Naš novinar poroča iz Azerbajdžana

V Bakuju, kjer je zbrana mešanica izkušenih in predvsem mladih športnikov, je v teh dneh zaznati, da za igre živi celotna država. Azerbajdžanska nacionalna televizija tako rekoč 24 ur na dan prikazuje sliko z vseh prizorišč, prebivalci dežele ognja pa so navdušeni, ker so del velikega spektakla. Tako prve evropske igre Azerbajdžanci tudi jemljejo.

V teh dneh je bil zelo zanimiv pogled na eno izmed montažnih stojnic v starem delu Bakuja, kjer je bila zbrana velika množica ljudi, ki so stali v več deset metrov dolgi vrsti. Zdelo se je, da je na obisk v mesto prišla športna zvezda svetovnega formata , ki je delila avtograme. A temu ni bilo tako. Na stojnici so prodajali vstopnice.

Vsak si želi biti del tega spektakla. Da, tako resno so igre vzeli tukajšnji prebivalci. Le ti z dobro voljo in veliko pozitivne energije skrbijo, da bi se vsi mi, ki smo v teh dneh v Bakuju, tukaj počutili kar se da domače. Čeprav je takih, ki so v Bakuju le gledalci bolj malo, smo zato tisti, ki smo tukaj po službeni dolžnosti, deležni velike pozornosti.

“Welcome to Baku“- dobrodošli v Bakuju. To je največkrat izrečena besedna zveza, ki smo jo tukaj deležni vsakodnevno od tako rekoč vsakogar. Bodisi s strani številnih prostovoljcev, uličnih prodajalcev, vojakov in tudi policistov, ki pod žgočim soncem ob povprečno 35-ih stopinjah celzija, varujejo prizorišča in ulice v polni bojni opremi.

Res je, da se prve evropske igre imenujejo po glavnem mestu Azerbajdžana, kjer se dogaja večina športnih dogodkov. A je svoj kos pogače ob pisanju zgodovine dobil tudi Mingachevir, četrto največje mesto v državi, ki gosti tekme v kajaku in kanuju. Svojevrstno doživetje je že sama pot iz prestolnice na vzhodu do mesta na zahodni strani dežele ognja.

Vozniki morajo biti na avtocesti skozi suho in neporaščeno pokrajino pozorni predvsem na številne živali ob cesti, ki lahko v vsakem trenutku zaidejo na cesto. Po slabih petih urah vožnje vas v Mingachevirju pričaka pravi Azerbajdžan. Prazne ulice oznanjajo, da je večina, predvsem mlajšega prebivalstva, odšla svojo srečo iskati v Baku. Tam je seveda vse drugače.

Mladenič, ki nas je v glavnem mestu prostovoljno pospremil iz ene izmed mestnih restavracij do nekaj kilometrov oddaljenega prizorišča tekem v namiznem tenisu, nam je ves čas zatrjeval, kako rad ima Slovenijo. Pravi, da sicer ne ve, kje točno je Slovenija. A tudi to je del prej omenjene prijaznosti gostiteljev. Pozna pa Evo Boto, ki je tukaj leta 2012 predstavljala deželo na sončni strani Alp na pesmi evrovizije- prvega velikega dogodka, ki se je zgodil v Bakuju.

Kaj pa športna plat? Eden izmed taksistov me je včeraj v azerščini, s pomočjo kretenj z rokami, vprašal po medaljah slovenskih športnikov v Bakuju. Žal je bila moja kretnja sklenjen palec in kazalec na roki, ki sta ponazarjala število slovenskih medalj na igrah. Ko je starejši možakar opazil številko nič, se mi je skorajda začel opravičevati.

A zato seveda ni bilo potrebe. Imamo dve četrti mesti. Še veliko bo priložnosti za osvojitev kakšne medalje. Kot jih bo še veliko tudi za Baku. Prva že leta 2020, ko bo mesto gostilo tekme evropskega prvenstva v nogometu. Naslednja pa bo lahko izpolnitev novih sanj, ko se bodo morda v mestu vetra zgodile tako želene olimpijske igre.

Bojan Tokić je zmagal v drugem krogu turnirja evropskih iger v Bakuju!?? naslednji, prosim! @Val202 @TeamSlovenia pic.twitter.com/ZbBh5uSfyu

— Marko Cirman (@MarkoCirman) June 17, 2015