Ddr. Marian Wakounig o avstrijskih ukrepih za blažitev posledic pandemije, Livio Semolič o obnovi narodnih domov v Trstu in Gorici, 40 let Odprte meje, prehranska dediščina Pomurja in Porabja

Avstrija se je dobro odrezala pri pomoči v pandemiji prizadetemu gospodarstvu, je prepričan ddr. Marian Wakounig, davčni strokovnjak in regionalni direktor za davke in carine pri avstrijskem finančnem ministrstvu. Sprejeti ukrepi so državo stali več kot 33 milijard evrov, od tega so sedem milijard evrov namenili za subvencioniranje skrajšanega delovnega časa, ki je delodajalcem omogočil ohranitev delovnih mest in ki nsodi med enega najučinkovitejših.

Kljub temu pa razmere tudi pri naših severnih sosedih niso spodbudne. V letu 2020 je namreč BDP v primerjavi z letom prej padel za kar deset odstotkov oziroma 40 milijard evrov.

"Bankirji ugotavljajo, da je to največji upad po drugi svetovni vojni."

Poleg pol milijona zaposlenih, ki imajo skrajšan delovni čas, je pol milijona ljudi v Avstriji ostalo brez zaposlitve, kar pomeni, da je milijon prebivalcev ta hip v negotovih delovnih razmerjih. Najbolj prizadet je turizem in z njim povezane dejavnosti.

Prizadetim bo davčna uprava med drugim pomagala z možnostjo plačila davkov po obrokih, in sicer kar 36 mesecev in ne le eno leto, kot je to veljalo doslej. Izgube iz lanskega leta pa bodo lahko poravnali z dobički iz let 2018 in 2019. Država, ki prizadetim podjetjem krije fiksne stroške, je nadomestila tudi izpad prihodkov podjetjem, ki so morala ustaviti svoje dejavnosti novembra in decembra lani.

"Vzeli smo denar, ki smo ga imeli na razpolago, in ga namenili zaposlenim, podjetnikom, kulturno dejavnost ... Če kdo tu kritizira Avstrijo, ne pozna vseh dejstev in razmer v drugih državah. Po eni od raziskav je naša država povsem v vrhu po pomoči prizadetim."

Pomagajo tudi kulturni dejavnosti in društvom, ki jih je v Avstriji vsaj 60.000. Za njih so ustanovili poseben sklad, iz katerega kulturna društva črpajo denar, pojasnjuje ddr. Marian Wakounig.

"Pomembno nam je, da zagotovimo obstoj teh kulturnih društev. Glavni turistični proizvod Avstrije ni šport, niso Alpe, to je naša kultura. K nam prihajajo obiskovalci kulturnih prireditev z vsega sveta in če ne bi subvencionirali tega, bi se odrekli vsemu, po čimer slovi Dunaj, ki je mesto kulture in glasbe."

Sicer pa se tudi pri naših severnih sosedih razmere hitro poslabšujejo in zagon gospodarstva bo mogoč šele, ko bo epidemija pod nadzorom in bo dosežena precepljenost.

Trije Narodni domovi (skoraj) v rokah Slovencev

Organizacije Slovencev v Italiji bodo morale, kot kaže, za svoje delovanje vnovič najemati posojila. Denar iz Rima naj bi namreč dobivali po obrokih. Gre za še enega v vrsti birokratskih zapletov, tipičnih za Italijo, ki se bodo kmalu rešili, je prepričan deželni tajnik Slovenske kulturno-gospodarske zveze Livio Semolič, zadnjih 15 let tesno povezan s prenosom narodnih domov v roke slovenske manjšine v Furlaniji - Julijski krajini (FJK). Najbolj prav s Trgovskim domom v Gorici, ki je prvi dočakal prenovo.

Leta 2006 je takrat deželna vlada z njim podpisala pogodbo o svetovanju, da bi končno začeli postopek prenosa nepremičnin, ki ga določa 19. člen zaščitnega zakona za Slovence v Italiji.

Na začetku je bilo veliko težav. Zakon namreč jasno določa, da organizacijam, ki delujejo v teh domovih, nihče ne more odrediti izselitve, zato so morali čakati, da se posamezni prostori izpraznijo in nato začeti postopke za njihov prenos. Največja težava pa je bil denar za obnovo izpraznjenih prostorov, saj zakon ne omenja financiranja obnove, se začetkov spominja Livio Semolič.

