Odmeven prestop senatorke Tatjane Rojc, v akcijskem načrtu hrvaške vlade tokrat tudi Slovenci, novi načrti Državne slovenske samouprave, postkoronsko delovanje K&K centra v Šentjanžu v Rožu in Kulturnega doma Pliberk

Slovenska senatorka Tatjana Rojc je bila prejšnji teden v italijanskih medijih v središču pozornosti. Ob najnovejši vladni krizi je namreč v podporo nekdanjemu premierju Giuseppu Conteju s prestopom iz senatne skupine Demokratske stranke v novo skupino 'odgovornih evropeistov' prispevala odločilni deseti glas za oblikovanje skupine.

Ob dnevu spomina na žrtve holokavsta je v intervjuju za Corriere della Sera pojasnila, da se je spomnila svojega očeta, ki je bil interniran v koncentracijskem taborišču Dachau, ter pisatelja Borisa Pahorja, s katerim je veliko sodelovala in o njem med drugim tudi napisala biografijo.

"Pomislila sem na očeta in na Pahorja in sem si rekla, da je v politiki v tako težkih trenutkih, kot je sedanji, treba biti odgovoren."

Odločitev za prestop je bila vse prej kot lahka, pravi slovenska senatorka, ki je v novo parlamentarno skupino stopila na željo matične Demokratske stranke. Predstavniki leve sredine so z novo skupino ponudili roko politikom, ki se prepoznavajo bolj v strankah sredine, da bi tako zagotovili vladno večino, ki bi podprla ponovni, tretji mandat Giuseppa Conteja. Gre za edino odgovorno rešitev nastale politične krize, meni Tatjana Rojc ‒ vlada je namreč v tem trenutku prepotrebna.

"Tu v Italiji smo imeli 85 tisoč mrtvih. Dolgujemo odgovor ljudem, ki so v stiski, dolgujemo odgovor Evropi, ki je dala na voljo 210 milijard evrov za preureditev države. Zdi se mi, da je bila edina primerna odločitev, da kot prepričana evropeistka in oseba, ki ve, kaj pomeni živeti v okviru te vizije, začasno prestopim v to skupino."

Senatorka Tatjana Rojc sicer ostaja članica Demokratske stranke, priznava pa, da je Conte preveč odločitev sprejemal sam in s tem naredil veliko napako. Na drugi strani pa sta se celotna Evropa in svet znašla v doslej neznanih razmerah, ki zahtevajo hitro ukrepanje, tudi za ceno razprave v parlamentu.

"Upam, da se to ne bo več zgodilo. Smo pred težavnim obdobjem, v katerem bodo državljani čutili potrebo, da jim država stoji ob strani."

Slovenska senatorka je prepričana, da je s prestopom v novo  skupino 'odgovornih evropeistov' in podporo Giuseppu Conteju zavarovala tudi interese slovenske narodne skupnosti. Na predčasnih volitvah bi trenutno največ možnosti za zmago imela desnica. Eden izmed razlogov za prestop je tako tudi, da je želela preprečiti vzpon desnice na oblast. To namreč ni liberalna desnica, poudarja.

"Predvsem v odnosu do Slovencev gre za nacionalistično desnico, ki je že glasovala proti amandmajem in popravkom, s katerimi bi ohranili predstavnika več za našo narodno skupnost, ko je šlo za krčenje števila članov parlamenta. Zato si je treba prizadevati, da ostane Demokratska stranka ena izmed glavnih, tako da lahko zagovarjam temeljno pravico Slovencev, da ob pomoči volilnega zakona ali kako drugače ohranijo svoje predstavništvo v Rimu. Drugače to ne bo možno."

In kako prestop senatorke odmeva med Slovenci v Furlaniji - Julijski krajini? Prisluhnite oddaji!

'Slovence v hrvaškem saboru lahko zastopa samo Slovenec'

Hrvaška vlada je konec decembra sprejela akcijski program za manjšine za prihodnja štiri leta. Program je tudi tokrat pokazal, da si manjšine, ki imajo v parlamentu svoje poslance, lahko zagotovijo več projektov. Slovensko narodno skupnost v saboru zastopa poslanka albanske manjšine, ki za preostalih pet manjšin v skupini nima kaj dosti posluha. No, letos imajo Slovenci na Hrvaškem več sreče, saj je na parlamentarnih volitvah v sabor vstopila tudi poslanka slovenskega rodu, Barbara Antolić Vupora, ki je sicer na listi Socialdemokratske stranke. V akcijski program za manjšine pa ji je uspelo uvrstiti tudi dolgoletno željo slovenske manjšine v Zagrebu, da si zagotovi lastne prostore.

Prvi akcijski načrt je bil sprejet sredi poletja leta 2017, je pojasnil predsednik Slovenskega doma Zagreb Darko Šonc v pogovoru s Tanjo Borčić Bernard. Slovenci takrat v načrt niso bili vključeni in vsi, ki so bili vpeti v manjšinsko dogajanje, so se, ko so se vrnili z dopusta, čudili, da je vlada sprejela tako pomemben dokument sredi poletja. Za opozorila Darka Šonca, člana sveta za narodne manjšine, se pred štirimi leti niso zmenili. Obljubili pa so, da bodo v prihodnji načrt vključili tudi slovensko narodno skupnost.

