Za Petra Kauzerja je manj prineslo več - srebrno olimpijsko kolajno. Vendar njegov recept ne deluje za vsakogar.

Užitek je bilo včeraj videti najstarejšega med kajakaškimi olimpijci, 32-letnega Petra Kauzerja, ki se je po osvojeni kolajni smejal kot otrok. Po prihodu v cilj ga je kar razganjalo od veselja.

Ko so ga po tekmi vozili po protokolarnih obveznostih, se je njegova službena spremljevalka opravičevala, češ, kam vse ga mora še peljati, pa ji je rekel le: “vseeno mi je. Vozite me kamor hočete, jaz sem svoje že naredil.”

Kauzer je izkoristil svojo tretjo olimpijsko priložnost. Lotil se je je povsem drugače kot prejšnje – in prvič mu je uspelo odpeljati olimpijsko odločilno vožnjo brez kazenskih sekund. In kolajna je bila neizogibna.

“Vozite me, kamor hočete, jaz sem svoje že naredil.”

Prelomnica na Kauzerjevi poti je bila poškodba rame. Navidez nelogično. A izgubljena sezona z letnico 2014 je Petru, ki je bil že nasičen enoličnega kajakaškega ritma, vrnila svežino in igrivost.

Kauzer je dobil nov zagon in pristopil je bolj zrelo. Če je imel pred Pekingom 8 mesecev vsak dan in vsako sekundo v mislih le olimpijski nastop in nato pregorel, se je letos že zimskih priprav lotil drugače.

In manj je prineslo več – srebrno olimpijsko kolajno. Vendar ta recept ne deluje za vsakogar, le za nekoga, ki ima za seboj že takšno zalogo treninga kot Kauzer, ki je na tekmi svetovnega pokala prvič nastopil že pred petnajstimi leti.

Video intervju:

Avdio: