Komentar našega poročevalca Francija Pavšerja

Kar neokusno je bilo, ko je sinoči tudi neveščemu očesu opazno najboljši košarkar tega prvenstva Španec Pau Gasol dobil nagrado za najkoristnejšega košarkarja evropskega prvenstva in mu je francosko občinstvo ob tem žvižgalo. Francozi pač ne marajo Špancev, še posebej če so jih ti še enkrat ugnali v izločilnih bojih. Tony Parker v končnicah prvenstev še nikoli ni premagal Paua Gasola. Ta je bil razred zase, kot da ne bi imel 35 let ter desetletja in pol naporne vrhunske košarke za seboj! Mlajši ga še ne zmorejo izpodriniti.

Za nami je prvenstvo z novim formatom, prvič v štirih različnih državah – to je bil dobesedno zadetek v polno, kajti tudi dvorane so bile bolj polne. In že od prvega dne je bilo prvenstvo v največjih arenah držav in ne v razširjenih telovadnicah.

Od tega smo imeli nekaj tudi Slovenci – prvi del v Zagrebu je bil na dosegu roke, tam je bilo na petih tekmah skupaj približno 20 tisoč navijačev. Slovensko košarkarsko zvezo mika, da bi bil čez dve leti košček evropskega prvenstva spet tudi pri nas. Zanimivo, da predsednik Košarkarske zveze Slovenije hkrati priznava, da se je tri leta pred domačim prvenstvom leta 2013 naša zveza bolj kot s košarko ukvarjala s prvenstvom, zaradi česar je trpel razvoj tega športa pri nas.

Prvenstvo ima tudi nov tekmovalni format – še pred šestimi leti se je začelo s 16 državami, zdaj pa s 24. Najboljših 16 pa nadaljuje v pospešenem ritmu – že en poraz je poguben. Kar je manj pravično, Slovenija je to okusila, ker je v družbi šestnajsterice tokrat odigrala le eno, usodno tekmo – in ne več vsega prvenstva kot v prejšnjih izvedbah.

Zame osebno pa je bilo na prvenstvu najbolje, da mi niti enkrat na vhodu v dvorano ni bilo treba na paranoičnih varnostnih kontrolah odpirati torbe, metati stran plastenk vode, razlagati, kaj je reporterska oprema, sezuvati čevljev in pošiljati stvari skozi rentgen. V zadnjih letih se je to umirilo. Pa se ne počutim nič manj varnega.