Novi akcijski načrt hrvaške vlade za narodne manjšine za obdobje od 2021 do 2024 je bil sprejet 30. decembra leta 2020.

"Izvedel sem, da se to pripravlja. Poklical sem poslanko sabora Barbaro Antolić Vupora in jo prosil, naj kaj stori. In je."

Dokument ne prinaša bistvenih novosti za manjšine, saj so narodne skupnosti razcepljene. Na eni strani so manjšine, ki imajo svoje poslance v saboru, na drugi pa so poslanci, ki zastopajo več manjšin.

"O teh je zapisano, da si bo hrvaška vlada prizadevala za ohranitev zagotovljenih pravic. Manjšine, ki imajo svoje poslance, pa so dobile konkretnejša zagotovila. Potrjuje se, da lahko Slovence v saboru zastopa samo Slovenec."

V novem akcijskem načrtu pa je konkretno omenjen Slovenski dom Zagreb, in sicer glede iskanja rešitev za njegove prostore. Možnosti je več: zgraditev novih prostorov, odkup zdajšnjih ali prenos lastništva na društvo, ki ga zahteva Kulturno prosvetno društvo Slovenski dom.

"Preverjali smo na ministrstvih, pristojnih za gradbeništvo in nepremičnine. To je bilo lobiranje, bi lahko rekli. Nato pa smo postavili zahtevo, da se nam  omogoči odkup ali pa nam prostore podarijo. Zakaj pa ne, vlada ima to možnost."

Slovenski dom Zagreb je v sedanjih prostorih že od leta 1953 in vanje so, pravi predsednik Darko Šonc, veliko vložili. Lokacija sredi mesta je odlična, saj je dostopna tudi starejšim članom, polega tega pa si je društvo ustvarilo ugled.

"Če bi prostore dobili v last, bi imeli do njih drugačen odnos."

Lanski spomladanski potres je prizadel tudi prostore Slovenskega doma, novi potresni sunki pa škodo še povečujejo. Njihova vizija je, da bi prostor postal slovensko središče in stičišče, v katerem bi se dogajalo vse, kar je povezano s slovenstvom, hkrati pa bi povezoval Slovence z večinskim hrvaškim prebivalstvom, pravi Darko Šonc. Denarja za odkup sami nimajo, računajo pa na pomoč Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Popis prebivalstva letos zagotovo največji izziv

Epidemija še vedno zelo vpliva tudi na življenje v Porabju, saj je bilo v zadnjem obdobju več okuženih kot lansko pomlad. Osnovnošolci na Madžarskem še vedno obiskujejo šolo, pouk na daljavo imajo občasno le na šolah, na katerih se pojavijo okužbe. Tako je bilo zadnja dva tedna tudi na dvojezični osnovni šoli Jožefa Košiča na Gornjem Seniku.

Da je epidemija korenito spremenila življenje ljudi, veliko bolj kot lani spomladi, v pogovoru s Silvo Eöry opaža tudi predsednik Državne slovenske samouprave Karel Holec.

»V Porabju se je svet ustavil. Vse je zaprto. Trgovine so sicer odprte, toda življenje se je spremenilo. Ostali smo brez vsega, brez kulturnih prireditev, ki smo jih načrtovali. Še huje je kot lani. Vsaka porabska vas ima večje število okuženih. Ljudje se bojijo, šele zdaj vidijo, kako huda je ta bolezen. Rešitev prinašajo cepiva.«

Zaradi epidemije je zastal tudi razvojni program slovenskega Porabja, namesto štirih imajo zdaj tri večje projekte: obnovo strehe na uradu na Dolnjem Seniku, pokrit prireditveni prostor na Verici ter največji projekt ‒ turistične apartmaje v Andovcih.

Turistično in kulturno društvo v Andovcih je najprej nameravalo zgraditi samo skedenj, toda načrti so se pozneje spremenili.

»Imeli so srečo. Vsako leto je treba porabiti 240 milijonov forintov in ker so priprave zaradi epidemije zastale, je denar ostal. Imeli so samo dva meseca časa, da se denar porabi, zato so razširili projekt v Andovcih.«

Zdaj v Andovcih gradijo štiri apartmaje, butično kampiranje oz. glamping, prostor za klasično kampiranje ter seveda skedenj. Spomladi naj bi objavili razpis za mala podjetja in kmete, napoveduje Karel Holec, predsednik ene izmed dveh krovnih organizacij porabskih Slovencev.

»Menim, da morajo denar dobiti vsi, ki želijo kaj kupiti, delati ali graditi. Če je gospodarski razvojni program, naj denar dobi čim več ljudi.«

Državna slovenska samouprava je že za lani načrtovala srečanje vseh porabskih Slovencev, vendar so ga morali odpovedati. Letos ga spet načrtujejo v začetku junija, prav tako tudi tabor.

Velik izziv ne le za letos, temveč za prihodnje desetletje, bo popis prebivalstva, ki naj bi se začel maja. Kot pravi Karel Holec, morajo za to intenzivno delati.