Po 15 letih je v Trgovskem domu v Gorici v pritličju urejena nova knjižnica, poimenovana po Damirju Feiglu, znanem goriškem kulturnem delavcu in pisatelju. Že zdaj zelo pomembna ustanova bo v prihodnje postala še pomembnejša, je prepričan naš sogovornik.

"V teh novih prostorih v središču mesta, ki predstavljajo pravo izložbo naše skupnosti. Če je danes to prostor srečevanja predvsem mladih, računam, da bo v prihodnje to postal pravi večkulturni center."

Slovesno odprtje prenovljenih prostorov knjižnice so morali zaradi epidemije preložiti na april. V drugo nadstropje Trgovskega doma naj bi se kmalu vselili obe slovenski glasbeni šoli – Glasbena matica in Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel. Četrto podstrešno nadstropje pa je namenjeno obema krovnima organizacijama, vendar je pred tem nujno temeljite obnove.

Livio Semolič je intenzivno vpet tudi v obnovo še enega narodnega doma in sicer pri Svetem Ivanu v Trstu. Tudi tu se je začelo že pred skoraj 15 leti, ko je dežela FJK pod vodstvom Riccarda Illyja in na pobudo Mirka Špacapana za obnovo namenila 1,5 milijona evrov.

"Sledilo je mučno in dolgotrajno dogovarjanje z deželo, da smo z mrtve točke premaknili prenos in obnovo poslopja. Januarja letos so se začela obnovitvena dela, ki naj bi bila končana leta 2023."

V Narodnem domu pri Svetem Ivanu bodo prostori za Slovenski raziskovalni inštitut in Narodno in študijsko knjižnico. Denar za obnovo obeh domov, ki sicer nista v lasti slovenske narodne skupnosti, je prispevala dežela FJK.

"Dežela se je dobro odrezala, saj je za obnovo Trgovskega doma v Gorici in Narodnega doma pri Svetem Ivanu v Trstu namenila pet milijonov evrov."

Posebna zgodba pa je Narodni dom v središču Trsta, v ulici Filzi, požgan pred dobrimi sto leti in lani slovesno vrnjen slovenski narodni skupnosti. Za dejanski prenos lastništva na Fundacijo Narodni dom pa mora italijanski parlament spremeniti prav 19. člen zaščitnega zakona. Postopki za to so pripravljeni in bodo v kratkem končani, je optimistična senatorka Tatjana Rojc.

Meja mora ostati odprta

Pretekli konec tedna bi občini Dolina in Hrpelje-Kozina zaznamovali 40 let pohoda Odprta meja, ki simbolizira čezmejno sodelovanje in prijateljstvo. Zaradi pandemije je tradicionalno srečanje že drugo leto zapored odpadlo. Ker pa je poziv k odprti meji danes še kako aktualen, sta se župana pobratenih občin kljub vsemu odločila zaznamovati okroglo obletnico.

Čezmejni pohod v dolini Glinščice je bila vizionarska ideja, ki je v osemdesetih letih omogočila prost prehod zaprte meje. Nekdanji župan občine Dolina Boris Pangerc, ki se je kot dejavni član domačega kulturnega društva udeležil prvega pohoda, v pogovoru s Špelo Lenardič ugotavlja, da je bila to revolucionarna ideja. Na pohod se je namreč 27. marca 1981 odpravilo več sto ljudi.

"Tisti pohod mi je resnično ostal v spominu, saj je bilo takrat na celotnem Tržaškem ozemlju čutiti posebno razpoloženje. Meja je vedno pomenila nekaj utesnjenega, zdaj pa je bila naenkrat dana možnost, da greš čez maloobmejni prehod svobodno, da te nihče pri tem ne ovira. Imeli smo občutek, da smo zadihali."

Zamisel za pohod brez meja se je porodila nekdanjemu županu občine Dolina Edvinu Švabu, ki je veliko moči vlagal v sožitje med sosednjima narodoma.

Trudil se je, da bi naroda na Tržaškem sodelovala, in ohranjal stike z italijansko manjšino v Sloveniji. In od tu verjetno tudi ideja, da bi vsaj en dan v letu odprli to mejo in pustili ljudem, da se svobodno družijo, se začetkov spominja nekdanji župan Doline Boris Pangerc.

"To je bila za tisti čas revolucionarna ideja. Pomislimo, da je v občini Dolini potekala železna zavesa. Takrat je bila meja z Jugoslavijo razmejitev med dvema svetovoma, med dvema različnima ideološkima in političnima sistemoma."

