Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V oddaji Korejski zajtrk ne govorimo samo o hrani, ampak tudi o olimpijskem življenju športnikov, njihovih spremljevalcev in domačinov. Tokrat pa bomo predstavili nekaj utrinkov iz delovnega dne radijskega novinarja.
Predstavljamo nekaj utrinkov delovnega dne radijskega novinarja na olimpijskih igrah
Dopoldne v novinarske apartmaje pridejo snažilke: pozvonijo, iz zvočnika v predsobi se zasliši “Imate klic!”, kot da bi kdo poklical po telefonu, čistilke pa z visokim glasom vzklikajo: “Housekeeping, housekeeping!”
Pred tem je zajtrk v menzi z železnim repertoarjem jedi, nato pa na avtobus, ki je prava pisarna. Lep kos dneva namreč novinarji preživimo na avtobusih: najprej iz novinarske vasi do studiev, od koder so povezave na prizorišča, razkropljena naokoli. V povprečju preživimo v avtobusih od dve do tri ure na dan.
Zato na njem pišemo članke, montiramo na računalnikih, telefoniramo in brskamo po spletu. V Riu je bil prvič v avtobusu brezžični internet – to je dalo novo dimenzijo našemu delu. Prej si bil med potjo nekaj ur odrezan od sveta in podatkov, zdaj pa v tem času izveš in preveriš, kar te zanima. Hkrati pa ugotoviš, da se zdaj na avtobusih s sopotniki skoraj ne pogovarjamo več, še pozdravimo le izjemoma. Prej pa smo velikokrat poklepetali. Na avtobusu je tudi prijetno zaspati, razen če imaš ob sebi klepetave Italijane.
Nato kontrola: ta je veliko bolj ohlapna kot na prejšnjih igrah: zanimivo pa je, da se razlikuje od vhoda do vhoda. Občasno je treba pokazati, da mobitel dela, ponekod zahtevajo, da gre tako kot na letališču računalnik skozi rentgen, voda mora biti v originalno zaprti plastenki, ne vem, zakaj, zgodilo pa se je tudi, da so vzeli sendviče.
Potem pa pridemo v naš studio, kjer mrgoli kablov in ekranov. Upam, da za čisto vsak kabel vedo, čemu je namenjen.
Poiščemo slike s tekem, ki nas zanimajo, in najprej test, nato pa dogovarjanje z več kot 8.000 km oddaljeno Slovenijo.
No, in potem šele lahko začnemo delati. Velikokrat se spomnim na pokojno gledališko in filmsko igralko Milo Kačič, ki je rekla, da so igralci plačani le za čakanje: čakajo na vaje, čakajo v maski, čakajo na potovanjih. Igrajo pa zastonj. Tudi novinarski posel je poln čakanja: na goste, novice, proste montirnice, potovanja. Delamo pa z veseljem. Tudi in še posebej v Pjongčangu.
V oddaji Korejski zajtrk ne govorimo samo o hrani, ampak tudi o olimpijskem življenju športnikov, njihovih spremljevalcev in domačinov. Tokrat pa bomo predstavili nekaj utrinkov iz delovnega dne radijskega novinarja.
Predstavljamo nekaj utrinkov delovnega dne radijskega novinarja na olimpijskih igrah
Dopoldne v novinarske apartmaje pridejo snažilke: pozvonijo, iz zvočnika v predsobi se zasliši “Imate klic!”, kot da bi kdo poklical po telefonu, čistilke pa z visokim glasom vzklikajo: “Housekeeping, housekeeping!”
Pred tem je zajtrk v menzi z železnim repertoarjem jedi, nato pa na avtobus, ki je prava pisarna. Lep kos dneva namreč novinarji preživimo na avtobusih: najprej iz novinarske vasi do studiev, od koder so povezave na prizorišča, razkropljena naokoli. V povprečju preživimo v avtobusih od dve do tri ure na dan.
Zato na njem pišemo članke, montiramo na računalnikih, telefoniramo in brskamo po spletu. V Riu je bil prvič v avtobusu brezžični internet – to je dalo novo dimenzijo našemu delu. Prej si bil med potjo nekaj ur odrezan od sveta in podatkov, zdaj pa v tem času izveš in preveriš, kar te zanima. Hkrati pa ugotoviš, da se zdaj na avtobusih s sopotniki skoraj ne pogovarjamo več, še pozdravimo le izjemoma. Prej pa smo velikokrat poklepetali. Na avtobusu je tudi prijetno zaspati, razen če imaš ob sebi klepetave Italijane.
Nato kontrola: ta je veliko bolj ohlapna kot na prejšnjih igrah: zanimivo pa je, da se razlikuje od vhoda do vhoda. Občasno je treba pokazati, da mobitel dela, ponekod zahtevajo, da gre tako kot na letališču računalnik skozi rentgen, voda mora biti v originalno zaprti plastenki, ne vem, zakaj, zgodilo pa se je tudi, da so vzeli sendviče.
