Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gostja sedme epizode podkasta Srce bije za posel je dr. Alenka Žnidaršič Kranjc. Med drugim je lastnica skupine Prva Group, ki deluje v Sloveniji in na trgih jugovzhodne Evrope. Poslovno je doma v zavarovalništvu, pokojninskem sistemu, v zadnjem času se podaja v upravljanje alternativnih skladov. Od leta 1995 širi tudi mrežo domov za starejše Deos. Nov dom bodo kmalu gradili v Kopru. Z dr. Žnidaršič Kranjc pretresemo nekaj gospodarskih trendov in aktualnih problemov. Vmes pravi tudi, da pri nas ne vidi hude revščine, imamo pa nekaj revščine v glavah.
Gostja sedme epizode podkasta Srce bije za posel je dr. Alenka Žnidaršič Kranjc.
Alenka Žnidaršič Kranjc je med drugim je lastnica skupine Prva Group, ki deluje v Sloveniji in na trgih jugovzhodne Evrope. Poslovno je doma v zavarovalništvu, pokojninskem sistemu, v zadnjem času se podaja v upravljanje alternativnih skladov. Od leta 1995 širi tudi mrežo domov za starejše Deos. Nov dom bodo kmalu gradili v Kopru. Z dr. Žnidaršič Kranjc pretresemo nekaj gospodarskih trendov in aktualnih problemov. V pogovoru večkrat omeni lasten strah pred delom od doma in izrazi nezadovoljstvo ob pogledu na v splošnem spremenjen, zmehčan odnos do dela, kar daje slutiti, da je kapitalsko najmočnejša finančnica v državi izjemno delovno disciplinirana. Na del njenega posla pa, tako kot na druge delodajalce v državi, vpliva pomanjkanje ljudi, ki bi jih lahko zaposlili.
Trend na zahodu je, da zaposleni zahtevajo višje plače, drugačne urnike in načine dela (precej tudi od doma). Zahtevam glede višjih plač se pridružujejo tudi slovenski sindikati, najsi gre za dvig minimalne ali drugih plač. Rastejo cene življenjskih potrebščin. Gostja meni, da je inflacija okrog petih odstotkov že na nevarnem območju in to kaže, da je nimamo pod nadzorom. Kapital, pravi, pa v inflaciji ne izgublja, ker si izmišlja nove prodajne metode. »V tej igri številk bomo končali tam, kjer smo začeli, to je moje videnje vsega skupaj.« Na drugi strani se že več kot leto soočamo s pomanjkanjem ponudbe. »Ni ponudbe za vse, kar bi želeli kupiti… A je to mehanizem kapitala, da umetno ustvarja to krizo? Mislim, da pravega pregleda nad vsem skupaj nima nihče.«
Oba dela njenega osnovnega posla, zavarovalništvo in pokojninska družba, ki v Sloveniji upravlja več kot 350 milijonov evrov, sta uspešna.
Iz Prve osebne zavarovalnice so oktobra oddelili Prvo pokojninsko družbo. Ta pri nas upravlja 350 milijonov evrov. Ali je kdaj slišala zanesljivo pojasnilo, zakaj država bolj ne spodbuja varčevanja v drugem in tretjem stebru, na Hrvaškem so vplačila v drugi steber namreč obvezna? Najpomembnejši ugovor najde na strani sindikatov in politike. Sindikati so po njenem navajeni na socialne transferje, pa mislijo, da se je lažje boriti na prvem stebru kot na drugem ali tretjem; podjetja tudi niso pristaši dodatnega pokojninskega zavarovanja, ker radi vplačujejo najnižje prispevke: »Rekla bi, da lažje stisneš državo pri obveznih dvigih pokojnin, kot pa da vsako podjetje nekaj prispeva zraven. Tega ni nikoli nihče posvojil. Politika si tu ne želi ustvarjati novih konfliktov. Rekla bi, da je to to.« Prizna, da se tudi upravljavci pokojninskih skladov med sabo ne poenotijo glede »filozofije«: »A veste, vsi relativno dobro živimo, imamo relativno dobre dobičke, kapitalska ustreznost v pokojninskem delu je OK, pač, mislim, da so to zdaj postale udobne službe.« Pokojninski vzajemci so pri nas dovolj trden in dober posel.
