Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Valižan Martin
Dvotedenski seminar slovenskega jezika, literature in kulture, ki poteka na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je v petdesetih letih obstoja tisočim tujcev predstavil Slovenijo. Mnogim je bila to motivacija za nadaljnje delo s slovenščino in širjenje vedenja o naši državi. Eden od udeležencev letošnjega seminarja je tudi 65-letni Valižan Martin, ki ob učenju slovenščine spoznava naše naravne in kulturne znamenitosti. Za seboj ima zanimivo osebno zgodbo, saj je dve desetletji delal na britanskem BBC-ju.
Delal sem večinoma na radiu, kasneje tudi na televiziji, kjer sem opravljal delo producenta in ne napovedovalca ali dopisnika. Najtežja stvar v novinarstvu je ta, da prispeš na kraj, kjer se nekaj dogaja, vendar ne veš natanko, kaj.
In kako se je znašel pri nas v Sloveniji? Njegova pot od dela na BBC-ju do učenja slovenščine v Ljubljani je bila zelo pestra in razgibana.
Upokojil sem se pred nekaj leti, sicer pa sem po odhodu z BBC-ja štiri leta deloval v organizaciji Greenpeace in se nato znova vrnil na BBC. Delal sem tudi na področju odnosov z javnostmi in se nato upokojil. Zdaj pa se tukaj, v Sloveniji, učim vaš jezik.
Za našo državo je sicer vedel že vse od naše osamosvojitve, pred nekaj leti pa mu je prijatelj povedal za festival praženega krompirja in Martin se je odločil, da Slovenijo obišče tudi sam. Ljudje pri nas so se mu zdeli zanimivi, pohvalil je tudi slovensko kulinariko, hkrati pa priznal, da je naš jezik zelo zahteven.
Velik del svojega življenja sem namenil učenju jezikov in v večjem delu Evrope nimam težav pri komuniciranju. Od zahoda Portugalske pa vse do Trsta se dobro znajdem, potem pa naletim na nekakšen zid, nepremostljivo oviro. V slovenskem jeziku je zelo malo besed, ki izvirajo iz romanskih jezikov, tako da mi znanje tujih jezikov ne pomaga kaj dosti.
Kakšen pa se mu zdi učni proces na seminarju slovenskega jezika, literature in kulture? Kljub nekaterim jezikovnim zagatam Martin pravi, da ni izgubil volje do učenja jezika in spoznavanja naravnih ter kulturnih znamenitosti.
Moje učenje slovenščine je omejeno na knjige in nekaj večernih predavanj na fakulteti. Na žalost nimam konstantnega stika z govorjenim jezikom, kar celoten proces učenja nekoliko zavre. Mi je pa všeč, da imamo poleg učenja tudi nekatere druge aktivnosti, ta vikend se recimo odpravljamo v Piran in v Postojnsko jamo. Nisem prepričan, ali si res želim obiskati jamo, saj ne želim vznemirjati človeške ribice. Ne razumite me napačno, vesel sem, da so tam, v jami, vendar pa jim s svojim prihodom ne želim povzročati težav.
Martin sicer pravi, da je največja razlika med Anglijo in Slovenijo v ljudeh. O sonarodnjakih ima namreč zelo kritično, na trenutke celo cinično mnenje, saj ima po njegovem mnenju večina Angležev vzvišen odnos do tujih narodov in kultur. Sam takšnih težav nima, zato mu sredi poletja ni težko sedeti v učilnici in spoznavati nove besede – za to ni nikoli prepozno.
Vedno sem veliko potoval, odkrival druge kulture in bral knjige v tujih jezikih. Mislim, da bi morali predvsem Angleži početi enako in pri učenju vztrajati. V nasprotnem primeru postaneš enak kot človeška ribica, živiš v jami in nimaš prave predstave o svetu. Če pomislim na ubogo ribico, lahko hitro ugotovim, da je v Angliji veliko ljudi prav takšnih.
