Le dva tedna sta minila od nogometnega finala Eura 2016 v Parizu, sinoči se je galska dežela za leto dni poslovila tudi od svoje vsakoletne kolesarske karavane. Tretjič je rumeni junak Christopher Froome.

Tematik, ki se ponujajo ob koncu ene največjih športnih prireditev vsakega leta, je ogromno. Rdečo nit bom tokrat iskal v naslednji preizkušnji kolesarjev na najvišji ravni, ki bo čez 12 dni  na zelo nenavadni progi, ki so jo pripravili v Riu de Janeiru.

Običajno ob koncu sezone povezujemo dober nastop na svetovnem prvenstvu z nastopom na španski Vuelti. Le vsaka štiri leta pa iščemo povezavo med Tourom in olimpijsko dirko. Mnogo fantov iz letošnje karavane francoske pentlje ima od sobotnega prihoda na cilj v Morzinu v glavi le olimpijski nastop. Pa bo zdaj marsikdo rekel, da olimpijska zmaga niti nima takega pomena kot mavrična majica za naslov svetovnega prvaka, v kateri zmagovalec nastopa vse leto.

Tega pravila niti v svetu kolesarstva, ki ogromno da na svojo promocijo, ni. Je pa res, da majica svetovnega prvaka ostaja v domeni matične zveze, olimpijski naslov pa prihaja od svetovne krovne organizacije, ki se v ospredje vsaj navidezno postavi le vsaka štiri leta. Ko pa se pogovarjaš s tistimi, ki so tudi v kolesarskem športu že občutili olimpijsko slavo, vsi povedo, da je naslov olimpijskega prvaka tudi v tem športu nekaj posebnega.

Za olimpijski nastop vsak športnik živi in dela od trenutka, ko prvič stopi v areno svojega športa.

Lep primer za to je  Britanec Mark Cavandish, ki je letos na Touru dobil štiri etape. Ker se zaveda, da na progi, ki kolesarje čaka v Riu, ne bi imel prav nobene možnosti, bo poskusil v britanskem moštvu na velodromu. Tam bo tudi Bradley Wiggins, ki je poraz na cestni dirki v Londonu ublažil z uspehom v vožnji na čas. Zmagovalec Toura je bil tedaj, podobno kot letos, v Keniji rojeni in v Južni Afriki šolani Christopher Froome. V Riu bo najmanj na širšem seznamu favoritov za cestno zlato in to je njegova prednost pred ne prav velikim prijateljem “Wiggom,” ki je bil pred Londonom skorajda za vse edini favorit za olimpijsko slavo. Na koncu je zmagal Kazahstanec Aleksander Vinokurov.

Kolesarstvo pa je tako nepredvidljiv šport, da tudi tokrat ne gre pretirano napovedovati olimpijskega razpleta. Tam bosta slavo iskala tudi Švicar Fabian Cancellara in Španec Joaquin Rodruguez, ki se po tej sezoni poslavljata. Že zdaj pa je največ tistih, ki bi v zaprto kuverto pred olimpijskim nastopom zapisali ime Alejandro Valverde.

Tour je izkušeni Španec končal nekaj slabše, kot je načrtoval, morda pa je v zadnjem tednu že pilil formo za Rio. Že zdaj je seveda jasno, da bo tudi prva avgustovska sobota precej kolesarsko obarvana, kdo bo nasledil marsikdaj spornega Vinokurova, pa bo treba počakati še teh 12 dni. Želim si, da bi bili čim bliže najboljšim  tudi naši. Že to, da bo slovenska vrsta nastopila s štirimi tekmovalci,  je lep obet tudi za naše kolesarske navdušence.