Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Športni reporterji s poslušalci delijo svoja doživetja s prizorišč doma in po svetu. Jutranja športna zgodba se ne dotika nujno samo tekmovanja samega, raje pokukamo še v zakulisje tekmovanj.
Robert Kranjec končuje kariero kot eden najuspešnejših slovenskih skakalcev. Z neverjetnim občutkom za let, za pridobivanje hitrosti vzdolž doskočišča, je bil nenadkriljiv
Sobota v Planici je letos posebna predvsem zato, ker bo svojo kariero sklenil Robi Kranjec. Leteči Kranjčan, ki je pustil neizbrisen pečat v slovenski skakalni zgodovini.
Ko sem pred enajstimi leti sprejel izziv spremljanja smučarskih skokov, je bila slovenska reprezentanca v nezavidljivem položaju. Ni bilo zmag, bila je druga zaporedna sezona s samo eno uvrstitvijo na zmagovalni oder, a je imela svojega kapetana, vodjo na skakalnici in ob njej. Robi Kranjec je bil stična točka, okrog katere se je vrtela takrat skromna nadaljevanka, ki se je pozneje prelevila v slovensko skakalno uspešnico.
Robi je bil v začetkih zahteven sogovornik, takrat že izkušen skakalec, ki je stremel k vrhu. Na svoji koži je želel občutiti to, kar je ob njegovem prvem stiku s svetovnim pokalom leta 1998 doživljal Primož Peterka. Šele čez čas, bolje rečeno leta 2012, sem razumel, zakaj je bilo v njegovih besedah veliko grenkobe in kritike. Odgovor je preprost: želel je biti najboljši. V smučarske skoke je vlagal svoje življenje in s tem tudi čustva.
Na skakalnicah je bil korak za najboljšimi, na letalnicah pa je bila zgodba povsem drugačna. Z neverjetnim občutkom za let, za pridobivanje hitrosti vzdolž doskočišča, je bil nenadkriljiv. Goran Janus ga je še bolj očitno izpostavil za vodjo svoje ekipe in Robi je ob spremenjenem pristopu že v zrelih tekmovalnih letih napredoval ekstremno in ekspresno. Leta 2012 je v Vikersundu postal svetovni prvak v poletih. Na Norveškem je dosegel vrhunec svoje kariere, ki ga je spomladi v Planici kronal s prvo slovensko zmago na letalnici bratov Gorišek. In ker skakalci praznujejo in slavijo po Planici, sem takrat ob koncu sezone občutil, kako velika skala sem mu je odvalila od srca. Za trenutek je bil na svetovnem vrhu, tam, kamor je sodil s svojo predanostjo in delom.
Spoštovanje so mu ne samo v izteku skakalnice z rokovanjem za kamere izkazali predvsem veliki tekmeci Norvežani in reprezentančni kolegi. V zraku je bilo čutiti spoštovanje, neki poseben človeški odnos, s katerim je izstopal tudi Robi sam. In ta odnos se je v naslednjih letih kazal ob eksploziji Petra Prevca, Robi je želel z njim tekmovati, biti boljši od njega, a je bil prvi, ki mu je privoščil iz vsega srca, tudi mlajšim, ki tega ne bodo pozabili nikoli.
Robi po rezultatih ni bil več prvo ime reprezentance, a je ostal vodja v pravem pomenu besede. Nepozaben je spomin na večer po tekmi v Almatyju, ob večernem druženju v reprezentančnem hotelu. Ko je Peter Prevc osvojil veliki kristalni globus, je Robi stopil do Petra in mu neformalno, a zelo simpatično, predal vlogo vodje. Že takrat s cmokom v grlu ob zavedanju, da se počasi končuje njegova kariera na najvišji ravni. V Planici je pred tremi leti v iztek pritekel oblečen v maskoto zlatega orla in podrl Petra Prevca, ki je slavil najuspešnejšo sezono skakalca v zgodovini svetovnega pokala. Eno lepših ekipnih slavij v posamičnih športih, ki sem ga občutil na lastni koži. Zato na dan, ko po 22 letih eden od najuspešnejših slovenskih skakalcev vseh časov – več zmag imajo le Primoža Ulaga in Peterka ter Peter Prevc – končuje kariero, lahko rečemo le skromno, a pristno: HVALA, ROBI!
Športni reporterji s poslušalci delijo svoja doživetja s prizorišč doma in po svetu. Jutranja športna zgodba se ne dotika nujno samo tekmovanja samega, raje pokukamo še v zakulisje tekmovanj.
Robert Kranjec končuje kariero kot eden najuspešnejših slovenskih skakalcev. Z neverjetnim občutkom za let, za pridobivanje hitrosti vzdolž doskočišča, je bil nenadkriljiv
Sobota v Planici je letos posebna predvsem zato, ker bo svojo kariero sklenil Robi Kranjec. Leteči Kranjčan, ki je pustil neizbrisen pečat v slovenski skakalni zgodovini.
