Krka drugič nastopa v drugorazrednem evropskem tekmovanju. Lani so Novomeščani osvojili evropski izziv, kjer je konkurenca še nekoliko slabša kot v tem Ulebovem tekmovanju.

Z uvrstitvijo v drugi del tudi letos niso imeli težav, med najboljših 16 so se prebili dve tekmi pred koncem in imeli celo priložnost, da bi si zagotovili prvo mesto v skupini.

Pa je bil Lietuvos Rytas pod vodstvom nekdanjega trenerja Krke – Aleksandra Đikiča– premočan. Srbski trener je v Novem mestu v dveh letih ustvaril zdrave temelje, oblikoval zdravo jedro domačih igralcev, ki ga prihodi in odhodi temnopoltih košarkarjev ne prizadanejo pretirano.

Res bi bila Krka z Allanom Rayem in Jeromom Jordanom še precej močnejša, a tudi brez njiju in s še neuigranimi zamenjavami, gledalci v dvorani Leona Štuklja lahko gledajo lepe predstave, ob katerih se jim ni treba bati za ugled kluba.

Kako drugačna slika je trenutno v prestolnici. Olimpijo so zapustili malodane vsi igralci, na katerih naj bi slonela igra ljubljanskega evroligaša. Domačega jedra, ki bi skrbelo za kontinuiteto igre in se vsako leto sproti dopolnjevalo, praktično ni.

Tekmovanje je bilo za Ljubljančane končano še pred polovico prvega dela, jutri jih proti Kazanu čaka le še tekma za čast. Krka pa bo medtem čakala na nasprotnike, s katerimi bo v Evropi zaplesala tudi v prvi polovici leta 2012.

Seveda to ni le Đikičeva zasluga. Denar glavnega sponzorja je za stabilnost kluba zelo pomemben. Verjetno pa ne škodi tudi upoštevanje rekla: stegni se, do koder ti seže odeja. V nasprotnem primeru se obdobje suhih krav pozna še veliko bolj, kot bi se sicer.

Ob tem se sprašujem: je res bolje segati po zvezdah in biti zadnji v mestu ter prizanesljivo gledati na tiste, ki so glavni na vasi, a imajo polne kašče in topel zapeček. Vsaj zaenkrat ni dvoma, komu je letošnja sezona prinesla več veselja in komu več sivih las.