Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Le načrtno delo in izjemna zagnanost guruja z Lopate Marjana Fabjana in njegovih kolegov judu prinaša velike uspehe
Pred dnevi, nekaj dni po domačem evropskem prvenstvu v strelstvu na Pragerskem, ki našim prirediteljem ni bilo v ponos, je starosta slovenskih olimpijskih odprav v zadnjih letih in dobitnik treh olimpijskih odličij Rajmond Debevec navrgel zelo zanimivo misel. Čeprav bi ga mnogi že radi pospremili na smetišče slovenske športne zgodovine je olimpijski zmagovalec – teh nimamo prav veliko – zanimivo razmišljal, zakaj bi rad še na svoje devete olimpijske igre v Rio de Janeiro.
Seveda bi se bilo lepo pridružiti zgolj dvojici, ki jima je to doslej uspelo, Debevec pa v ospredje v slogu športnika najvišjega kova potisne športni motiv. Ob tem, ko še nima zagotovljene vozovnice za Rio de Janeiro se je pri svojih petih križih pripravljen vrniti k zračni puški, ki jo je v največji meri že v celoti opustil. Trenutno mu namreč le spomladansko evropsko prvenstvo v tej disciplini še odpira pot v Brazilijo. In to zaradi tega, ker si še vedno želi tekmovati in zaključuje, da le če si tam, lahko posežeš po odličnem izidu ali celo medalji. Danes namreč nihče ne ve, kakšno bo razpoloženje prav na tisti tvoj dan nastopa v naslednjem avgustu.
Že nekaj zadnjih mesecev, da ne rečem let, pa se dobro ve, da bodo na prvih igrah pod petimi krogi v južni Ameriki med nosilci slovenske odprave tudi judoisti. Dosežka iz Astane in tudi mnogi drugi v času zadnje olimpijade pričajo o tem. In to ne glede na to, da je lani v Montpellierju z blazin dokončno stopila prvakinja iz Londona Urška Žolnir.
Želja judoistov je šest mest v slovenski odpravi. V Astani smo v običajnih večernih pogovorih večkrat načeli temo iz časov, ko se po Barceloni judo kar 12 let ni prebil zraven. Le načrtno delo in izjemna zagnanost guruja z Lopate Marjana Fabjana in še kopice drugih, je prinesla to kar danes judo pomeni v slovenskih okvirih.
Čeprav je še vedno tudi znotraj discipline prepogosto slišati, da ženska kolajna ne velja toliko kot moška, je to potrebno le preslišati. Ob jadranju z neuničljivim Vasilijem Žbogarjem in krotilcih divjih voda, ki lahko zmagajo v vsaki olimpijski disciplini so zdaj namreč prav judoisti tisti, ki bodo za Rio prevzeli največje breme. Mnogi se sprašujejo ali mu bodo kos.
Mi jim zlahka odgovorimo, če kdo prav oni in seveda Vasko. Konec koncev, zadnje olimpijsko odličje zlatega sijaja iz Londona krasi bivalni prostor judoistke Urške Žolnir. Se pa, tako kot vsak odgovoren športnik, tudi naši dobro zavedajo, da je za tak uspeh potrebno, da je na nebu vse na svojem mestu.
Športniki iz že omenjenih disciplin si zagotovo želijo, da se jim v naslednjih enajstih mesecih pridružijo še drugi, da bo breme bolj porazdeljeno. Saj tu ne moremo mimo besed športnega direktorja nogometašev Maribora Zlatka Zahoviča, ki smo se ga v tem tednu v Astani marsikdaj spomnili. “Da je šport prav pri nas največji revež na Stari celini,” žal vse bolj drži iz dneva v dan in v teh razmerah razmišljati o uspehih v Riu je skorajda predrznost najvišjega razreda.
Zato najmanj pot tja privoščimo Debevcu in mnogim drugim, saj o tem kako bo za Tokijo, ne upa nič reči niti vedeževalka.