Na prelomu tisočletja so čezmejni prireditvi želeli dati poseben pečat. Leta 2000 so k sodelovanju povabili vse občine vzdolž nekdanje meje, od Milj do Nove Gorice.

"Takrat je bil pohod Odprta meja res izjemno občuten. Računajte, da se je prireditve, ki je potekala več dni, udeležilo skoraj 500.000 ljudi. Če povežemo Goriško, Tržaško, Koprsko in Novogoriško, je bilo to res masivno pretakanje."

Tudi po padcu državne meje pohod ni izgubil svojega čara. Ohranjanje prijateljskih vezi in sodelovanja med občinami je namreč še kako pomembno. V obdobju vnovičnega zapiranja v lastne ograde, tako zaradi prihoda beguncev kot zaradi pandemije, je poziv k odprti meji še kako aktualen, opozarja današnji župan Doline Sandi Klun.

"Meja mora biti odprta. Ljudje so dali življenja za odprto mejo, za prost pretok med narodi, med ljudmi, ne glede na begunce, ne glede na covid."

Ob 40-letnici priljubljenega pohoda bodo pripravili dokumentarni film. Občina Dolina bo 130.000 evrov, ki jih je prejela od dežele Furlanije - Julijske krajine, porabila tudi za ureditev in obnovo čezmejne poti prijateljstva.

Prehranska dediščina

Etnologinja in kulturna antropologinja Jelka Pšajd iz Pomurskega muzeja se pri svojem delu velikokrat loteva tem, ki so povezane tudi z rojaki na Madžarskem. Letos se tako ukvarja s prehransko dediščino Pomurja in Porabja. Prvi izsledki raziskave so že predstavljeni na muzejski spletni strani, razstavo pa bodo v muzeju pripravili v drugi polovici leta.

Kot je Silvi Eöry pojasnila Jelka Pšajd, so se te teme lotili, ker je Slovenija za letos dobila naziv evropske gastronomske regije.

"Leto je posvečeno gastronomiji in v našem muzeju smo se odločili, da bomo tudi zaradi tega, pa ne samo zaradi tega, pripravili razstavo o prehranski dediščini Pomurja in Porabja."

Razstava bo odprta v drugi polovici leta, pripravljajo tudi knjigo in dokumentarni film z gospodinjami iz Pomurja in Porabja, ki pripravljajo različne jedi. Te so gospodinje same izbrale in bodo prikazale, kako jih same pripravljajo. Načini so zelo različni in vsi so pravi, poudarja etnologinja Jelka Pšajd.

"Pri prehrani se mi zdi pomembno opozoriti, da je vsaka jed pravilna, ni nepravilne gibánce ali gibíce ali gíbanice, vsaka pogača je pravilna, saj jo gospodinja dela v določenem prostoru s svojim znanjem in ker je njen okus pravi za družino ali tistega, ki jo bo jedel."

Predstavljena bo današnja priprava jedi, dodaja sogovornica, ni nujno, da gre za strogo tradicionalen način. Načrtujejo okrogle mize o prehrani danes, tudi o zavrženi hrani, ki je problem sodobne družbe, ter muzejske delavnice s kuhanjem in pečenjem za otroke in odrasle, tudi z gospodinjami, ki nastopajo v filmu.

"Verjamem, da bo to zanimivo za širšo javnost, tudi če malo karikiramo, zaradi nečimrnosti gospodinj, ki jih zanima, kako drugi to počnejo."

Kakšne pa so razlike pri jedeh Pomurja in Porabja? Drugačno je poimenovanje jedi in šege oziroma navade pri posameznih obredih, to velja tudi za velikonočne obrede. Kot primer navaja drobtine. V Porabju blagoslovljenih krušnih drobtin niso smeli dajati živini, ker so blagoslovljene. V prekmurskem prostoru in v Slovenskih Goricah pa so te drobtine morali dati tudi živini, da bi bila deležna tega blagoslova. Odnos do kruha in drugih blagoslovljenih jedi pa ostaja enak v celotnem prostoru.

"Spoštljiv, še vedno, ne tako kot v preteklosti, ampak še vedno spoštljiv. Ravno zaradi blagoslova je spoštovanje nekako večje kot pri vsakdanjih jedeh. In še vedno se poskrbi, da se te blagoslovljene jedi pojedo do konca, da se jih ne zavrže."

Več pa lahko slišite v oddaji.