Hokejsko dogajanje pri nas je že od nekdaj najbolj pestro v aprilu. Tudi tokrat je za zdaj v ospredju boj za prvenstveno zvezdico, kateri so po vnovični zmagi z 1:0 bliže jeseniški igralci. Toda za končni uspeh bodo morali doseči še eno zmago. Bodo pa imeli zaključni plošček v svoji dvorani v četrtek zvečer.

Pristaši Jesenic, ki so bili sinoči Pod Rožnikom, so navkljub delovnemu tednu rajali še pozno v noč in se že pripravljajo na končno slavje v četrtkovem večeru. Ampak naprej bo treba skočiti, nato pa reči hop. Fantje iz rdeče garderobe so se vsi v en glas sinoči strinjali, da je bila tudi sreča na njihovi strani. Ampak v športu je vedno tako, da je sreča naklonjena tistemu, ki jo bolje izziva. Na koncu je vedno pomemben le končni izid, ki je izpisan na semaforju.

Po osmem izvajanju kazenskih strelov, ko sta vratarja Roy in mladi Us ves čas dokazovala svoje izjemne sposobnosti, se je začelo rdeče slavje. Da bo Kanadčan v vratih Olimpije eden najpomembnejših členov v vrstah zeleno-belih, se je vedelo že lep čas, saj je bil tudi v avstrijskem prvenstvu med vidnejšimi člani ljubljanske zasedbe. Mladi Kranjčan, ki je še najstnik, pa je v jeseniških vratih priložnost dobil šele v končnici in se je izkazal dobesedno na vsaki tekmi, ko je bil v golu državnih prvakov. Zadnji dve tekmi je mrežo ohranil nedotaknjeno, podobno je bilo tudi ob odločilni tekmi v polfinalu s prebujenimi Celjani. Žan Us pa je ob vsem ogromno delo opravil tudi ob gostovanju v knežjem mestu, ko so se na temelju njegovih obramb Gorenjci prebili do podaljška, kjer je bil uspešen Urban Sodja. Že tedaj so železarji izzivali usodo in na koncu uspeli. Podobno je bilo sinoči, z enim golom prednosti pa so dobili tudi domačo finalno tekmo.

Mnogi ob kakovosti, ki jo vidimo na ledeni ploskvi, zmajujejo z glavami in si želijo nekdanjih časov. Vsi na tribunah pa pozabljajo, da so se z realnostjo morali najprej spoprijeti fantje v garderobi in na ledeni ploskvi.

Vložek v hokej in v naš šport nasploh je precej nižji kot denimo desetletje nazaj in posledično je tudi kvaliteta taka kot je. Fantom je potrebno zaploskati in jim dati spodbudo za to, kar počnejo, saj so v jeseniškem taboru že napovedani številni odhodi v tekmovalni pokoj po tej sezoni. In to ne glede na to, ali bo zvezdica zasijala v Podmežakli ali ne. In tudi morebitno vnovično odprtje avstrijskih vrat jih ne bo prepričalo.

V prenovljeni dvorani, ki zdaj nima tako kakovostne vsebine, kot jo je imela nekdanja, ki jo je že močno načel zob časa, se za svetovno prvenstvo skupine B v teh dneh pripravljajo slovenski hokejski Risi. Že podatek, koliko igralcev iz tabora obeh finalistov bo zaigralo na Poljskem, bo razkril marsikaj o moči obeh kolektivov, ki se že nekaj sezon ubadata s številnimi težavami, ki so tako enim kot drugim vzklile na domačem dvorišču. Koliko se bodo te težave poznale v prihodnosti tudi v reprezentančnih okvirih, pa niti ne mislim razpravljati, da ne bo kdo rekel, da vlečemo črne oblake nad slovenski hokej v mesecu tako pomembnih odločitev, ki so pred tremi slovenskimi reprezentancami.

Ženska vrsta se namreč v teh dneh na Bledu meri za obstanek v skupini D, mladinci pa bodo v Asiagu poskušali obstati v tretjem razredu svetovnega hokeja. Zelo nazorno je ob zboru reprezentance včeraj ob vprašanju, kaj meni o nasprotnikih v pripravljalnem obdobju, dejal Jan Urbas.

Igramo s tistimi, ki jih dobimo – očitno nam 7. mesto v Sočiju ni veliko pomagalo.

Kruto, ampak resnično, zelo spodbudno pa bi bilo, da bi morebiten nadaljnji padec našega hokeja zdaj res dokončno zaustavili. To je še točka, ki obeta vrnitev v nekdanje okvire. Ko bo šlo še niže, bo vrnitev iz tedna v teden težja. Konkurenca na mednarodni ravni se ne ozira na naše probleme in najmanj na klubski ravni že drvi mimo nas kot hitri vlak. Ko se bo to zgodilo še reprezentanci, bomo obstali na svoji postaji.