Misel o menjavi strokovnega vodstva je tlela že nekaj časa in zato je še toliko bolj neverjeten način, na katerega so se je lotili

Letošnja Planica je privabila skoraj 60 tisoč gledalcev, bila v organizacijskem pogledu uspešnica, v rezultatskem prerezu pa prinesla tretje mesto na moštveni tekmi in precejšnjo oddaljenost posameznikov od zmagovalnega odra. Po koncu letošnje sezone je jasno, da je končano sedemletno obdobje Gorana Janusa na čelu slovenske reprezentance, naslednik naj bi bil znan že v tem tednu.

Še kako živ je spomin na Planico pred dvema letoma, ko so nasmeški na obrazih skakalcev in trenerjev odsevali rezultatsko uspešnost na skakalnicah in letalnicah in zato še bolj mučen pogled na letošnje izraze na obrazih, ki so bili prazni. Izčrpana je energija medsebojnega sodelovanja stroke in skakalcev in ob opazni naravni menjavi generacije je vodja smučarskih skokov in nordijske kombinacije pri Smučarski zvezi Slovenije Ljubo Jasnič s sodelavci prišel do spoznanja, da je čas za spremembe.

Do teh ni več mogoče priti s spremembo načrta dela in kozmetičnimi popravki. Tako bodo že danes stekli pogovori o nasledniku Gorana Janusa in ekipi, ki bo v naslednjih sezonah vodila slovenske smučarske skakalce. V športu so pomembni zadnji rezultati, ki so bili po sanjski sezoni Petra Prevca, logično, skromnejši, hkrati pa je očiten upad konkurenčnosti v dveh zaporednih zimah. Menjava trenerja je nekaj vsakdanjega v športu, v smučarskih skokih redkost. Napredek se pokaže v daljšem časovnem obdobju, padci pa so največkrat precej izrazitejši kot vzponi.

Misel o menjavi strokovnega vodstva je tlela že nekaj časa in zato je še toliko bolj neverjeten način, na katerega so se je lotili. Goran Janus je novico izvedel od medijev, sam še vedno prepričan, da lahko vodi slovensko reprezentanco. Če ne prej, bi vsaj pred planiškim koncem tedna pričakovali usklajena mnenja vseh akterjev, da bi se lahko od trenerja, s katerim so slovenski skakalci dosegli dve tretjini vseh zmag v svetovnem pokalu, poslovili dostojno. Vroče glave morajo biti trezne tako ob uspehih kot neuspehih, ključno pa je medsebojno spoštovanje. Verjamem, da ga ta hip ni več toliko, da bi lahko gradili skupno prihodnost, a ga mora ostati dovolj, da lahko cenimo preteklost – in to ne tako zelo oddaljeno.

Da je vse skupaj še bolj ironično, je tega spoštovanja še največ med vodstvom smučarske zveze in strokovnim vodstvom in zato je še toliko težje razumljen včerajšnji spodrsljaj, ko smo predstavniki medijev v solo akcijah lovili akterje v središču slovenskega skakalnega ponosa. Pred leti je bilo v Planici veliko improvizacije, ki je izginila z novim nordijskim centrom, včerajšnja neposrečena improvizacija napoveduje graditev novega strokovnega vodstva.

Če nam je uspelo zgraditi enega najsodobnejših nordijskih centrov, si tudi skakalci in stroka zaslužijo sodobno delovno okolje, da bi se vsaj v prihodnosti izognili podobnim spodrsljajem.