v obeleževanje vključiti tudi koroške Slovence.

»Čas je toliko dozorel, da je bilateralno srečanja in nastop slovenskega predsednika možen, celo več, je koristen, ker ne gre več za praznovanje nemško govorečih proti slovensko govorečim ali pa Avstrije proti Sloveniji, temveč je to skupno spominjanje in preseganje posledic dogodka, ki nas je desetletja razdvajal. Mislim, da je to pravilna poteza in da da sožitju v deželi dodaten zagon.«

dr. Karl Hren, direktor Mohorjeve Celovec

Daljšo reportažo s slovesnega obeleževanja 100. obletnice koroškega plebiscita in spremljevalnega dogajanja v Celovcu, lahko slišite v oddaji.

Za razvoj Porabja denar tudi iz Slovenije

Pri razvoju slovenskega Porabju bo poleg Madžarske, ki bo v šririh letih vanj vložila 2, 8 milijona evrov, sodelovala tudi Slovenija, zagotavlja predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andrea Kovacs.

Kaj načrtujejo z denarjem matične države? Idej jim ne manjka. Radi bi spodbudili podjetništvo in kmetijstvo, pomagali drugim organizacijam, kulturo pa bi radi povezali s turizmom.

"Naša narodna skupnost bo uspešna, ko bo določene rezultate dosegla tudi na gospodarskem področju."

predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andrea Kovacs

Pri tem ji bo v veliko pomoč tudi 2,8 milijona evrov, koliko jih bo v prihodnjih štirih letih dobila iz Slovenije.

Morje - naše življenje

Smele načrte imajo tudi pri Zvezi slovenskih kuturnih društev v Italiji, ki 75-letnico delovanja obeležuje z razstavo »Morje – naše življenje«. Gre za zbirko predmetov ribiške družine Caharije iz Nabrežine, ki predstavlja življenje Slovencev na tržaški obali; dobrih dvesto predmetov, od najmanjših šivank za šivanje mrež, do delov plovil in celo modela čupe, deblaka, ki so ga uporabljali slovenski ribiči.  Zbirka ima neprecenljivo vrednost, saj gre za osebne spomine.

"Moja stara babica, ko je nosila koše, mi smo jim rekli plenirji, s svitki na glavi, nosila je ribe in jih prodajala v Trstu in vse to mi je ostalo v spominu. Tudi ves ta trud, ki ga je vložila v to delo."

Bogdan Petelin, član družine Caharija.

V Zvezi slovenskih kulturnih društev in Etnografskem muzeju pa si želijo, da bi zbirka postala del novega pomorskega muzeja, ki ga načrtujejo v starem tržaškem pristanišču.