894 epizod
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Valižan Martin
Dvotedenski seminar slovenskega jezika, literature in kulture, ki poteka na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je v petdesetih letih obstoja tisočim tujcev predstavil Slovenijo. Mnogim je bila to motivacija za nadaljnje delo s slovenščino in širjenje vedenja o naši državi. Eden od udeležencev letošnjega seminarja je tudi 65-letni Valižan Martin, ki ob učenju slovenščine spoznava naše naravne in kulturne znamenitosti. Za seboj ima zanimivo osebno zgodbo, saj je dve desetletji delal na britanskem BBC-ju.
Delal sem večinoma na radiu, kasneje tudi na televiziji, kjer sem opravljal delo producenta in ne napovedovalca ali dopisnika. Najtežja stvar v novinarstvu je ta, da prispeš na kraj, kjer se nekaj dogaja, vendar ne veš natanko, kaj.
In kako se je znašel pri nas v Sloveniji? Njegova pot od dela na BBC-ju do učenja slovenščine v Ljubljani je bila zelo pestra in razgibana.
Upokojil sem se pred nekaj leti, sicer pa sem po odhodu z BBC-ja štiri leta deloval v organizaciji Greenpeace in se nato znova vrnil na BBC. Delal sem tudi na področju odnosov z javnostmi in se nato upokojil. Zdaj pa se tukaj, v Sloveniji, učim vaš jezik.
Za našo državo je sicer vedel že vse od naše osamosvojitve, pred nekaj leti pa mu je prijatelj povedal za festival praženega krompirja in Martin se je odločil, da Slovenijo obišče tudi sam. Ljudje pri nas so se mu zdeli zanimivi, pohvalil je tudi slovensko kulinariko, hkrati pa priznal, da je naš jezik zelo zahteven.
Velik del svojega življenja sem namenil učenju jezikov in v večjem delu Evrope nimam težav pri komuniciranju. Od zahoda Portugalske pa vse do Trsta se dobro znajdem, potem pa naletim na nekakšen zid, nepremostljivo oviro. V slovenskem jeziku je zelo malo besed, ki izvirajo iz romanskih jezikov, tako da mi znanje tujih jezikov ne pomaga kaj dosti.
Kakšen pa se mu zdi učni proces na seminarju slovenskega jezika, literature in kulture? Kljub nekaterim jezikovnim zagatam Martin pravi, da ni izgubil volje do učenja jezika in spoznavanja naravnih ter kulturnih znamenitosti.
Moje učenje slovenščine je omejeno na knjige in nekaj večernih predavanj na fakulteti. Na žalost nimam konstantnega stika z govorjenim jezikom, kar celoten proces učenja nekoliko zavre. Mi je pa všeč, da imamo poleg učenja tudi nekatere druge aktivnosti, ta vikend se recimo odpravljamo v Piran in v Postojnsko jamo. Nisem prepričan, ali si res želim obiskati jamo, saj ne želim vznemirjati človeške ribice. Ne razumite me napačno, vesel sem, da so tam, v jami, vendar pa jim s svojim prihodom ne želim povzročati težav.
Martin sicer pravi, da je največja razlika med Anglijo in Slovenijo v ljudeh. O sonarodnjakih ima namreč zelo kritično, na trenutke celo cinično mnenje, saj ima po njegovem mnenju večina Angležev vzvišen odnos do tujih narodov in kultur. Sam takšnih težav nima, zato mu sredi poletja ni težko sedeti v učilnici in spoznavati nove besede – za to ni nikoli prepozno.
Vedno sem veliko potoval, odkrival druge kulture in bral knjige v tujih jezikih. Mislim, da bi morali predvsem Angleži početi enako in pri učenju vztrajati. V nasprotnem primeru postaneš enak kot človeška ribica, živiš v jami in nimaš prave predstave o svetu. Če pomislim na ubogo ribico, lahko hitro ugotovim, da je v Angliji veliko ljudi prav takšnih.
Nekdanji gostinec in bivši vrtnar, oba mlada upokojenca. Kot najstnika sta skupaj igrala v bandu, nato popolnoma izgubila stik in se po več kot štirih desetletjih spet našla. Zdaj sta Dedka na svobodi, zabaven in energije poln glasbeni duo, ki je pred kratkim posnel videospot za svojo prvo pesem. Jožeta Andrejaša in Vinka Koretiča je v goste povabila Andreja Čokl.
Medgeneracijsko društvo Z roko v roki Kranj na Gorenjskem povezuje 14 zunanjih ter 22 domskih skupin starejših za samopomoč. Že desetletje pa je zelo dejavna skupina Krompirjev cvet v Šenčurju. Skupina starejših za samopomoč vsak ponedeljek deli medsebojne izkušnje, veselje in nove ideje. Udeležence povezujeta prijateljstvo in medsebojno spoštovanje, odlikuje jih tudi pomoč drugim. Pogovor in druženja v skupini pa skrbno izbranemu neformalnemu programu dela dajejo posebno vrednost. Skupino Krompirjev cvet je obiskala Aljana Jocif.
Pravijo, da naključij ni. Tako da morda ne moremo reči, da smo dr. Marjana Dermelja srečali po naključju, bil pa je takoj pripravljen sodelovati v naši oddaji. Kemik po izobrazbi rad pripoveduje o svojih službenih letih, pa o družini, ženi ter hčerah Mateji, slavistki, in Marjani, ki je šla po njegovih stopinjah. Razveseljujeta ga dva vnuka in pravnukinja, v zadovoljstvo mu je tudi to, da pri svojih letih lahko vsak dan še vedno veliko prehodi. Dr. Marjana Dermelja je na pogovor povabila Lucija Fatur.
Z ljudmi, ki dočakajo 100 let, se je vedno zanimivo pogovarjati. Seveda nas zanima, ali imajo kakšen poseben recept za tako visoko starost - no, nekaj o tem bo povedal tudi naš današnji sogovornik, gospod Hugo Šekoranja, ki je 100 let obeležil junija. "Veste, v sto letih sem marsikaj doživel, marsičesa pa tudi ne," je nekako zaokrožil svoja leta. Spomine kar niza, enega za drugim, veliko jih ima, le nekaj sva jih ujela pred dnevi, ko sem ga obiskala na lep jesenski dan na njegovem domu v Ljubljani.
"Pomembna je ljubezen do poklica, do predmeta, ki ga učiš, in do učencev ali odraslih, ki jim posreduješ svoje znanje," pravi gospa Magda Juvan, ki je vsa svoja službena leta preživela za katedrom na osnovni šoli Valentina Vodnika v Ljubljani. Učencem je skušala vzbuditi ljubezen do slovenskega jezika, do literature in slovnice, in pri tem nenehno iskala svoje poti, ki bi bile za učence kar najbolj zanimive. Ljubezen do jezika jo še vedno spremlja prav vsak dan. Nekaj utrinkov iz mozaika svojega življenja je podelila v pogovoru z Lucijo Fatur.
Letošnji 9. avgust je bil za gospoda Franca Primožiča res nekaj posebnega. Ulica, kjer živi v Kamniku, se je spremenila v prazničen prostor, zbrali so se vsi, ki ga poznajo in imajo radi. Prišli so mu namreč voščit – za 100 let! Presenetil jih je tudi on in se kot pravi telovadec zavihtel na ograji pred hišo. Že vse življenje je namreč velik ljubitelj in zagovornik športa in zdravega načina življenja. Morda zato niti ni tako zelo presenetljivo, da zime še vedno preživlja na smučeh na svojem priljubljenem Krvavcu, poleti nabira kilometre s kolesom, prav vsako jutro pa telovadi. Franca Primožiča je obiskala Lucija Fatur.