Alenka Žnidaršič Kranjc in njeni trije otroci so tudi lastniki družbe Deos, ki združuje osem domov za starejše s koncesijo, vključenih v javno mrežo domov. Pravi, da je njihov cilj nuditi dva tisoč postelj, več ni smiselno. Gradili bodo nov dom v Kopru. Ponujajo oskrbo na domu, dobiček (2020 je znašal milijon tristo tisoč evrov) pa vlagajo v širitev in posodobitve. Računsko sodišče je v svoji reviziji leta 2019 zaključilo: Ministrstvo s pravno ureditvijo ni zagotovilo enake obravnave uporabnikov storitev v domovih za starejše, saj so cene oskrbe pri koncesionarjih za skoraj 28 odstotkov višje od cen oskrbe pri javnih zavodih, poleg tega pa se cene v domovih za starejše oblikujejo neodvisno od dejanskih stroškov oskrbe. In kako dr. Žnidaršič Kranjc odgovarja na poziv društev, kot je Srebrna nit, da bi bilo treba omejiti plačilo hotelskega dela cene v domovih s koncesijo, saj starostniki v njih plačujejo lastniku doma za investicijo (njegove kredite, amortizacijo) in so tako diskriminirani v primerjavi z oskrbovanci v javnih domovih? »Biserka Marolt Meden je bila dolgo direktorica neke bolnišnice, tako da ve, o čem govori. Ampak vprašanja so napačna. Temeljno vprašanje je, zakaj javni domovi ne zaračunajo svojim stanovalcem popolne cene. Zakaj ne zaračunajo stroškov financiranja objektov? Zakaj so domovi od države, če rečem, podarjeni in nimajo amortizacije v stroških, ki jih zaračunajo svojim zavarovancem? Dalje, če se je država odločila, da bo to počela prek zasebnikov, zakaj potem nam ne subvencionira enakega dela cene, pa bi bile cene poenotene? Se pravi, zakaj je polovica varovancev v Sloveniji v boljšem položaju kot druga polovica, je stvar odločitve države, ki to lahko uravna. Obstaja več variant za to reševanje. Drugo vprašanje je, ali omejiti ceno hotelskega dela? Mi imamo na vsakega varovanca 45 kvadratnih metrov stanovanjske površine. Javni domovi jih nimajo. Tudi s tega vidika je treba upoštevati, da je to nadstandard. Imamo pa v osnovi prenizke pokojnine, da bi si starostniki lahko to sami financirali. Obenem imamo s strani otrok, sorodnikov negativno stališče do tega, da bi starostniki začeli trošiti svoje premoženje, da bi plačali za domove ali pa da bi jim oni pomagali pri tem. Mi smo v nekem začaranem krogu. Nekih stvari se ne želimo do konca dogovoriti. Mi imamo stanje v domovih, kar se tiče standardov, enako kot pri Avstrijcih, so pa naši domovi pol cenejši.«
Tako v javnih domovih kot v Deosu 70% zaposlenih prejema minimalno plačo – po kolektivni pogodbi za javni sektor. Prava težava pa je pomanjkanje kadrov. Okno za uvoz iz držav nekdanje Jugoslavije je zaprto. Tu je še težava pridobivanja delovnih dovoljenj za tujce. Potrebovali pa bi dva tisoč ljudi za delo s starostniki, manjkajo tudi medicinske sestre. Brez dodatnih spodbud ne bo šlo.
Prisluhnite podkastu Srce bije za posel.
32 epizod
Kaj nam o spreminjajočem se svetu povedo tisti, ki se z njim soočajo skozi posel? Kakšen je njihov uvid v razvoj Slovenije? Kako razmišljajo o gospodarskih, družbenih in tehnoloških trendih? Pogovori, ki odstirajo zanimive plati vodenja, razvoja podjetja, izzivov, predvsem pa razmišljanja in osebnosti menedžerjev.