»Poiskati moramo vse Slovence, ki živijo na Madžarskem. Pred desetimi leti nas je bilo uradno 2.800, sam mislim ‒ vem ‒ da nas je vsaj 4 ali 5 tisoč.«

Rojake bodo nagovarjali s prospekti, načrtujejo pa tudi krajši film.

»Malo hočemo vplivati na njihovo srce, da ne pozabijo svojih korenin.«

Nove moči za zagon kulturnega življenja

V Šentjanžu v Rožu domače društvo že več kot 110 let skrbi za slovensko kulturno delovanje. Središče tega delovanja je zadnja leta v K in K centru, v katerem imajo na podstrešju urejeno dvorano. V njej so po navadi vse leto prirejali različne gledališke predstave in koncerte, ker pa zdaj časi niso običajni, dvorana in drugi prostori samevajo, izzivi pa so še večji. Tega se zaveda tudi Julia Schellander-Obid, prevajalka, ki je maja lani prevzela vodenje centra. Največ težav trenutno prinaša negotovost, pravi.

»Največji izziv je nejasnost, nič ne moreš načrtovati. Po navadi na začetku leta pripraviš načrt, kaj boš delal. Zaradi virusa pa zdaj to ni mogoče. Imamo stalnice, to je naš gledališki abonma za odrasle, pa abonma za otroke Kakajček, za oba je treba načrtovati precej vnaprej, zdaj pa se ne da.«

Lani je gledališki abonma za odrasle, ki se začne oktobra, skoraj v celoti odpadel, imeli so le eno predstavo. Dodatna težava je, da gre za gostovanja slovenskih gledaliških hiš.

Tako kot druge kulturne ustvarjalce tudi Julio Schellander-Obid skrbi, kako bo z občinstvom po koncu pandemije. O tem je kar precej razmišljala, pravi, vendar so lanske izkušnje spodbudne.

»Videla sem, da so se ljudje lani, potem ko smo spomladi in poleti imeli nekaj časa zaprto in ni bilo prireditev, zelo veselili, da so lahko spet prišli. Mogoče bodo manj prihajali tisti, ki sodijo v rizične skupine. Na drugi strani pa opažam pri občinstvu veliko željo, da bi spet kaj priredili. Pogosto slišim ljudi, ki nas prosijo, naj kaj organiziramo, in pravijo: 'Tako se že veselimo.' Upam, da bomo spet lahko privabili veliko ljudi.«

Julia Schellander-Obid je s centrom K in K redno sodelovala že vrsto let, od otroštva, pa vendar, priznava, odločitev za vodenje te ustanove ni bila lahka.

»Ko so me vprašali, ali bi prevzela, sem malo oklevala. Potem pa sem pomislila na svoje delo, ki je bilo že nekaj časa usmerjeno prav v prevajanje besedil s področja kulture, umetnosti. Rekla sem: prav, skočila v hladno vodo in poskusila. Moram reči, da izkušenj s tega področja nisem imela veliko. Zdaj pa to zelo rada delam.«

Novo delo veseli tudi Primoža Kokovico, ki je novembra lani prevzel vodenje Kulturnega doma Pliberk, še enega središča koroških Slovencev; ne le kulturnega, temveč tudi fizkulturnega.

Letos bo minilo 25 let od postavitve temeljnega kamna za kulturni dom. Tri leta pozneje, leta 1999, je bila v njem že prva prireditev. Kulturni dom je v dobrih dveh desetletjih postal ena najbolj prepoznavnih in najpomembnejših slovenskih ustanov.

Trenutno tam opravljajo vzdrževalna dela, skladno z omejitvami deluje tudi glasbena šola, ki ima prostore v njem. Te dni se snema osrednja prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku, ki bo na ogled na spletu, marca bodo posneli tudi koncert Koroška poje, pojasnjuje Primož Kokovica. Iz Litije ga je v Libuče, pod goro kralja Matjaža, pripeljala ljubezen.

»Imel sem veliko srečo, da sem našel delovno mesto, ki mi je zelo pisano na kožo: kultura, pevska dejavnost, prepletanje kulturnega delovanja na avstrijskem Koroškem in v Sloveniji.«

Poslovodja Kulturnega doma Pliberk namreč poje v dveh zborih, na avstrijskem Koroškem ter v Litiji. Njegov pogled na koroške Slovence se, odkar živi z njimi, ni bistveno spremenil. Opaža pa veliko navezanost na preteklost.

»Predvsem na kulturno-jezikovnem področju ima preteklost še vedno vpliv ... Manjka mladih. To ne pomeni, da jih ni, toda prireditve po večini obiskujeta srednja in starejša generacija, mladih je manj. In tu vidim velik izziv za prihodnost: nagovoriti jih moramo, da bodo začeli prihajati.«

Velik izziv pa je tudi, dodaja Primož Kokovica, nagovoriti tiste, ki so se v Pliberk in okolico v zadnjih letih preselili iz Slovenije.

»Pogrešam te ljudi, družine, mlade, pogrešam njihovo sodelovanje in vključevanje v kulturno življenje.«

Še več pa v oddaji. Prisluhnite!