V tokratni oddaji vas vabimo v gozd. Da je gozdna terapija ponekod lahko predpisana na zdravniški recept, nam bo povedala današnja gostja. Ana Hribar Podkrajšek je namreč študentka doktorskega študija socialne gerontologije in certificirana izvajalka gozdne terapije, ki jo izvaja s starejšimi. Razvila je tudi metodo čuječega fotografiranja v naravi in jo prilagodila ljudem v tretjem življenjskem obdobju. Ano Hribar Podkrajšek je na pogovor povabila Lucija Fatur.
Gospod Jože Borštnar, doma je v Silovi pri Velenju, na življenje gleda z optimizmom, čeprav mu marsikdaj ni prizaneslo. Kljub vsemu si dneve zna obogatiti in osmisliti. Že precej let je v pokoju, bil je rudar. Ko je pred leti ovdovel, si je moral na novo zapolniti vsakdan in utrnila se mu je misel za prav posebno miselno namizno igro iz lesa. Poimenoval jo je Slepi zajček. Z Jožetom Borštnarjem se je pogovarjala Lucija Fatur.
Jesen ne odpre šolskih vrat le učencem, dijakom in študentom, ampak tudi študentom v tretjem življenjskem obdobju. Prav letos je Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje praznovala lepih 40 let, v prihodnjih minutah pa boste izvedeli, kaj vse ponuja v tem študijskem letu. Goste je v studio povabila Lucija Fatur.
Gospa Leposava Jovanič je bila vsa službena leta z dušo in srcem predana poučevanju. Svoje znanje in veselje do geografije in še dveh drugih predmetov je zavzeto predajala učencem na Osnovni šoli Danile Kumar v Ljubljani, ki je še danes ne more prehvaliti, s svojimi učenci pa je še vedno v stikih. Pravi sicer, da nikoli ne razmišlja o preteklosti, ker moramo živeti in uživati tukaj in zdaj, a v pogovoru z Lucijo Fatur je nanizala veliko lepih misli in spominov.
Kazimira Lužnik je verjetno ena najslavnejših Slovenjgradčank. 31. avgusta je namreč dopolnila 90 let. Ob jubileju želi preteči 21-kilometrski ljubljanski polmaraton. Že se intenzivno pripravlja na to, pa tudi sicer navdušuje s svojo življenjsko energijo in pozitivnim pristopom. Metka Pirc jo je obiskala na njenih pripravah.
Gospa Marina ni le zelo aktivna upokojenka, ampak je ena tistih, ki vse, kar delajo, opravljajo z veliko mero dobre volje in ljubezni do sočloveka. Je ena izmed pobudnic demenci prijaznih točk v domu starejših, kjer pomaga, in skupaj z društvom Spominčica izobražuje o tej pomembni bolezni. Poleg tega nas je popeljala po svojih spominih na tistih nekaj let, ki jih je preživela kot sodelavka uredništva za dopisništvo v naši radijski hiši.
Center slepih, slabovidnih in starejših v Škofji Loki je zadnja leta dom gospe Tončke Langerholc. V dom so jo pripeljale težave z zdravjem, ki pa jih je velika ljubiteljica gora pogumno premagala in zdaj z veliko optimizma in dobre volje uživa vsak dan posebej. V Centru jo je obiskala Lucija Fatur.
To leto Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje praznuje 40 let. V naših oddajah smo spoznali že precej študentov, mentorjev, vsebin študijskih skupin. Študijsko leto se je sicer že končalo, tokrat pa smo na pogovor povabili prostovoljce, ki nam bodo v pogovoru z Lucijo Fatur predstavili svoje delo.
