Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
upokojena učiteljica slovenščine
Le še dva dneva nas ločita do konca šolskega leta in številni otroci že nestrpno pričakujejo počitnice. Poletno obdobje pa ne pomeni oddiha samo za učence, temveč tudi za učitelje. Ob tej priložnosti je Juretu Čepinu svoje spomine na učiteljski poklic orisala upokojena učiteljica slovenskega jezika, gospa Milena Dolinar, ki je večino svoje poklicne kariere poučevala na osnovni šoli Smlednik v občini Medvode. Smlednik je opisala kot kraj srečnega otroštva in prečudovitega obdobja vzgojno-izobraževalnega dela z učenci, prav tam pa je osnovno šolo obiskovala tudi sama.
Osnovno šolo sem obiskovala v Smledniku, najprej še v stari stavbi pod cerkvijo, šesti, sedmi in osmi razred pa v prostorih vzgojno-izobraževalnega zavoda v Smledniku, kjer smo imeli osnovno šolo zunanji učenci.
Šolanje je nadaljevala na gimnaziji v Šentvidu in pedagoški akademiji, še pred opravljeno diplomo pa se je zaposlila na osnovni šoli v Vodicah. Pogoji učiteljevanja so bili po njenih besedah v tistih časih precej drugačni kot danes, še danes pa ima pred očmi svoje prve učence.
Bili so delavni, ubogljivi, preprosti, prijazni, topli, uvidevni … ne najdem več besed, da bi jih lahko še globlje opisala. Otroci so bili željni znanja, tudi učitelji pa smo si radi pomagali med seboj. Spoštovali smo se in družili, prav zato je spomin na to obdobje učiteljevanja zelo lep.
V času njenega poučevanja so bili učitelji precej bolj cenjeni kot danes. Sama se je trudila biti pravična in razumevajoča učiteljica, hkrati pa je želela svoje učence čimveč naučiti in jim privzgojiti dobre delovne navade. Ob pričetku šolskega leta se je z učenci dogovorila glede določenih pravil, ki se jih je dosledno držala.
Nobeno od teh pravil ni bilo takšno, da se ga učenci ne bi mogli držati. Prepričana sem, da je za kvaliteten pouk dopusten le delovni nemir, sicer pa imajo učenci med urami radi red in mir, ki ju moramo učitelji znati ustvariti z zanimivo in dobro pripravljeno učno uro.
Gospa Milena pravi, da morajo učitelji učence najprej sprejeti kot osebe in šele nato kot nekoga, ki ga je potrebno nekaj naučiti. Učitelj mora tako vzpostaviti ustrezen odnos z učenci, njihovimi starši in strokovnimi delavci. Se je pa v vseh letih njenega poučevanja nabralo tudi kar precej lepih spominov.
Lepo smo se imeli člani novinarskega krožka pri pripravah na Cankarjevo tekmovanje, kjer so učenci dosegali lepe rezultati in dobivali zlata ter srebrna priznanja. Dušo mi pogrejejo spomini na druženje članov dramskega krožka pri urah gledališke vzgoje, z radostjo v srcu pa se spominjam tudi vseh šolskih, krajevnih in občinskih proslav, ki smo jih zelo uspešno pripravili in izvedli.
Ob vsem delu, ki ga je vložila v vzgojo in poučevanje, se je nekaj prostega časa našlo tudi za družino. Sedaj, ko je v pokoju, je časa za prostočasne aktivnosti več, vseeno pa se še vedno prikradejo misli na poučevanje in učiteljski poklic.
Šola je bila res moj drugi dom, še vedno se mi včasih stoži po šolskem utripu. Ostali so mi lepo spomini na učiteljevanje in na sodelavce. Če sama sebe vprašam, bi se zagotovo ponovno odločila za poklic učiteljice.
888 epizod
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
upokojena učiteljica slovenščine
Le še dva dneva nas ločita do konca šolskega leta in številni otroci že nestrpno pričakujejo počitnice. Poletno obdobje pa ne pomeni oddiha samo za učence, temveč tudi za učitelje. Ob tej priložnosti je Juretu Čepinu svoje spomine na učiteljski poklic orisala upokojena učiteljica slovenskega jezika, gospa Milena Dolinar, ki je večino svoje poklicne kariere poučevala na osnovni šoli Smlednik v občini Medvode. Smlednik je opisala kot kraj srečnega otroštva in prečudovitega obdobja vzgojno-izobraževalnega dela z učenci, prav tam pa je osnovno šolo obiskovala tudi sama.
