Če ste kdaj kupovali čevlje v italijanski Gorici, potem poznate trgovine Kosič. Zdaj v njih dela že 3. generacija slovenske družine; tisti, ki je posel najbolj razvil in ga nato, tako kot je v navadi, prepustil svojim otrokom, je gospod Andrej Kosič. 82-letni upokojenec ima poleg smisla za čevlje in podjetništvo tudi umetniško žilico. Z njim se je pogovarjala Ana Skrt.

Upokojenec Andrej Kosič je s čevlji povezan že od otroštva

Če ste kdaj kupovali čevlje v italijanski Gorici, potem poznate trgovine Kosič. Zdaj v njih dela že 3. generacija slovenske družine; tisti, ki je posel najbolj razvil in ga nato, tako kot je v navadi, prepustil svojim otrokom, je gospod Andrej Kosič. 82-letni upokojenec ima poleg smisla za čevlje in podjetništvo tudi umetniško žilico.

Svoje otroštvo je preživel v Ilirski Bistrici, saj je oče tam služboval kot čevljar. Ko je bil star 13 let, so se vrnili v Rupo. Iznajdljivi oče je začel z novim poslom, z izdelovanjem čevljev po meri za delavce v italijanskem Tržiču. Andrej Kosič se spomni, kako je s kolesom dostavljal čevlje strankam v tovarno.

“Prvič smo šli s kolesli čez Doberdob v Tržič. To je bilo leta 1948-49 in mi je res ostalo v spominu. Takrat sem osebno nosil kovčke dol: razdelil sem naročila v tovarni, oni pa so mi plačali za čevlje. To je bil začetek.”

Po očetovi smrti je prevzel trgovino s čevlji, nato pa je s svojim smislom za podjetništvo in delavnostjo kupil še nekaj poslovnih prostorov v Gorici in ustvaril mrežo več trgovin z družinskim imenom. Tako kot je oče njemu in njegovim bratom predal posle, tako je tudi Andrej Kosič trgovine prepustil svojim otrokom, vsak je dobil svojo.

“Po letu 1964 je začel posel cveteti, veliko ljudi je prihajalo iz Jugoslavije. Takrat smo dobro in resno delali, dobil sem tudi ugoden kredit na osebno zaupanje. Odprl sem še nekaj trgovin, nato pa so v podjetje, po končani šoli, prišli tudi moji otroci. S tem gre tradicija Kosič naprej. V tistih časih od 1948-80 smo se širili, kupovali in napredovali. Zdaj je drugače. Kar smo si takrat postavili in imamo, moramo zdaj obdržati.”

Čeprav živijo na italijanski strani Gorice, vsi njegovi otroci in vnuki govorijo slovensko, saj so obiskovali slovenske šole.

“Vse kar sem napravil, sem napravil kot Slovenec in z velikim spoštovanjem do kupcev, tako Slovencev kot Italijanov. Nikoli nisem delal razlik. Slovenstvo je del mene. Povem odkritosrčno: ko se je Slovenija osamosvajala, je bila to zame ena velika zadeva.”

Andrej Kosič je tudi slikar, ki je imel že več kot 100 razstav. Likovno ustvarjanje je namreč tisto, kar počne za svojo dušo in ga kot človeka tudi izpopolnjuje.

“To je drugi del mojega življenja. Drugi del sebe sem celo življenje izražal na platnih, na slikah. Zadnje čase spet dosti rišem. Sicer sem že star, a ko ne bom imel več moči za to, bom počel pa kaj drugega.”