Kolesarska karavana na 99. Dirki po Italiji je v Kalabriji na jugu Apeninskega polotoka dokončno začela nabirati tudi italijanski del poti na letošnji izvedbi. Ta se bo na zadnjo majsko nedeljo končala v Torinu, ki je bil prva prestolnica združene Italije v zadnji tretjini 19. stoletja. Italijani s svojo prestižno kolesarsko prireditvijo vedno najdejo povezavo z zgodovinskimi dogodki.

Giro je nedvomno med tremi največjimi večetapnimi dirkami, ki vsako leto zaznamujejo kolesarsko sezono. Že letos je v Italiji vse podrejeno prihodnjemu letu, ko bo na vrsti stota izvedba dirke, ki se je letos že dvanajstič začela zunaj meja Italije. Prvič se je to zgodilo bolj navidezno, saj se je Corsa Rosa, kot dirki tudi radi rečejo Italijani, leta 1965 začela v San Marinu in marsikdo tega niti ni štel za start na tujem. V zadnjih desetih letih pa je to postal pravi trend, saj je bil letošnji uvod v Apeldoornu že četrti v tem obdobju, ki se ni začel na apeninskem škornju. Seveda je v igri ogromno denarja, ki ga prirediteljem ponudijo v drugih državah. Prav Nizozemska je največkrat doslej pospremila Giro na njegovo več kot 3500 kilometrov dolgo pot. Italijanski kolesarski krog je od prve izvedbe leta 1909 zavil v še nekaj držav, ki sicer niso na seznamu startnih mest Gira. Tako je v obdobju, ko je bila Primorska del Italije, Giro kar nekajkrat prišel k nam ter tudi v Istro in Dalmacijo. V Sloveniji pa je bil Giro tudi v obdobju samostojne države, ko se je za to potrudila skupina kolesarskih zanesenjakov, ki sta jim vrata na tuje odpirala Franc Hvasti in naš nekdanji stanovski kolega Beno Hvala.

Tudi letos je bilo nekaj namigovanja, da bi lahko Giro vsaj nekaj kilometrov gostoval na slovenskih cestah. To se na koncu ni uresničilo, boste pa vsi ljubitelji kolesarskega športa prihodnji petek zagotovo na Matajurju in v krajih okrog Čedada, kjer se bo končala 13. etapa 99. izvedbe dirke, ki se je začela tako presenetljivo, tudi s slovenskega zornega kota. Po dveh etapnih zmagah v zadnjih dveh letih, ki sta jih zabeležila Luka Mezgec in Jan Polanc, je ob tokratnem uvodu dolgo kazalo, da bomo dočakali tudi prvega Slovenca, ki bo oblekel rožnato majico vodilnega. Primož Roglič, ki je šele pred letošnjo sezono prišel v elitno druščino, je v vožnji na čas za uvod presenetil prav vse in na koncu le za stotinko sekunde ostal brez tako želene majice, ki bi jo ob razpletu, ki smo ga videli, nosil vsaj v 2. in 3. etapi. Nekdanjemu smučarskemu skakalcu, ki se je zelo pozno zapisal kolesarskemu športu, se sicer ni izšlo, je pa v celoti potrdil svoje izjemne sposobnosti. Koliko mu bo pri tem manjkalo izkušenj iz karavane, pa bo seveda pokazal čas. Roglič je namreč že ob svojem krstnem nastopu plačal kar precejšen davek neizkušenosti, tudi po izjemnem uvodu pa se je dobro zavedal, da bo v svojem moštvu le pomočnik Stevenu Kruijswiku.

Obilo smole je imel pred Girom, od katerega si je veliko obetal, tudi Grega Bole, ki ima v slovenskem kvartetu največ izkušenj s tritedenskimi dirkami. Padec na pomladanski klasiki v Valkenburgu je pustil svoje posledice, pri italijansko-japonskih delodajalcih pa se mu za najbolj prestižno domačo dirko niso bili pripravljeni odpovedati. Bole ima med vsemi našimi tudi najbolj proste roke, kar je v kolesarskem svetu zelo pomembno dejstvo. Med Girom in Tourom bomo štiri dneve v juniju usmerili pogled tudi na domače ceste. Na Dirki po Sloveniji se letos obeta tudi precej zvezdnega prahu, tako z Gira kot Toura.