Osnovno šolo sem obiskovala v Smledniku, najprej še v stari stavbi pod cerkvijo, šesti, sedmi in osmi razred pa v prostorih vzgojno-izobraževalnega zavoda v Smledniku, kjer smo imeli osnovno šolo zunanji učenci.
Šolanje je nadaljevala na gimnaziji v Šentvidu in pedagoški akademiji, še pred opravljeno diplomo pa se je zaposlila na osnovni šoli v Vodicah. Pogoji učiteljevanja so bili po njenih besedah v tistih časih precej drugačni kot danes, še danes pa ima pred očmi svoje prve učence.
Bili so delavni, ubogljivi, preprosti, prijazni, topli, uvidevni … ne najdem več besed, da bi jih lahko še globlje opisala. Otroci so bili željni znanja, tudi učitelji pa smo si radi pomagali med seboj. Spoštovali smo se in družili, prav zato je spomin na to obdobje učiteljevanja zelo lep.
V času njenega poučevanja so bili učitelji precej bolj cenjeni kot danes. Sama se je trudila biti pravična in razumevajoča učiteljica, hkrati pa je želela svoje učence čimveč naučiti in jim privzgojiti dobre delovne navade. Ob pričetku šolskega leta se je z učenci dogovorila glede določenih pravil, ki se jih je dosledno držala.
Nobeno od teh pravil ni bilo takšno, da se ga učenci ne bi mogli držati. Prepričana sem, da je za kvaliteten pouk dopusten le delovni nemir, sicer pa imajo učenci med urami radi red in mir, ki ju moramo učitelji znati ustvariti z zanimivo in dobro pripravljeno učno uro.
Gospa Milena pravi, da morajo učitelji učence najprej sprejeti kot osebe in šele nato kot nekoga, ki ga je potrebno nekaj naučiti. Učitelj mora tako vzpostaviti ustrezen odnos z učenci, njihovimi starši in strokovnimi delavci. Se je pa v vseh letih njenega poučevanja nabralo tudi kar precej lepih spominov.
Lepo smo se imeli člani novinarskega krožka pri pripravah na Cankarjevo tekmovanje, kjer so učenci dosegali lepe rezultati in dobivali zlata ter srebrna priznanja. Dušo mi pogrejejo spomini na druženje članov dramskega krožka pri urah gledališke vzgoje, z radostjo v srcu pa se spominjam tudi vseh šolskih, krajevnih in občinskih proslav, ki smo jih zelo uspešno pripravili in izvedli.
Ob vsem delu, ki ga je vložila v vzgojo in poučevanje, se je nekaj prostega časa našlo tudi za družino. Sedaj, ko je v pokoju, je časa za prostočasne aktivnosti več, vseeno pa se še vedno prikradejo misli na poučevanje in učiteljski poklic.
Šola je bila res moj drugi dom, še vedno se mi včasih stoži po šolskem utripu. Ostali so mi lepo spomini na učiteljevanje in na sodelavce. Če sama sebe vprašam, bi se zagotovo ponovno odločila za poklic učiteljice.
Nekoč so za očetovo rojstno hišo potekali Kekčevi dnevi. Preoblekla se je v teto Pehto, šla med otroke in začela pripovedovati zgodbe iz Črne Vope. Otroci so jo zelo lepo sprejeli, zato so jo učiteljice še večkrat povabile, da je odigrala teto Pehto. Tako je začela nastopati kot teta Pehta ter pripovedovati ljudske pravljice, vezane na izročilo njenega očeta in Josipa Vandota. Navkljub zavidljivi starosti - šteje jih namreč že 96, Marica Globočnik še danes z veseljem deli zgodbe ljudskega izročila ali pa jih črpa iz svojega življenja in iz zgodovine kraja. Leta 2002 je prejela odlikovanje Občine Kranjska Gora za življenjsko delo na kulturnem in etnološkem področju. Teto Pehto, kot jo še danes kličejo otroci in domačini, smo ob 80. obletnici planiških skokov obiskali tudi mi, pogovor, obogaten z melodijami njenih otroških pesmi in domače kranjskogorske govorice, pa lahko slišite v tokratni oddaji Storž.
Neveljaven email naslov