Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nogometni svet se je včeraj najbolj vznemirjal ob žrebu osmine-finala Lige prvakov, na domači sceni pa so po končanem jesenskem delu prvenstva povabljenci uživali v eminentnem okolju Brda na Gorenjskem ob tradicionalnem novoletnem sprejemu Nogometne zveze Slovenije, ki je letos obeležila 95 let delovanja.
Večer, ki v slovenskem športnem in tudi siceršnjem “establišmentu” pomeni morda največ, je znova minil v zares prijetnem druženju vseh povabljencev. Znanih obrazov je mrgolelo z vseh strani. Športniki, ki jim radi rečemo tudi legende, so prihajali tudi iz drugih disciplin. Junak belih strmin, ki nas je pred več kot tremi desetletji ob nagovoru otvoritve olimpijskih iger v Sarajevu nagovoril v slovenščini, Bojan Križaj, se je družil s predhodnikoma junakov košarkarske žoge.
Ivo Daneu je kot vedno okrog sebe zbral svoje prijatelje, ki jih je v tem športnem miljeju zares veliko. Novi direktor slovenskih moških košarkarskih reprezentanc Matjaž Smodiš se je več kot očitno še privajal na podobne sprejeme, ki jih seveda njegova matična zveza ne pripravlja. Obenem je užival tudi v predstavi Anton Podbevšek Teatra, ki prihaja iz njegovega Mesta, kot Rudolfovemu pravijo Novomeščani.
Danilo Popivoda je postopal mimo nas poročevalcev, ki smo se zbrali okrog selektorja Srečka Katanca in poskušali iz njega izvleči čim več pikantnih zanimivosti. Popivoda, ki je tudi slovenski udeleženec Mondiala, pa je na koncu le prišel na svoje, da je Srečku Nazionaleju končno stisnil roko in izmenjal nekaj besed z njim. Sta nekdaj le nosila dres s šestimi plamenicami na svojih prsih.
In ob tem je bil tu še tretji, ki se lahko pohvali s tem. Marko Elsner je zdaj tudi stric iz ozadja, ki jih imamo tako radi v zobeh, pri domžalskem nogometnem prvoligašu, ki ob dolgem zimskem spanju slovenskega ligaškega nogometa v hrbet gleda le Olimpiji in Mariboru je nevidni svetovalec svojemu sinu Luku. Prav iz najbolj nogometnega mesta pri nas je bila udeležba precej skromna, ampak nič ne de. Prepričani so namreč v Mariboru, da bo maja na njihovi južni ploščadi podobno rajanje kot v zadnjih petih sezonah.
Predstavnikov politike skorajda ni bilo. Novi prvi mož slovenskega športa, če smemo tako poimenovati direktorja direktorata za šport na matičnem ministrstvu, Boro Štrumbelj se je podobno kot Smodiš šele bolj privajal na vse skupaj. Ali je preslišal besede predsednika slovenskih nogometašev Aleksandra Čeferina, da za novi nacionalni vadbeni center, ki je le streljaj od mesta sinočnjega druženja, država ni prispevala nič, pa ne moremo poročati iz prve roke. Predsednik je ob visokem jubileju nogometne zveze, ki je sicer devet let mlajša od našega najstarejšega kluba, želel to enostavno še enkrat izpostaviti. Tudi njegovi kolegi iz evropskih zvez se temu seveda čudijo, saj ne morejo verjeti, da nogomet ni tretiran kot šport na vrhu športne razpredelnice.
Prelep objekt pa zdaj stoji in marca bo Srečko Katanec, ki seveda ostaja v sedlu, tam znova zbral vse najboljše. Čakata ju tekmi z Makedonijo in Severno Irsko. Kdo bo zraven, Srečko ni na široko razpravljal, celo Samir Handanović, ki je dosegljiv za vse druge javnosti, samo slovensko ne, mu je menda obljubil, da če bo imel težave na mestu prvega vratarja, naj kar pokliče v mesto mode k modro-črnim v Milano.
Je pa predsednik Čeferin vse skupaj sklenil s tem, da očitno tudi država le ve nekje v sebi, da je šport številka ena tudi pri nas nogomet. V nordijskem centru v Planici so namreč na osrednji prostor le postavili nogometno igrišče in da očitno tudi odgovorni za slovenski šport vedo, na kateri gol se strelja.
