Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ema Andoljšek se je upokojila pred 16-imi leti, a to še zdaleč ne pomeni, da je njeno življenje kaj bolj mirno ali manj aktivno kot takrat, ko je bila še zaposlena. Enkrat na teden poučuje nemški jezik na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, prosti čas pa namenja potovanjem, kmetovanju in izdelovanju pravih malih umetnin v obliki zapletenih vezenin. Na njih upodablja člane svoje družine, znane motive slovenskih slikarjev, zadnje čase pa navdih išče v panorami, ki jo ponuja naše glavno mesto. Emo Andoljšek je na pogovor povabila Darja Pograjc.
Pogovor z mentorico na Univerzi za tretje življenjsko obdobje
“Sem kot 18-letnica pisala na biro za naslov dopisovanja z eno deklico. Bili sva 18 let stari, sva se spoznali in od 18 leta ni minilo leto, da se ne bi srečali. Najprej kot najstnici, zdaj pa kot babici,” pripoveduje Ema Andoljšek. Leta so prinesla tudi poslovno sodelovanje, ki se je prav tako razvilo v prijateljstvo, ki traja še danes. Pred osmimi leti se je zato rodilo Srečanje treh parov – srečanje prve prijateljice in njenega moža, poslovnega para iz Műnchna in Eme ter njenega moža. Srečajo se enkrat letno, letos bo to v mesecu juniju. Ema Andoljšek se je upokojila pred 16. leti, a to še zdaleč ne pomeni, da je njeno življenje kaj bolj mirno ali manj aktivno kot takrat, ko je bila še zaposlena.
Živahna in vitalna upokojenka tedensko poučuje nemški jezik na Univerzi za tretje življenjsko obdobje. Uči dvanajst ljudi, ki so se za njen tečaj odločili zaradi osvežitve znanja, ki so ga pridobili v srednji šoli.
Marsikdo misli, da greš zato, da potem kavico piješ ali kaj takega … nikakor ne! Gre res za telovadbo – možgansko telovadbo, ki se ji ne odpovejo. Redno prihajajo, tudi zimskih počitnic ne želijo. Če ni naloge, so čisto razočarani. Delajo, delajo v polni, polni meri in so hvaležni za znanje, ki ga dobivajo.
Odnos med profesorjem in učencem v tretjem življenjskem obdobju je malce drugačen kot odnos rednega študenta in njegovega profesorja. Po eni strani moraš ostati profesor, saj ima “vsak koncert svojega dirigenta” a vseeno Ema svoje tečajnike uči, da odmislijo ocene in uživajo v svojem znanju.
“Zelje, repa, korenje, slabo življenje. Juha, meso, boljše bi bilo,” so se glasile modrosti, ki so jih nekoč žene na kmetih s križci vezle na prte, te pa obesile na stene.
Gobelin delaš samo v eno smer in rado malo vleče. Ko pa križček prekrižaš, je pa kvadrat pred teboj tak kot mora biti.
Ema prosti čas namenja potovanjem, kmetovanju in izdelovanju umetnin v obliki zapletenih vezenin. Na njih upodablja člane svoje družine, znane motive slovenskih slikarjev (Kobilice in Šubica), zadnje čase pa navdih išče v panorami, ki jo ponuja naše glavno mesto.
Največja slika, ki sem jo naredila je regratovo polje s 75.000 križčki. Te, ki se je pa zdaj lotevam, Ljubljane, je pa povprečje 32.000 na sliko.
Ema je svojega očeta Janeza Andoljška zadnjič videla pri šestih letih. Čeprav bi lahko bila zagrenjena, jo je mati naučila, da sovraštvo ni pravo življenjsko vodilo. Spomin na očeta je obudila pred dvema letoma z izdajo knjige Le tülku vam povejm, v kateri je zbrala in posodobila očetove zapise, ki se dotikajo ribniškega življenja.
Ko so hodili takrat k spovedi, je poslal župnik dva k Sveti Ani. Ampak, da morata iti tako, da dasta fižol v čevlje, da bo pokora hujša. In sta šla. Eden pride na Sveto Ano ves spočit, drugi pa ne. “Kako je pa tebi uspelo, da si gor prišel?” “Ja, veš, jaz imam pa kuhan fižol!” Je imel pa v čevljih kuhan fižol.
