Pogovor z ilustratorko Jelko Reichman

“Človek, ki ima določeno starost, ima pravico, da tisti čas, ki je bil njegov najlepši, s seboj nosi,” razmišlja ilustratorka Jelka Reichman. Najsrečnejši čas njenega otroštva je bil vojni čas, v katerem je z mamo enkrat mesečno obiskovala prijetno “štacuno”, kamor sta z mamo hodili po “fasungo” in kupovali testenine, sladkor, olje, mast, kis in moko.

Štacunarja je mama poznala osebno, to so bili skoraj prijatelji. Zadišalo je po tistih nekih uvoženih začimbah, po piškotih. Mislim, cela ta stvar je bila tako drugačna, tako čustvena, polna naboja. In potem je rekel štacunar: “No, a boš kakšen bonbonček?” pa mi je dal tista dva zavita bonbona. Vse skupaj nič proti današnji potrošnji. Ampak jaz sem se tistega veselila in to je bilo neko doživetje!

Trgovski centri so danes nabito polni, še dodaja ga. Reichman. Izdelkov je toliko, da se skoraj ne moreš odločiti, kaj bi izbral: “Ne morem si kaj, da me to pušča osiromašeno.”

Hrčkova narava

Jelka Reichman vstaja zgodaj in do 7. ure postori skoraj vse tiste življenjske malenkosti brez katerih ne gre (se uredi, poskrbi za svojo mačko, pobere pošto, prebere časopis in se odloči, kaj bo pripravila za kosilo). Priznava pa, da za brisanje prahu, ki se nabere na njenih zbirkah punčk, petrolejk in malih kmečkih kipcev, ni časa.

V glavnem kopičiš stvari, ki niso kakšna grozna vrednost. Potem si pa tolažiš tiste dnevne skrbi pa zadrege … Jaz sem se tolažila veliko s starinami takole po bolšjaku. Pa rečeš: “Oh, še tole šalčko pa saj je samo 5 evrov,” in naenkrat imaš cel arzenal tega doma in nimaš kam z njim.

“Prodati ne moreš, ker ni praktično nobene vrednosti, take bistvene. Otrokom pustiti je, zadolžiš jih, da bodo oni se s tem ukvarjali. To so praholovci. To je grozno,” dodaja. Iz tega razloga ne obiskuje več bolšjih sejmov.

Hiša polna pravljic

Ko vstopite v hišo Jelke Reichman vas že nekaj bežnih pogledov v mislih popelje med njene ilustracije. Zdi se, da ga. Reichman črpa iz vsakdanjih prizorov in navdih najde praktično povsod. A sama trdi nasprotno; vse je odvisno od njenih nagnjenj, na podlagi katerih izbere, kaj bi lahko ilustrirala.

Jaz imam nagnjenje do živih stvari. Do živih in lepih. In žive in lepe stvari so najprej otroci. Vizualno so mi zelo lepi. Druga stvar, ki je tudi zelo lepa, so živali. Potem narava, rože, drevesa. To mi je lepo.

 “Radio je moj medij!”

Otroci so preživeli veliko časa ob radiu. “Mene je moja mama uvedla v poznavanje operne glasbe izključno skozi radio. Me je peljala v operno hišo te glavne opere poslušat, ker je bila navdušenka, ampak dostikrat je bil prenos cele opere po radiu. In smo se veselili cel dan, da bo danes prenos Carmen pa bomo zvečer poslušali!”

Danes Jelka Reichman sedi za mizo, kjer riše in dela. V prvi fazi svojega dela – fazi ustvarjanja – potrebuje tišino. Takrat razmišlja, kako in kaj bo ustvarila. Sledi faza, ki je še vedno ustvarjalna, a tudi malce bolj obrtniška, pri kateri barva in kot sama pravi “misli svoje misli”. Takrat posluša radio, se informira in uživa v glasbi.