Ko sem pred enajstimi leti sprejel izziv spremljanja smučarskih skokov, je bila slovenska reprezentanca v nezavidljivem položaju. Ni bilo zmag, bila je druga zaporedna sezona s samo eno uvrstitvijo na zmagovalni oder, a je imela svojega kapetana, vodjo na skakalnici in ob njej. Robi Kranjec je bil stična točka, okrog katere se je vrtela takrat skromna nadaljevanka, ki se je pozneje prelevila v slovensko skakalno uspešnico.
Robi je bil v začetkih zahteven sogovornik, takrat že izkušen skakalec, ki je stremel k vrhu. Na svoji koži je želel občutiti to, kar je ob njegovem prvem stiku s svetovnim pokalom leta 1998 doživljal Primož Peterka. Šele čez čas, bolje rečeno leta 2012, sem razumel, zakaj je bilo v njegovih besedah veliko grenkobe in kritike. Odgovor je preprost: želel je biti najboljši. V smučarske skoke je vlagal svoje življenje in s tem tudi čustva.
Na skakalnicah je bil korak za najboljšimi, na letalnicah pa je bila zgodba povsem drugačna. Z neverjetnim občutkom za let, za pridobivanje hitrosti vzdolž doskočišča, je bil nenadkriljiv. Goran Janus ga je še bolj očitno izpostavil za vodjo svoje ekipe in Robi je ob spremenjenem pristopu že v zrelih tekmovalnih letih napredoval ekstremno in ekspresno. Leta 2012 je v Vikersundu postal svetovni prvak v poletih. Na Norveškem je dosegel vrhunec svoje kariere, ki ga je spomladi v Planici kronal s prvo slovensko zmago na letalnici bratov Gorišek. In ker skakalci praznujejo in slavijo po Planici, sem takrat ob koncu sezone občutil, kako velika skala sem mu je odvalila od srca. Za trenutek je bil na svetovnem vrhu, tam, kamor je sodil s svojo predanostjo in delom.
Spoštovanje so mu ne samo v izteku skakalnice z rokovanjem za kamere izkazali predvsem veliki tekmeci Norvežani in reprezentančni kolegi. V zraku je bilo čutiti spoštovanje, neki poseben človeški odnos, s katerim je izstopal tudi Robi sam. In ta odnos se je v naslednjih letih kazal ob eksploziji Petra Prevca, Robi je želel z njim tekmovati, biti boljši od njega, a je bil prvi, ki mu je privoščil iz vsega srca, tudi mlajšim, ki tega ne bodo pozabili nikoli.
Robi po rezultatih ni bil več prvo ime reprezentance, a je ostal vodja v pravem pomenu besede. Nepozaben je spomin na večer po tekmi v Almatyju, ob večernem druženju v reprezentančnem hotelu. Ko je Peter Prevc osvojil veliki kristalni globus, je Robi stopil do Petra in mu neformalno, a zelo simpatično, predal vlogo vodje. Že takrat s cmokom v grlu ob zavedanju, da se počasi končuje njegova kariera na najvišji ravni. V Planici je pred tremi leti v iztek pritekel oblečen v maskoto zlatega orla in podrl Petra Prevca, ki je slavil najuspešnejšo sezono skakalca v zgodovini svetovnega pokala. Eno lepših ekipnih slavij v posamičnih športih, ki sem ga občutil na lastni koži. Zato na dan, ko po 22 letih eden od najuspešnejših slovenskih skakalcev vseh časov – več zmag imajo le Primoža Ulaga in Peterka ter Peter Prevc – končuje kariero, lahko rečemo le skromno, a pristno: HVALA, ROBI!
Ob državnem prvenstvu v nogometu se končuje tudi pokalno tekmovanje, ki ima svojevrsten čar, saj predstavnikom iz nižjih lig omogoča dvoboje s klubi z najvišje domače ravni. Med četverico najboljših sta se v letošnji sezoni uvrstila kar dva kluba iz druge lige. Ob Aluminiju tudi Bistrica, ki je leto poprej igrala še v tretji slovenski ligi, v polfinalu pokalnega tekmovanja pa izzvala Maribor, ki je z devetimi naslovi najuspešnejše moštvo.
S tekmo med Olimpijo in Crveno zvezdo se je končal redni del sezone jadranske lige v košarki. V primeri s tekmovanjem za Evropski pokal so bili slovenski državni prvaki tokrat precej bolj stanovitni in so si končnico priigrali že precej pred zadnjim krogom. V bojih na izločanje za tron regionalnega tekmovanja bo prva ovira Olimpije beograjski FMP.