Emin oče je rad nastopal – bil je honorarni sodelavec Radia Ljubljana – in predstavljal neverjetno iznajdljivost Ribničanov. Bil je avtor besedil, režiser in igralec. Ker je Ema ponosna na svoje ribniško-ljubljanske korenine, z veseljem raziskuje preteklost bližnjih in daljnih sorodnikov, ki so svoje mesto našli tudi na njenem rodoslovnem drevesu.
893 epizod
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Ema Andoljšek se je upokojila pred 16-imi leti, a to še zdaleč ne pomeni, da je njeno življenje kaj bolj mirno ali manj aktivno kot takrat, ko je bila še zaposlena. Enkrat na teden poučuje nemški jezik na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, prosti čas pa namenja potovanjem, kmetovanju in izdelovanju pravih malih umetnin v obliki zapletenih vezenin. Na njih upodablja člane svoje družine, znane motive slovenskih slikarjev, zadnje čase pa navdih išče v panorami, ki jo ponuja naše glavno mesto. Emo Andoljšek je na pogovor povabila Darja Pograjc.
Pogovor z mentorico na Univerzi za tretje življenjsko obdobje
“Sem kot 18-letnica pisala na biro za naslov dopisovanja z eno deklico. Bili sva 18 let stari, sva se spoznali in od 18 leta ni minilo leto, da se ne bi srečali. Najprej kot najstnici, zdaj pa kot babici,” pripoveduje Ema Andoljšek. Leta so prinesla tudi poslovno sodelovanje, ki se je prav tako razvilo v prijateljstvo, ki traja še danes. Pred osmimi leti se je zato rodilo Srečanje treh parov – srečanje prve prijateljice in njenega moža, poslovnega para iz Műnchna in Eme ter njenega moža. Srečajo se enkrat letno, letos bo to v mesecu juniju. Ema Andoljšek se je upokojila pred 16. leti, a to še zdaleč ne pomeni, da je njeno življenje kaj bolj mirno ali manj aktivno kot takrat, ko je bila še zaposlena.
Živahna in vitalna upokojenka tedensko poučuje nemški jezik na Univerzi za tretje življenjsko obdobje. Uči dvanajst ljudi, ki so se za njen tečaj odločili zaradi osvežitve znanja, ki so ga pridobili v srednji šoli.
Marsikdo misli, da greš zato, da potem kavico piješ ali kaj takega … nikakor ne! Gre res za telovadbo – možgansko telovadbo, ki se ji ne odpovejo. Redno prihajajo, tudi zimskih počitnic ne želijo. Če ni naloge, so čisto razočarani. Delajo, delajo v polni, polni meri in so hvaležni za znanje, ki ga dobivajo.
Odnos med profesorjem in učencem v tretjem življenjskem obdobju je malce drugačen kot odnos rednega študenta in njegovega profesorja. Po eni strani moraš ostati profesor, saj ima “vsak koncert svojega dirigenta” a vseeno Ema svoje tečajnike uči, da odmislijo ocene in uživajo v svojem znanju.
“Zelje, repa, korenje, slabo življenje. Juha, meso, boljše bi bilo,” so se glasile modrosti, ki so jih nekoč žene na kmetih s križci vezle na prte, te pa obesile na stene.
Gobelin delaš samo v eno smer in rado malo vleče. Ko pa križček prekrižaš, je pa kvadrat pred teboj tak kot mora biti.
Ema prosti čas namenja potovanjem, kmetovanju in izdelovanju umetnin v obliki zapletenih vezenin. Na njih upodablja člane svoje družine, znane motive slovenskih slikarjev (Kobilice in Šubica), zadnje čase pa navdih išče v panorami, ki jo ponuja naše glavno mesto.
Največja slika, ki sem jo naredila je regratovo polje s 75.000 križčki. Te, ki se je pa zdaj lotevam, Ljubljane, je pa povprečje 32.000 na sliko.