Mestna knjižnica Ljubljana je v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije doslej pripravila šest natečajev za kratke zgodbe − Zgodbe mojega kraja. K pisanju so povabili starejše od 60 let, avtorje najboljših zgodb ste spoznali tudi v naši oddaji. Od prvega junija naprej pa vas vabijo, da se spomnite prve ljubezni. Do konca oktobra lahko pošljete zgodbo − spomine na prvo ljubezen. O čem vse lahko razmišljate, pa bo razložila gospa Erika Marolt, bibliotekarka iz Slovanske knjižnice, članica delovne skupine za natečaj. V pogovoru z Lucijo Fatur pa boste spoznali tudi gospo Tatjano Leskošek Denišlič, ki je na natečaju Mestne knjižnice že nekajkrat sodelovala.
Gospod Branko Brečko je eden tistih upokojencev, katerih dnevi minevajo ob bogatem udejstvovanju in raziskovanju. Pravi, da bi si v pokoju vsak moral najti nekaj, kar ga veseli in bi mu popestrilo vsak dan. Sam je aktiven na več področjih, poleg vsega, o čemer pripoveduje, sodeluje tudi z revijo Vzajemnost in Svet ptic, pa tudi v Planinskih utrinkih Planinskega društva Brežice. Prihaja iz Gornjega Lenarta. Z Lucijo Fatur sta pogovor začela pri glasbi. Gospod Branko Brečko igra na svoje citre, še vedno pa ima tudi stare očetove.
Kako zelo zaposlen je lahko upokojenec, boste izvedeli v današnji oddaji. Gospod Matjaž Marinček je v desetih letih po upokojitvi prevzel toliko funkcij, da mu dobesedno zmanjkuje časa. In ne samo funkcije - tudi pisanje, fotografija, amatersko gledališče, telovadba - vse to in še marsikaj je njegovo bogato življenje. Gospoda Matjaža Marinčka je v Ivančni Gorici obiskala Lucija Fatur.
Gospod Alojz Volavšek iz Gorice pri Slivnici je eden izmed nagrajencev lanskega natečaja za starejše od 60 let, ki ga je razpisala Mestna knjižnica Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije, zbirali pa so zgodbe na temo "Kako smo se nekoč prevažali". Naš tokratni sogovornik rad razmišlja in pripoveduje o spominih in o vsakdanjem življenju, pogovoru se je pridružila tudi žena Ivanka. Luciji Fatur pa je Alojz Volavšek najprej povedal, ali je bil nad nagrado zelo presenečen..
Se spomnite pustolovskega romana Julesa Verna V osemdesetih dneh okoli sveta? Izšel je leta 1872, v njem pa Phileas Fogg, uglajen angleški gospod, ki slovi po točnosti in predvidljivosti, s svojimi prijatelji iz kluba sklene stavo, da lahko v 80 dneh prepotuje svet. Knjižni junak naj bi imel takrat 40 let, glavni junakinji današnje oddaje Storž jih imata več kot dvakrat toliko. Andreja Čokl se je pogovarjala z Ellie Hamby in Sandy Hazelip, Američankama, ki sta šli okoli sveta pri dobrih osemdesetih. Lani sta v osemdesetih dneh obiskali vseh sedem celin, zdaj pa 'potujoči babici' nadaljujeta daljša potovanja po posameznih celinah.
V naših oddajah smo že predstavili nekatere nagrajence lanskega natečaja za starejše od 60 let, ki ga je razpisala Mestna knjižnica Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije. Gre za Zgodbe mojega kraja s tokratno temo Kako smo se nekoč prevažali. Tudi gospod Maks Starc iz Novega mesta se je lotil pisanja in njegova zgodba z naslovom "Oh, ta promet" se je uvrstila med 10 najboljših. Gospodu Starcu je življenje prineslo tudi veliko težkih dni, a kot pravi, se je zaradi težkih obdobij zgodilo tudi kaj lepega in zato danes na vse tudi tako gleda - z lepim spominom. Gospoda Maksa Starca je obiskala Lucija Fatur.
Neveljaven email naslov