Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Poletje gre počasi h koncu in učenci bodo kmalu spet sedli v šolske klopi ter obujali spomine na obdobje počitnic. Svoje spomine na učiteljski poklic pa je strnil tudi gospod Pavle Šramel, ki je v preteklosti poučeval v različnih krajih po Sloveniji. Rojen je bil v Mariboru, svojo mladost pa je preživel v Pamečah na Koroškem, kjer je kot rejenec pomagal na kmetiji. Obiskoval je meščansko šolo, nato pa je bil mobiliziran v nemško vojsko in bil poslan v Rusijo. Po prihodu domov je prebegnil med partizane, kjer je bil leto in pol.
Takoj po osvoboditvi so organizirali trimesečni tečaj za učitelje v Žalcu, ker je takrat manjkalo učiteljev. Potem so nas prerazporedili po celi Sloveniji in prvo službeno mesto je bila Solčava pri Logarski dolini.
Kot pravi sam, je bil učiteljski poklic takrat zelo cenjen, po opravljenem tečaju za učitelja pa je doštudiral na učiteljišču. Začetki so bili težki, saj je pouk v povsem požgani Solčavi potekal v župnišču, prisotna pa je bila tudi trema, ko je prvič stopil pred trideset učencev. Kljub vsemu pa so bili otroci pridni in marljivi.
Pravim, da nisem potem nikoli več tako pridnih učencev učil, kot so bili ti prvi. Marljivi, domače naloge delali … tako da je bilo kar v redu.
Kasneje je poučeval še v Nazarjah in v Rečici ob Savinji, leta 1963 pa se je preselil v Lipoglav pri Ljubljani, kjer je učiteljski poklic opravljal še nadaljnjih osem let. Po ženini smrti je razmišljal o odhodu v dom in se nato leta 2010 dokončno odločil ter prišel v Dom starejših občanov Ljubljana-Moste-Polje. Kljub svojim 90 letom starosti ostaja v koraku s časom, saj je opremljen z vso moderno tehnologijo – kamero, prenosnim računalnikom, tiskalnikom, mobilnim telefonom in lcd televizorjem.
Sem na tekočem, samo še zmeraj pa veliko manjka, dostikrat kaj narobe pritisneš, pa se vse podre. Sta pa vnuka prava strokovnjaka, ti mladi znajo. Danes je vsega na pretek – elektronike, glasbe, vsega mogočega … tako da je zanimivo.
Tudi v domu se udeležuje različnih aktivnosti, dobro pa se razume tudi s sostanovalci. Pravi, da še nikoli v življenju ni bil tako brezskrben, saj se mu ni treba ukvarjati z ogrevanjem in hrano, na voljo pa je tudi stalna zdravniška oskrba.
884 epizod
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Poletje gre počasi h koncu in učenci bodo kmalu spet sedli v šolske klopi ter obujali spomine na obdobje počitnic. Svoje spomine na učiteljski poklic pa je strnil tudi gospod Pavle Šramel, ki je v preteklosti poučeval v različnih krajih po Sloveniji. Rojen je bil v Mariboru, svojo mladost pa je preživel v Pamečah na Koroškem, kjer je kot rejenec pomagal na kmetiji. Obiskoval je meščansko šolo, nato pa je bil mobiliziran v nemško vojsko in bil poslan v Rusijo. Po prihodu domov je prebegnil med partizane, kjer je bil leto in pol.
Takoj po osvoboditvi so organizirali trimesečni tečaj za učitelje v Žalcu, ker je takrat manjkalo učiteljev. Potem so nas prerazporedili po celi Sloveniji in prvo službeno mesto je bila Solčava pri Logarski dolini.
Kot pravi sam, je bil učiteljski poklic takrat zelo cenjen, po opravljenem tečaju za učitelja pa je doštudiral na učiteljišču. Začetki so bili težki, saj je pouk v povsem požgani Solčavi potekal v župnišču, prisotna pa je bila tudi trema, ko je prvič stopil pred trideset učencev. Kljub vsemu pa so bili otroci pridni in marljivi.
Pravim, da nisem potem nikoli več tako pridnih učencev učil, kot so bili ti prvi. Marljivi, domače naloge delali … tako da je bilo kar v redu.
Kasneje je poučeval še v Nazarjah in v Rečici ob Savinji, leta 1963 pa se je preselil v Lipoglav pri Ljubljani, kjer je učiteljski poklic opravljal še nadaljnjih osem let. Po ženini smrti je razmišljal o odhodu v dom in se nato leta 2010 dokončno odločil ter prišel v Dom starejših občanov Ljubljana-Moste-Polje. Kljub svojim 90 letom starosti ostaja v koraku s časom, saj je opremljen z vso moderno tehnologijo – kamero, prenosnim računalnikom, tiskalnikom, mobilnim telefonom in lcd televizorjem.
