Aleš Smrekar se sprašuje, ali lahko letos naši alpski smučarji pred domačimi gledalci končno vzamejo nekaj dragocenih točk za svetovni pokal.

Prav ste prebrali. 10 let  – pisalo se je namreč leto 2007, ko so na veleslalomu Aleš Gorza z 20. mestom, Mitja Valenčič s 26. in Bernard Vajdič z 28. skupaj sicer osvojili le 19 točk, ampak, kot se je izkazalo, so bile to zadnje domače točke na domači tekmi v disciplini, iz katere vse izhaja, kar za dolgih devet let. Šele lani je Žan Kranjec, tudi ta konec tedna naš glavni adut, z dvema 16. mestoma končal ta neslavni niz. Ampak lani pa med trideseterico ni bilo nobenega slalomista, zato leto 2007 res ostaja zadnje, ko smo preštevali slovenske točke tako v soboto kot v nedeljo. Takrat sta bila na slalomu Mitja Valenčič na 17. mestu in Mitja Dragšič dve mesti nižje. V dveh dneh torej skupaj 45 točk.

Seveda se lahko zgodi, da bi bilo tokrat za Žana Kranjca in Štefana Hadalina, ki sta glavna aduta v naši ekipi, tudi 45 točk nedosegljivih, ampak res že dolgo naši alpski smučarji na enem od vrhuncev sezone niso imeli tako dobrega izhodišča. In če se bo razvoj najboljšega veleslalomista in najboljšega slalomista v naši vrsti  nadaljeval v podobnem  slogu kot letos, bo čez leto dni lahko že samoumevno, da 45 točk, kolikor jih tekmovalec dobi za peto mesto, na tekmi osvoji že Žan sam. Eden redkih, ki so razočarali na svetovnem prvenstvu, je namreč v sezoni svetovnega pokala že na dveh tekmah osvojil po 50 točk – dvakrat je bil četrti, na ledeniškem uvodu v zimo in v Alta Badii, na dveh zelo zahtevnih veleslalomih torej – in če vemo, da je domača tekma zelo zahtevna, potem je danes res lahko njegov dan.

Nasploh, če se že ubadam s točkami, je slovenska moška reprezentanca v 51. sezoni svetovnega pokala že v tem trenutku, šest tekem pred koncem, zbrala 25 točk več kot lani po zadnji tekmi finala – torej bo končni seštevek najverjetneje veliko večji od lanskih 670 točk. Ob tem, da je najboljši slovenski smučar, Boštjan Kline, kljub smukaški zmagi prejšnji petek,  doslej 20 točk v minusu v primerjavi z lansko tekmovalno zimo. Ampak na finalu bo nastopil še dvakrat.

In to je tudi priznanje organizatorjem, ki ta teden spet ugotavljajo, da jim oni zgoraj niso najbolj naklonjeni zaradi ne preveč prijaznega vremena za pripravo proge. So pa obenem tako uigrana ekipa, da jih tudi to ne spravi iz tira. Počasi torej obe domači ekipi – organizatorska in tekmovalna – prihajata druga drugi naproti in to je zelo dober znak.