Končuje se tekmovanje, v katerem je Olimpija kot edina slovenska košarkarska ekipa ohranjala stik z Evropo. V jutranji športni zgodbi o razmerju moči in poti lige prvakov pod pokroviteljstvom Evropske košarkarske zveze.

Nekonkurenčni v ligi prvakov, v škripcih proti prvaku lige za obstanek

Liga prvakov je nekakšna tolažilna nagrada za prvake manj uveljavljenih košarkarskih držav, ki ne morejo računati na sodelovanje v Evroligi in nižje uvrščena moštva iz močnejših košarkarskih držav. Zato bi ji bolj pristajalo ime liga podprvakov. Med tiste države, ki svojega prvaka nikakor ne morejo spraviti v elitno evropsko tekmovanje je zadnja leta na žalost tudi Slovenija. In kar je še bolj žalostno, slovenski prvak tudi na tem nivoju ni konkurenčen. To sta dokazala tako Helios v prvi izvedbi kot Olimpija v zadnjih dveh sezonah.

Ekipi, ki sta v prvih dveh izvedbah gostili finalni turnir, sta obakrat tudi osvojili končno zmago. Prvič je bil to Tenerife, lani pa v Atenah AEKa. Letos se bo ta kratka tradicija prekinila, saj so igralci Antwerpna v polfinalu prepričljivo izgubili proti španski zasedbi s Kanarskih otokov. Obe polfinalni tekmi sta bili odločeni precej pred koncem, oba finalna kluba pa imata za seboj zanimivo sezono, evropska lovorika pa bi bila za oboje velik obliž. Tenerife je v španskem prvenstvu na robu končnice in bo moral še precej garati za to, da se prebije med najboljših osem. Vodi jih isti trener kot pred dvema letoma, ko so v domači La Laguni dvignili pokal za zmagovalca.

Virtus, ki se poskuša vrniti v evropski vrh, kjer nekdaj že bil, na primer v časih, ko sta v Bologni igrala Rašo Nesterovič in Matjaž Smodiš, je v skupinskem delu igral proti Olimpiji. Tam so Italijani zasedli prvo mesto in precej gladko prišli tudi čez izločilne boje. V italijanskem prvenstvu pa jim nikakor ni šlo, zato je vodstvo kluba potegnilo drzno potezo in zamenjalo trenerja. Zdaj Virtus s klopi vodi Aleksandar Đorđević, kar je igralcem zagotovo dalo novega elana, od njega so se lahko nalezli tudi zmagovalne miselnosti. Polfinalna tekma je to dokazala, tudi najkoristnejši igralec sezone Tyrese Rice, nekdaj že evropski prvak z Maccabijem, ni zmogel rešiti svoje ekipe rešiti pred polomom.

Finalista se bosta v Antwerpnu borila za naslov prvaka, ki s seboj prinaša tudi pokal in ček za milijon evrov. Poraženi finalist se bo moral zadovoljiti s 400 tisoč evri. Čeprav gre za tretji rang evropskega tekmovanja pa se tudi ta nivo za slovenske klube zdi svetlobna leta oddaljen.

Aktualni slovenski prvaki, igralci Olimpije so na primer včeraj osramočeni odšli iz Šenčurja, ki je zasedel prvo mesto.. ne v ligi prvakov, ne v ligi za prvaka, pač pa v ligi za obstanek.

Kje bo Olimpija prihodnjo sezono igrala mednarodne tekme je veliko vprašanje, ki ga bodo poskusili v Stožicah razrešiti kot kakšen hudo zapleten sudoku. Kot beli dan pa je jasno, da je v tem trenutku edini klub, ki je lahko na evropskem nivoju vsaj približno konkurenčen, Primorska.