Nogometni svet se je včeraj najbolj vznemirjal ob žrebu osmine-finala Lige prvakov, na domači sceni pa so po končanem jesenskem delu prvenstva povabljenci uživali v eminentnem okolju Brda na Gorenjskem ob tradicionalnem novoletnem sprejemu Nogometne zveze Slovenije, ki je letos obeležila 95 let delovanja.
Večer, ki v slovenskem športnem in tudi siceršnjem “establišmentu” pomeni morda največ, je znova minil v zares prijetnem druženju vseh povabljencev. Znanih obrazov je mrgolelo z vseh strani. Športniki, ki jim radi rečemo tudi legende, so prihajali tudi iz drugih disciplin. Junak belih strmin, ki nas je pred več kot tremi desetletji ob nagovoru otvoritve olimpijskih iger v Sarajevu nagovoril v slovenščini, Bojan Križaj, se je družil s predhodnikoma junakov košarkarske žoge.
Ivo Daneu je kot vedno okrog sebe zbral svoje prijatelje, ki jih je v tem športnem miljeju zares veliko. Novi direktor slovenskih moških košarkarskih reprezentanc Matjaž Smodiš se je več kot očitno še privajal na podobne sprejeme, ki jih seveda njegova matična zveza ne pripravlja. Obenem je užival tudi v predstavi Anton Podbevšek Teatra, ki prihaja iz njegovega Mesta, kot Rudolfovemu pravijo Novomeščani.
Danilo Popivoda je postopal mimo nas poročevalcev, ki smo se zbrali okrog selektorja Srečka Katanca in poskušali iz njega izvleči čim več pikantnih zanimivosti. Popivoda, ki je tudi slovenski udeleženec Mondiala, pa je na koncu le prišel na svoje, da je Srečku Nazionaleju končno stisnil roko in izmenjal nekaj besed z njim. Sta nekdaj le nosila dres s šestimi plamenicami na svojih prsih.
In ob tem je bil tu še tretji, ki se lahko pohvali s tem. Marko Elsner je zdaj tudi stric iz ozadja, ki jih imamo tako radi v zobeh, pri domžalskem nogometnem prvoligašu, ki ob dolgem zimskem spanju slovenskega ligaškega nogometa v hrbet gleda le Olimpiji in Mariboru je nevidni svetovalec svojemu sinu Luku. Prav iz najbolj nogometnega mesta pri nas je bila udeležba precej skromna, ampak nič ne de. Prepričani so namreč v Mariboru, da bo maja na njihovi južni ploščadi podobno rajanje kot v zadnjih petih sezonah.
Predstavnikov politike skorajda ni bilo. Novi prvi mož slovenskega športa, če smemo tako poimenovati direktorja direktorata za šport na matičnem ministrstvu, Boro Štrumbelj se je podobno kot Smodiš šele bolj privajal na vse skupaj. Ali je preslišal besede predsednika slovenskih nogometašev Aleksandra Čeferina, da za novi nacionalni vadbeni center, ki je le streljaj od mesta sinočnjega druženja, država ni prispevala nič, pa ne moremo poročati iz prve roke. Predsednik je ob visokem jubileju nogometne zveze, ki je sicer devet let mlajša od našega najstarejšega kluba, želel to enostavno še enkrat izpostaviti. Tudi njegovi kolegi iz evropskih zvez se temu seveda čudijo, saj ne morejo verjeti, da nogomet ni tretiran kot šport na vrhu športne razpredelnice.
Prelep objekt pa zdaj stoji in marca bo Srečko Katanec, ki seveda ostaja v sedlu, tam znova zbral vse najboljše. Čakata ju tekmi z Makedonijo in Severno Irsko. Kdo bo zraven, Srečko ni na široko razpravljal, celo Samir Handanović, ki je dosegljiv za vse druge javnosti, samo slovensko ne, mu je menda obljubil, da če bo imel težave na mestu prvega vratarja, naj kar pokliče v mesto mode k modro-črnim v Milano.