Le načrtno delo in izjemna zagnanost guruja z Lopate Marjana Fabjana in njegovih kolegov judu prinaša velike uspehe
Pred dnevi, nekaj dni po domačem evropskem prvenstvu v strelstvu na Pragerskem, ki našim prirediteljem ni bilo v ponos, je starosta slovenskih olimpijskih odprav v zadnjih letih in dobitnik treh olimpijskih odličij Rajmond Debevec navrgel zelo zanimivo misel. Čeprav bi ga mnogi že radi pospremili na smetišče slovenske športne zgodovine je olimpijski zmagovalec – teh nimamo prav veliko – zanimivo razmišljal, zakaj bi rad še na svoje devete olimpijske igre v Rio de Janeiro.
Seveda bi se bilo lepo pridružiti zgolj dvojici, ki jima je to doslej uspelo, Debevec pa v ospredje v slogu športnika najvišjega kova potisne športni motiv. Ob tem, ko še nima zagotovljene vozovnice za Rio de Janeiro se je pri svojih petih križih pripravljen vrniti k zračni puški, ki jo je v največji meri že v celoti opustil. Trenutno mu namreč le spomladansko evropsko prvenstvo v tej disciplini še odpira pot v Brazilijo. In to zaradi tega, ker si še vedno želi tekmovati in zaključuje, da le če si tam, lahko posežeš po odličnem izidu ali celo medalji. Danes namreč nihče ne ve, kakšno bo razpoloženje prav na tisti tvoj dan nastopa v naslednjem avgustu.
Že nekaj zadnjih mesecev, da ne rečem let, pa se dobro ve, da bodo na prvih igrah pod petimi krogi v južni Ameriki med nosilci slovenske odprave tudi judoisti. Dosežka iz Astane in tudi mnogi drugi v času zadnje olimpijade pričajo o tem. In to ne glede na to, da je lani v Montpellierju z blazin dokončno stopila prvakinja iz Londona Urška Žolnir.
Želja judoistov je šest mest v slovenski odpravi. V Astani smo v običajnih večernih pogovorih večkrat načeli temo iz časov, ko se po Barceloni judo kar 12 let ni prebil zraven. Le načrtno delo in izjemna zagnanost guruja z Lopate Marjana Fabjana in še kopice drugih, je prinesla to kar danes judo pomeni v slovenskih okvirih.
Čeprav je še vedno tudi znotraj discipline prepogosto slišati, da ženska kolajna ne velja toliko kot moška, je to potrebno le preslišati. Ob jadranju z neuničljivim Vasilijem Žbogarjem in krotilcih divjih voda, ki lahko zmagajo v vsaki olimpijski disciplini so zdaj namreč prav judoisti tisti, ki bodo za Rio prevzeli največje breme. Mnogi se sprašujejo ali mu bodo kos.
Mi jim zlahka odgovorimo, če kdo prav oni in seveda Vasko. Konec koncev, zadnje olimpijsko odličje zlatega sijaja iz Londona krasi bivalni prostor judoistke Urške Žolnir. Se pa, tako kot vsak odgovoren športnik, tudi naši dobro zavedajo, da je za tak uspeh potrebno, da je na nebu vse na svojem mestu.
Športniki iz že omenjenih disciplin si zagotovo želijo, da se jim v naslednjih enajstih mesecih pridružijo še drugi, da bo breme bolj porazdeljeno. Saj tu ne moremo mimo besed športnega direktorja nogometašev Maribora Zlatka Zahoviča, ki smo se ga v tem tednu v Astani marsikdaj spomnili. “Da je šport prav pri nas največji revež na Stari celini,” žal vse bolj drži iz dneva v dan in v teh razmerah razmišljati o uspehih v Riu je skorajda predrznost najvišjega razreda.
Zato najmanj pot tja privoščimo Debevcu in mnogim drugim, saj o tem kako bo za Tokijo, ne upa nič reči niti vedeževalka.