Kolesarski svet se še naprej čudi podvigom Tadeja Pogačarja. V prvem delu sezone je tekmecem prepustil drobtinice, v ponedeljkovem jutru pa vam ponudimo utrinek preteklega tedna v Ardenih.
Slovenija je pred desetletji z relijem Saturnus izstopala v avtomobilistično športni ponudbi regije. V zadnjih letih pa je ob dirki Formule 1 v Avstriji med slovenskimi avtomobilističnimi navdušenci veliko zanimanja tudi za reli svetovnega prvenstva po Hrvaški.
Ob zaključku državnih prvenstev v odbojki, v jutranji športni zgodbi, ponudimo vpogled v sestavljanje ekip in razvojni potencial mladih slovenskih igralk in igralcev.
Slovenska hokejska reprezentanca je sredi priprav na majsko svetovno prvenstvo elitne skupine v Latviji. Na prijateljskih tekmah z Italijo na Bledu je tudi že v popolni igralski zasedbi.
Valonska puščica je druga enodnevna kolesarska klasika v Ardenih, na kateri sta slovenske barve zastopala Tadej Pogačar in Matej Mohorič.
V nogometni ligi prvakov se s povratnimi tekmami končuje četrtfinale. Utrinek ob koncu elitnega evropskega klubskega tekmovanja ujamete v jutranji športni zgodbi.
Finalne odbojkarskega državnega prvenstva je znova na Primorskem. Goričanke so v polfinalu presenetile Mariborčanke in finalno serijo vsaj za eno tekmo znova pripeljale v pred leti odbojkarsko izjemno razvit del Slovenije.
Po nogometnem derbiju v Stožicah med Olimpoijo in Mariborom je končan 31. krog domačega nogometnega prvenstva. Po derbiju vodilnih je jasno tudi, v katero smer se razvija zaključek domačega prvenstva.
Slovenska ženska teniška reprezentanca je poskrbela za enega izmed športnih vrhuncev tega konca tedna. V dvoboju z Romunijo je ta konec tedna lovila uvrstitev med dvanajst najboljših reprezentanc sveta.
V Domžalah sta znana finalista sklepnega turnirja druge jadranske lige. Zmagovalec se bo neposredno uvrstil med elito v regiji. Je čas za vnovično vpostavitev ravnovesja slovenskih klubov, ki so v zadnjih sezonah izgubili največ? Odgovor v jutranji športni zgodbi.
Slovenska ženska teniška reprezentanca v zadnjem delu kvalifikacij za sklepni turnir pokala Billie Jean King gosti Romunijo. Generaciji igralk, ki ima izjemno priložnost uvrstiti se med dvanajst najboljših reprezentanc sveta, se posvetimo v jutranji športni zgodbi.
S tekmama proti Italiji je slovenska ženska rokometna reprezentanca sklenila kvalifikacije za uvrstitev na letošnje svetovno prvenstvo v Skandinaviji.
Zaradi spornega zapisa na družabnih omrežjih je slovenska ženska košarkarska reprezentanca dobra dva meseca pred domačim evropskim prvenstvom ostala brez Nike Barič, ene izmed svojih ključnih igralk. Trboveljčanka je v slovenski košarki prisotna že več kot desetletje in pol. Selektor Dzordzis Dikeulakos se je ob objavah na družabnih omrežjih, kjer se je ikona slovenske ženske košarke na dveh fotografijah iz bližnje preteklosti znašla v družbi prejšnjega selektorja Damirja Grgića, odločil, da je ne bo vabil na zbor reprezentance čez dober mesec.
Naslov državnega prvaka je nekaj krogov pred koncem sezone skorajda že oddan nogometašem Olimpije. V vodstvu si želijo vzpostaviti zanimanje za tekme še pred evropskim poletjem, a je težko umetno ustvariti zanimanje.
Na slovitih tlakovcih severnega pekla, enodnevni kolesarski klasiki Pariz-Roubaix, je med kolesarsko elito med Slovenci nastopil le Matej Mohorič. Bo pa slovenska zasedba številčnejša ta konec tedna na naslednji od številnih aprilskih enodnevnih dirk. Sezona se bo namreč nadaljevala na Nizozemskem.
S prihajajočim tednom se začenjajo finalni boji v odbojkarskem državnem prvenstvu v moški in ženski konkurenci.
Še vedno nepopolna slovenska hokejska reprezentanca, brez igralcev iz nemškega prvenstva, je z zmago nad Avstrijo v sosedskem derbiju dobro začela priprave na svetovno prvenstvo elitne divizije, ki ga bosta maja gostili Latvija in Finska. Pred odhodom na sever Evrope prihodnji mesec bo Slovenija igrala še devet prijateljskih tekem, prihodnji dve proti Poljski.
Neveljaven email naslov