Je pa predsednik Čeferin vse skupaj sklenil s tem, da očitno tudi država le ve nekje v sebi, da je šport številka ena tudi pri nas nogomet. V nordijskem centru v Planici so namreč na osrednji prostor le postavili nogometno igrišče in da očitno tudi odgovorni za slovenski šport vedo, na kateri gol se strelja.
Letošnja sezona svetovnega prvenstva v motokrosu je ena najbolj izenačenih doslej. V boju za naslov prvaka so trije tekmovalci, med katerimi je tudi slovenski predstavnik Tim Gajser, na koledarju pa le še štiri dirke.
79. kolesarska dirka po Španiji se je začela s posamično vožnjo na čas. Osrednji slovenski adut za najvišja mesta je Primož Roglič, ki je eden najuspešnejših tekmovalcev v zgodovini dirke. Zasavec je dirko dobil v letih 2019, 2020 in 2021.
Poletni del sezone v smučarskih skokih se je začel v Courchevelu v Franciji, kjer žensko reprezentanco že vodi novi trener Jurij Tepeš.
Nogometaši Celja so se v 3. krogu kvalifikacij za uvrstitev v Evropsko ligo pomerili z irskimi prvaki iz Dublina, z ekipo Shamrock Rovers.
S tekmo prestižne narave med sedanjima zmagovalcema lige prvakov in evropske lige, Real Madridom in Atalanto, se je sinoči v Varšavi še uradno začela nova evropska klubska nogometna sezona.
Po koncu iger 33. olimpijade v Parizu so nekateri športniki med povratkom domov spisali zanimive zgodbe.
Dobra dva tedna smo bili zaprti v športnem mehurčku tisočerih barv, vonjev in okusov. Bolj kot to pa so nas privlačile kolajne. Za uspehom se je gnalo 11.000 športnic in športnikov.
Ko je Janja Garnbret v steni, je videti enostavno, včasih celo igraje. A resnica je precej drugačna. Za lahkotnostjo so ure trdega dela, osredotočenosti, tudi solz.
Slovenija je lovila svetovne prvake Dance, se jim približala le na gol zaostanka, v zadnjih trenutkih olimpijskega polfinala pa izenačenje ni uspelo.
Toni Vodišek ohranja najboljše izhodišče pred nadaljevanjem finala v razredu formula kite. Še enkrat več pa se je izkazalo, kako nepredvidljiv šport je jadranje.
Nekdanji rokometaš Kristijan Čeh na olimpijskem stadionu ni vrgel dovolj daleč, da bi osvojil eno od razpoložljivih medalj. V igri zanjo pa ostajajo slovenski rokometaši, ki so s 33 : 28 premagali Norveško. Pred 25.000 gledalci so podaljšali svoje bivanje v olimpijski vasi, sicer ne tisti, ki smo jo največkrat omenjali.
Janja Garnbret poskuša postati prva športna plezalka z dvema zlatima olimpijskima kolajnama.
Poljaki so končali sanje slovenskih odbojkarjev v Parizu. Boleč poraz pa ne pomeni, da odbojkarji niso zmagovalci.
Jadralci imajo svoj Pariz v Marseillu. Nastope v jadralskem razredu formula kite je uspešno začel Toni Vodišek.
Jan Tratnik je pristal na končnem osmem mestu dolge cestne preizkušnje, kar je četrta najboljša olimpijska uvrstitev slovenskih kolesarjev v zgodovini.
Slovenski odbojkarji so za prvo mesto v predtekmovalni skupini A premagali gostitelje olimpijskih iger, aktualne zmagovalce lige narodov in branilce olimpijskega zlata Francoze. Napetost v dvorani z 12.500 sedeži bi lahko rezal.
Slovenske rokometašice so po porazu z Nemčijo izgubile tudi proti Norveški, prikazale pa precej boljšo igro. Še vedno ohranjajo možnosti za napredovanje v četrtfinale.
Na olimpijskih igrah tekmujejo le najboljši. Navijači znajo vrhunske nastope nagraditi, ne glede na uro, nacionalnost športnikov ali vremenske pogoje.
V športu se veliko ne da narediti čez noč. Razmislek o razmerah v domačem judu ob zlati olimpijski kolajni Andreje Leški.
Neveljaven email naslov