Letošnja sezona svetovnega prvenstva v motokrosu je ena najbolj izenačenih doslej. V boju za naslov prvaka so trije tekmovalci, med katerimi je tudi slovenski predstavnik Tim Gajser, na koledarju pa le še štiri dirke.
79. kolesarska dirka po Španiji se je začela s posamično vožnjo na čas. Osrednji slovenski adut za najvišja mesta je Primož Roglič, ki je eden najuspešnejših tekmovalcev v zgodovini dirke. Zasavec je dirko dobil v letih 2019, 2020 in 2021.
Poletni del sezone v smučarskih skokih se je začel v Courchevelu v Franciji, kjer žensko reprezentanco že vodi novi trener Jurij Tepeš.
Nogometaši Celja so se v 3. krogu kvalifikacij za uvrstitev v Evropsko ligo pomerili z irskimi prvaki iz Dublina, z ekipo Shamrock Rovers.
S tekmo prestižne narave med sedanjima zmagovalcema lige prvakov in evropske lige, Real Madridom in Atalanto, se je sinoči v Varšavi še uradno začela nova evropska klubska nogometna sezona.
Po koncu iger 33. olimpijade v Parizu so nekateri športniki med povratkom domov spisali zanimive zgodbe.
Dobra dva tedna smo bili zaprti v športnem mehurčku tisočerih barv, vonjev in okusov. Bolj kot to pa so nas privlačile kolajne. Za uspehom se je gnalo 11.000 športnic in športnikov.
Ko je Janja Garnbret v steni, je videti enostavno, včasih celo igraje. A resnica je precej drugačna. Za lahkotnostjo so ure trdega dela, osredotočenosti, tudi solz.
Slovenija je lovila svetovne prvake Dance, se jim približala le na gol zaostanka, v zadnjih trenutkih olimpijskega polfinala pa izenačenje ni uspelo.
Toni Vodišek ohranja najboljše izhodišče pred nadaljevanjem finala v razredu formula kite. Še enkrat več pa se je izkazalo, kako nepredvidljiv šport je jadranje.
Nekdanji rokometaš Kristijan Čeh na olimpijskem stadionu ni vrgel dovolj daleč, da bi osvojil eno od razpoložljivih medalj. V igri zanjo pa ostajajo slovenski rokometaši, ki so s 33 : 28 premagali Norveško. Pred 25.000 gledalci so podaljšali svoje bivanje v olimpijski vasi, sicer ne tisti, ki smo jo največkrat omenjali.
Janja Garnbret poskuša postati prva športna plezalka z dvema zlatima olimpijskima kolajnama.
Poljaki so končali sanje slovenskih odbojkarjev v Parizu. Boleč poraz pa ne pomeni, da odbojkarji niso zmagovalci.
Jadralci imajo svoj Pariz v Marseillu. Nastope v jadralskem razredu formula kite je uspešno začel Toni Vodišek.
Jan Tratnik je pristal na končnem osmem mestu dolge cestne preizkušnje, kar je četrta najboljša olimpijska uvrstitev slovenskih kolesarjev v zgodovini.
Slovenski odbojkarji so za prvo mesto v predtekmovalni skupini A premagali gostitelje olimpijskih iger, aktualne zmagovalce lige narodov in branilce olimpijskega zlata Francoze. Napetost v dvorani z 12.500 sedeži bi lahko rezal.
Slovenske rokometašice so po porazu z Nemčijo izgubile tudi proti Norveški, prikazale pa precej boljšo igro. Še vedno ohranjajo možnosti za napredovanje v četrtfinale.
Na olimpijskih igrah tekmujejo le najboljši. Navijači znajo vrhunske nastope nagraditi, ne glede na uro, nacionalnost športnikov ali vremenske pogoje.
V športu se veliko ne da narediti čez noč. Razmislek o razmerah v domačem judu ob zlati olimpijski kolajni Andreje Leški.
Neveljaven email naslov