Potem pa pridemo v naš studio, kjer mrgoli kablov in ekranov. Upam, da za čisto vsak kabel vedo, čemu je namenjen.
Poiščemo slike s tekem, ki nas zanimajo, in najprej test, nato pa dogovarjanje z več kot 8.000 km oddaljeno Slovenijo.
No, in potem šele lahko začnemo delati. Velikokrat se spomnim na pokojno gledališko in filmsko igralko Milo Kačič, ki je rekla, da so igralci plačani le za čakanje: čakajo na vaje, čakajo v maski, čakajo na potovanjih. Igrajo pa zastonj. Tudi novinarski posel je poln čakanja: na goste, novice, proste montirnice, potovanja. Delamo pa z veseljem. Tudi in še posebej v Pjongčangu.
Obiskali smo dva nogometaša, enega dobro poznate, za drugega upamo, da boste v prihodnosti v naših športnih oddajah še slišali. Branko Ilić, dolgoletni član slovenske reprezentance je lani zaključil svojo 20-letno nogometno kariero, Jon Švigelj pa je, poleg igranja za mlajšo selekcijo v domžalskem klubu, tudi del mladinske reprezentance. Jure Jeromen in Nina Smole sta ju obiskala v Domžalah, kjer se je končala kariera enega, za drugega pa tam šele dobro začenja.
Slovenska reprezentanca je grdo končala nastope na evropskem rokometnem prvenstvu. V Debrecenu je izpadla že po tretji tekmi in bo zaradi tega najbrž kaznovana tudi s težjo potjo proti svetovnemu prvenstvu. Selektor je najbolj na udaru kritik, a tudi samo z njegovo menjavo se stvari ne bodo spremenile. Jure Natek in tokratni gost Zoran Jovičič pogrešata širše urejen sistem, ki se z menjavami ne bi vedno postavljal na novo. Igralci morajo vedno vedeti, kaj je njihova naloga v reprezentanci, vodja ali vodje pa morajo biti določeni vnaprej.
V Melbournu bo imela Slovenija dve predstavnici. Tamara Zidanšek in Kaja Juvan sta spodbudno začeli sezono, v prvem krogu se bosta pomerili z igralkama, ki ju odlično poznata, favoritinja turnirja pa je domačinka in najvišje postavljena igralka Ashleigh Barty. Podrobneje o odprtem prvenstvu Avstralije in o preklicu vizuma prvemu igralcu sveta Novaku Djokoviću.
V tretji epizodi podkasta Cepelin sta Jure Natek in Uroš Volk gostila enega naših najboljših vratarjev Gorazda Škofa. Osrednja tema so bili prav vratarji, danski Niklas Landin je na tekmi proti Sloveniji pokazal, zakaj ga upravičeno razglašajo za najboljšega na svetu. Škof je pohvalil slovenskega debitanta Jožeta Baznika, hkrati pa izpostavil, da je težava slovenskih vratarjev v zadnjih letih predvsem ta, da izkušenj na klubski ravni ne nabirajo na najvišji ravni in v večini nimajo vodilnih vlog.
Slovenska reprezentanca se je v prvi tekmi proti Severni Makedoniji za zmago morala potruditi. Uvodne tekme so redko lahke, sploh na prvenstvih stare celine. Naslednji krog v Debrecenz pa prinaša povsem drugačen izziv – dvoboj proti prvemu favoritu turnirja, Danski. Dvakratni svetovni prvaki niso vesoljci, čeprav igrajo najboljši rokomet na svetu pravi Jure Natek, Cepelinu pa se je tokrat s severa Evrope pridružil tudi krožni napadalec Miha Žvižej, ki živi in igra na Danskem.
Konzervativni Mednarodni olimpijski komite težko sprejema novosti. Le tem je v glavnem namenjal vlogo predstavitvenih športov.
Z evropskim prvenstvom v rokometu (13.1. - 30.1.2022) se vrača tudi valovski rokometni podkast Cepelin. Nekdanji dolgoletni reprezentant Jure Natek in radisjki rokometni reporter Uroš Volk bosta sproščeno klepetala tudi o dogajanju na Madžarskem in Slovaškem v januarju.
2021 je bilo leto, ko so lahko mnogi dočakali svoje zamujene priložnosti. Večino lanskih prestavljenih dogodkov so letos spravili pod streho. Marsikdaj so si tekmovanja sledila kot po tekočem traku, saj so v koledar pogosto zgnetli tudi tista, ki so bila predvidena za letos. Mnogokrat je to tudi pomenilo, da so si slovenski športni uspehi sledili eden za drugim. Razburljivih, zapomljivih in srhljivih trenutkov je bilo na pretek. V športnem uredništvu Radia Slovenija smo v oddaji Šport v letu izpostavili nekaj izstopajočih. Od zlatih iskric najuspešnejših olimpijskih iger doslej do odbojkarsekga niza za katerega se je zdelo, da se nikoli ne bo končal.