Gostja sedme epizode podkasta Srce bije za posel je dr. Alenka Žnidaršič Kranjc. Med drugim je lastnica skupine Prva Group, ki deluje v Sloveniji in na trgih jugovzhodne Evrope. Poslovno je doma v zavarovalništvu, pokojninskem sistemu, v zadnjem času se podaja v upravljanje alternativnih skladov. Od leta 1995 širi tudi mrežo domov za starejše Deos. Nov dom bodo kmalu gradili v Kopru. Z dr. Žnidaršič Kranjc pretresemo nekaj gospodarskih trendov in aktualnih problemov. Vmes pravi tudi, da pri nas ne vidi hude revščine, imamo pa nekaj revščine v glavah.
Gostja sedme epizode podkasta Srce bije za posel je dr. Alenka Žnidaršič Kranjc.
Alenka Žnidaršič Kranjc je med drugim je lastnica skupine Prva Group, ki deluje v Sloveniji in na trgih jugovzhodne Evrope. Poslovno je doma v zavarovalništvu, pokojninskem sistemu, v zadnjem času se podaja v upravljanje alternativnih skladov. Od leta 1995 širi tudi mrežo domov za starejše Deos. Nov dom bodo kmalu gradili v Kopru. Z dr. Žnidaršič Kranjc pretresemo nekaj gospodarskih trendov in aktualnih problemov. V pogovoru večkrat omeni lasten strah pred delom od doma in izrazi nezadovoljstvo ob pogledu na v splošnem spremenjen, zmehčan odnos do dela, kar daje slutiti, da je kapitalsko najmočnejša finančnica v državi izjemno delovno disciplinirana. Na del njenega posla pa, tako kot na druge delodajalce v državi, vpliva pomanjkanje ljudi, ki bi jih lahko zaposlili.
Trend na zahodu je, da zaposleni zahtevajo višje plače, drugačne urnike in načine dela (precej tudi od doma). Zahtevam glede višjih plač se pridružujejo tudi slovenski sindikati, najsi gre za dvig minimalne ali drugih plač. Rastejo cene življenjskih potrebščin. Gostja meni, da je inflacija okrog petih odstotkov že na nevarnem območju in to kaže, da je nimamo pod nadzorom. Kapital, pravi, pa v inflaciji ne izgublja, ker si izmišlja nove prodajne metode. »V tej igri številk bomo končali tam, kjer smo začeli, to je moje videnje vsega skupaj.« Na drugi strani se že več kot leto soočamo s pomanjkanjem ponudbe. »Ni ponudbe za vse, kar bi želeli kupiti… A je to mehanizem kapitala, da umetno ustvarja to krizo? Mislim, da pravega pregleda nad vsem skupaj nima nihče.«
Oba dela njenega osnovnega posla, zavarovalništvo in pokojninska družba, ki v Sloveniji upravlja več kot 350 milijonov evrov, sta uspešna.
Iz Prve osebne zavarovalnice so oktobra oddelili Prvo pokojninsko družbo. Ta pri nas upravlja 350 milijonov evrov. Ali je kdaj slišala zanesljivo pojasnilo, zakaj država bolj ne spodbuja varčevanja v drugem in tretjem stebru, na Hrvaškem so vplačila v drugi steber namreč obvezna? Najpomembnejši ugovor najde na strani sindikatov in politike. Sindikati so po njenem navajeni na socialne transferje, pa mislijo, da se je lažje boriti na prvem stebru kot na drugem ali tretjem; podjetja tudi niso pristaši dodatnega pokojninskega zavarovanja, ker radi vplačujejo najnižje prispevke: »Rekla bi, da lažje stisneš državo pri obveznih dvigih pokojnin, kot pa da vsako podjetje nekaj prispeva zraven. Tega ni nikoli nihče posvojil. Politika si tu ne želi ustvarjati novih konfliktov. Rekla bi, da je to to.« Prizna, da se tudi upravljavci pokojninskih skladov med sabo ne poenotijo glede »filozofije«: »A veste, vsi relativno dobro živimo, imamo relativno dobre dobičke, kapitalska ustreznost v pokojninskem delu je OK, pač, mislim, da so to zdaj postale udobne službe.« Pokojninski vzajemci so pri nas dovolj trden in dober posel.