Ema je svojega očeta Janeza Andoljška zadnjič videla pri šestih letih. Čeprav bi lahko bila zagrenjena, jo je mati naučila, da sovraštvo ni pravo življenjsko vodilo. Spomin na očeta je obudila pred dvema letoma z izdajo knjige Le tülku vam povejm, v kateri je zbrala in posodobila očetove zapise, ki se dotikajo ribniškega življenja.
Ko so hodili takrat k spovedi, je poslal župnik dva k Sveti Ani. Ampak, da morata iti tako, da dasta fižol v čevlje, da bo pokora hujša. In sta šla. Eden pride na Sveto Ano ves spočit, drugi pa ne. “Kako je pa tebi uspelo, da si gor prišel?” “Ja, veš, jaz imam pa kuhan fižol!” Je imel pa v čevljih kuhan fižol.
Emin oče je rad nastopal – bil je honorarni sodelavec Radia Ljubljana – in predstavljal neverjetno iznajdljivost Ribničanov. Bil je avtor besedil, režiser in igralec. Ker je Ema ponosna na svoje ribniško-ljubljanske korenine, z veseljem raziskuje preteklost bližnjih in daljnih sorodnikov, ki so svoje mesto našli tudi na njenem rodoslovnem drevesu.
V tem Storžu se bomo z Janezom Mavričem podali v zbirateljske vode. Skrb za zgodovino ga spremlja že od mladih nog, intenzivneje pa se ji je posvetil po upokojitvi, ko je mizarski poklic zamenjal za zbirateljstvo. Ta nekoč prostočasna dejavnost, danes polno zaposluje njegovo življenje. Med drugim v Gornjem gradu skrbi za muzejsko zbirko tamkajšnjega krajevnega muzeja, v kateri je več kot 1.300 razglednic. Z Darjo Pograjc je spregovoril o svoji prvi veliki najdbi, o pogostih potovanjih na Češko in o težavah pri ohranjanju svoje zapuščine.
Nekoč so za očetovo rojstno hišo potekali Kekčevi dnevi. Preoblekla se je v teto Pehto, šla med otroke in začela pripovedovati zgodbe iz Črne Vope. Otroci so jo zelo lepo sprejeli, zato so jo učiteljice še večkrat povabile, da je odigrala teto Pehto. Tako je začela nastopati kot teta Pehta ter pripovedovati ljudske pravljice, vezane na izročilo njenega očeta in Josipa Vandota. Navkljub zavidljivi starosti - šteje jih namreč že 96, Marica Globočnik še danes z veseljem deli zgodbe ljudskega izročila ali pa jih črpa iz svojega življenja in iz zgodovine kraja. Leta 2002 je prejela odlikovanje Občine Kranjska Gora za življenjsko delo na kulturnem in etnološkem področju. Teto Pehto, kot jo še danes kličejo otroci in domačini, smo ob 80. obletnici planiških skokov obiskali tudi mi, pogovor, obogaten z melodijami njenih otroških pesmi in domače kranjskogorske govorice, pa lahko slišite v oddaji Storž, ob 11.15, na Prvem.
Nekoč so za očetovo rojstno hišo potekali Kekčevi dnevi. Preoblekla se je v teto Pehto, šla med otroke in začela pripovedovati zgodbe iz Črne Vope. Otroci so jo zelo lepo sprejeli, zato so jo učiteljice še večkrat povabile, da je odigrala teto Pehto. Tako je začela nastopati kot teta Pehta ter pripovedovati ljudske pravljice, vezane na izročilo njenega očeta in Josipa Vandota. Navkljub zavidljivi starosti - šteje jih namreč že 96, Marica Globočnik še danes z veseljem deli zgodbe ljudskega izročila ali pa jih črpa iz svojega življenja in iz zgodovine kraja. Leta 2002 je prejela odlikovanje Občine Kranjska Gora za življenjsko delo na kulturnem in etnološkem področju. Teto Pehto, kot jo še danes kličejo otroci in domačini, smo ob 80. obletnici planiških skokov obiskali tudi mi, pogovor, obogaten z melodijami njenih otroških pesmi in domače kranjskogorske govorice, pa lahko slišite v tokratni oddaji Storž.
Neveljaven email naslov