22. letnik v marsičem spominja na dva najboljša slovenska skakalca. Kdo je Lovro Kos in kako je pristal v ekipi za svetovni pokal? Z njim je spregovoril Boštjan Reberšak.
Olimpijsko odštevanje do Pekinga 2022 začinjamo z razmislekom o tem, če bodo velike športne prireditve v prihodnje čedalje bolj (ne)odvisne od vremena.
Športna pot 23-letnega Tadeja Pogačarja je bogata, a še vedno skoraj na začetku. Že pred zmago na Tour de l'Aveniru, odskočni deski za prihodnje šampione Toura, je imel predpogodbo z moštvom Združenih arabskih Emiratov. Leta 2019 je na španski Vuelti nizal uspeh za uspehom - tri etapne zmage in skupno tretje mesto je bil iztržek nad vsemi pričakovanji. Na cestni dirki državnega prvenstva 2020, je bil Primož Roglič močnejši, v vožnji na čas na Pokljuki pa je Pogačar z zmago naredil nekakšen nesluteni uvod v poznejši preobrat na francoskem Touru. Ob začetku predzadnje etape – vožnje na čas – je imel Roglič 57 sekund prednosti pred Pogačarjem, toda 19. september 2020 bo ob epskem zasuku za vedno zapisan v svetovno kolesarsko zgodovino. Svojo drugo zmago na Touru je Tadej Pogačar osvojil z ogromno prednostjo več kot petih minut, po Touru pa je še v isti sapi osvojil tudi bronasto olimpijsko medaljo v Tokiu na cestni dirki – vsega šest dni po koncu v Parizu.
22-letnica že nekaj let velja za najboljšo športno plezalko na svetu. Letos je postala športnica leta v domovini. V Tokiu je upravičila vlogo favoritinje, a priznala, da je čutila velik pritisk, čeprav je v finalu pokosila s konkurenco.
Kdo in kako se še odloča za izvedbo olimpijskih iger? Zakaj je tradicionalnih zimskih športnih prizorišč vedno manj med organizatorji največjih iger na svetu?
V drugi oddaji serije pred zimskimi olimpijskimi igrami govorimo o vrednotah in načelih olimpijskega gibanja. Je res važno le sodelovati in ne zmagati? O vrlinah in predvsem poštenosti smo se pogovarjali z dr. Milanom Hosto.
Bo olimpijsko načelo - pomembno je sodelovati in ne zmagati, aktualno tudi v prihodnosti?
Do zimskih olimpijskih iger v Pekingu je še 54 dni. Z današnjim nedeljskim športnim popoldnevom začenjamo serijo oddaj, v katerih bomo razmišljali o trenutnem stanju olimpijskih iger in njihovi prihodnosti. V prvi oddaji se Matej Hrastar posveča prirediteljem iger, kdo so mesta in države, ki sploh še lako priredijo tako velik dogodek, kaj so njihovi motivi in kaj težave s katerimi se srečujejo.
Do zimskih olimpijskih iger v Pekingu je še 54 dni. Z današnjim nedeljskim športnim popoldnevom začenjamo serijo oddaj, v katerih bomo razmišljali o trenutnem stanju olimpijskih iger in njihovi prihodnosti. V prvi oddaji se Matej Hrastar posveča prirediteljem iger, kdo so mesta in države, ki sploh še lako priredijo tako velik dogodek, kaj so njihovi motivi in kaj težave s katerimi se srečujejo.
V torek se je na ledeniku nad Söldenom smrtno ponesrečil najbolj znan slovenski deskar na snegu Marko Grilc. Grilc je bil prva vzhodno evropska zvezda deskanja v prostem slogu, tako na tekmovanjih kot na filmih, prek katerih je svoj vpliv v teh krogih nenehno potrjeval v 30-ih letih, kolikor jih je prebil na snežni deski. Z njo je bil kot eno. Navdušil in navduševal je za ta šport številne mlade.
Pod največji uspeh lanske zime je podpisana ženska skakalna reprezentanca - na čelu z dobitnico velikega kristalnega globusa Niko Križnar in svetovno prvakinjo s srednje naprave Emo Klinec. Skakalke letos čaka rekordno število tekem z vrhuncema na Ljubnem, kjer bodo silvestrovale, in na olimpijskih igrah v Pekingu.
Slovenska alpinista Luka Stražar in Nejc Marčič sta v Himalaji v severozahodni steni gore Tsoboje preplezala novo smer, ki sta jo poimenovala Slovenska direktna. Izvedeli boste, kakšne težave sta imela pri vzponu, kakšne so razmere v Himalaji v času pandemije in komu sta najprej sporočila veselo novico o še enem uspehu.
Neveljaven email naslov