Alenka Žnidaršič Kranjc in njeni trije otroci so tudi lastniki družbe Deos, ki združuje osem domov za starejše s koncesijo, vključenih v javno mrežo domov. Pravi, da je njihov cilj nuditi dva tisoč postelj, več ni smiselno. Gradili bodo nov dom v Kopru. Ponujajo oskrbo na domu, dobiček (2020 je znašal milijon tristo tisoč evrov) pa vlagajo v širitev in posodobitve. Računsko sodišče je v svoji reviziji leta 2019 zaključilo: Ministrstvo s pravno ureditvijo ni zagotovilo enake obravnave uporabnikov storitev v domovih za starejše, saj so cene oskrbe pri koncesionarjih za skoraj 28 odstotkov višje od cen oskrbe pri javnih zavodih, poleg tega pa se cene v domovih za starejše oblikujejo neodvisno od dejanskih stroškov oskrbe. In kako dr. Žnidaršič Kranjc odgovarja na poziv društev, kot je Srebrna nit, da bi bilo treba omejiti plačilo hotelskega dela cene v domovih s koncesijo, saj starostniki v njih plačujejo lastniku doma za investicijo (njegove kredite, amortizacijo) in so tako diskriminirani v primerjavi z oskrbovanci v javnih domovih? »Biserka Marolt Meden je bila dolgo direktorica neke bolnišnice, tako da ve, o čem govori. Ampak vprašanja so napačna. Temeljno vprašanje je, zakaj javni domovi ne zaračunajo svojim stanovalcem popolne cene. Zakaj ne zaračunajo stroškov financiranja objektov? Zakaj so domovi od države, če rečem, podarjeni in nimajo amortizacije v stroških, ki jih zaračunajo svojim zavarovancem? Dalje, če se je država odločila, da bo to počela prek zasebnikov, zakaj potem nam ne subvencionira enakega dela cene, pa bi bile cene poenotene? Se pravi, zakaj je polovica varovancev v Sloveniji v boljšem položaju kot druga polovica, je stvar odločitve države, ki to lahko uravna. Obstaja več variant za to reševanje. Drugo vprašanje je, ali omejiti ceno hotelskega dela? Mi imamo na vsakega varovanca 45 kvadratnih metrov stanovanjske površine. Javni domovi jih nimajo. Tudi s tega vidika je treba upoštevati, da je to nadstandard. Imamo pa v osnovi prenizke pokojnine, da bi si starostniki lahko to sami financirali. Obenem imamo s strani otrok, sorodnikov negativno stališče do tega, da bi starostniki začeli trošiti svoje premoženje, da bi plačali za domove ali pa da bi jim oni pomagali pri tem. Mi smo v nekem začaranem krogu. Nekih stvari se ne želimo do konca dogovoriti. Mi imamo stanje v domovih, kar se tiče standardov, enako kot pri Avstrijcih, so pa naši domovi pol cenejši.«
Tako v javnih domovih kot v Deosu 70% zaposlenih prejema minimalno plačo – po kolektivni pogodbi za javni sektor. Prava težava pa je pomanjkanje kadrov. Okno za uvoz iz držav nekdanje Jugoslavije je zaprto. Tu je še težava pridobivanja delovnih dovoljenj za tujce. Potrebovali pa bi dva tisoč ljudi za delo s starostniki, manjkajo tudi medicinske sestre. Brez dodatnih spodbud ne bo šlo.
Prisluhnite podkastu Srce bije za posel.
Neveljaven email naslov