Sem na tekočem, samo še zmeraj pa veliko manjka, dostikrat kaj narobe pritisneš, pa se vse podre. Sta pa vnuka prava strokovnjaka, ti mladi znajo. Danes je vsega na pretek – elektronike, glasbe, vsega mogočega … tako da je zanimivo.
Tudi v domu se udeležuje različnih aktivnosti, dobro pa se razume tudi s sostanovalci. Pravi, da še nikoli v življenju ni bil tako brezskrben, saj se mu ni treba ukvarjati z ogrevanjem in hrano, na voljo pa je tudi stalna zdravniška oskrba.
V preteklih oddajah smo že spoznali prvo- in drugonagrajenca lanskega natečaja za starejše od 60 let, ki ga organizira Mestna knjižnica Ljubljana v sodelovanju z osrednjeslovenskimi knjižnicami. Gre za Zgodbe mojega kraja s podnaslovom Kako smo se nekoč prevažali. Gospod Franc Valentin Perko z Rakeka pa se je razveselil tretje nagrade, saj se je ob naslovu spomnil dogodka iz otroštva, sicer povezanega z bivanjem v bolnišnici, pa vendar tako nenavadnega, da se je odločil o tem napisati zgodbo in ji dal naslov "Pot v bolnišnico se je pričela s koreto". Gospod Franc Valentin Perko je v pogovoru z Lucijo Fatur z veseljem podelil še nekaj drugih zanimivosti iz svojega življenja, ki ga zdaj uživa v pokoju.
Če bi gospo Nevo Trampuš vprašali, česa v življenju res ne bi mogla pogrešati, bi prav gotovo takoj odgovorila – folklore. Pa tudi glasbe, gledališča in vseh drugih kulturnih dejavnosti. Pred enajstimi leti je takratni predsednik Republike Slovenije Borut Pahor na posebni slovesnosti z redom za zasluge gospo Nevo Trampuš in posthumno njenega moža Mileta Trampuša odlikoval za prispevek k razvoju ljubiteljske kulture na področju folklorne dejavnosti, kakovostnega poustvarjanja slovenskega plesnega in glasbenega izročila ter oblačilne dediščine. V letih prej sta prejela mnoge občinske nagrade – Napotnikovo značko in priznanje, Kajuhovo nagrado in plaketo Mestne občine Velenje ter Maroltovo značko in Maroltovo plaketo, najpomembnejše priznanje na področju folklornega poustvarjanja, ki ga podeljuje Javni sklad za kulturno dejavnost. Gospo Nevo Trampuš, ki poleg vsega uči italijanščino na velenjski Univerzi za tretje življenjsko obdobje, je obiskala Lucija Fatur.
"Bila so leta, ko sem ob pogledu na naše gore postala žalostna, saj sem jih vedno znova zapuščala in odhajala v Nemčijo. Zdaj jih lahko občudujem vsak dan," pripoveduje naša današnja sogovornica, gospa Breda Oseli. Kar 40 let je preživela v Stuttgartu, z možem pa sta vedela, da se bosta po upokojitvi vrnila v Slovenijo. Pod Šmarno goro jo je obiskala Lucija Fatur.
V tokratno oddajo prihaja gospa Barbara Bračič, ki poleg vsega drugega, s čimer se ukvarja, tudi izredno rada pleše. Zakaj prav ples in kaj vse jo še razveseljuje, bo povedala v pogovoru z Lucijo Fatur.
Poleti in vse do konca oktobra so starejši od 60 let lahko sodelovali v natečaju Mestne knjižnice Ljubljana, ki se je povezala z osrednjeslovenskimi knjižnicami, in pošiljali kratke zgodbe v okviru teme Zgodbe mojega kraja - Kako smo se nekoč prevažali. Prispelo je kar 67 zgodb, konec novembra so razglasili deset najboljših. Druge nagrade se je zelo razveselil gospod Bogomil Brvar iz Podgorice pri Pečah. V pogovoru z Lucijo Fatur boste izvedeli, kaj je to "knapuc", takšen je tudi naslov njegove zgodbe, in zakaj ga je gospod Brvar kot otrok tako težko pričakoval.
V tokratni oddaji bomo spoznali zgodbo gospe Nine Dovšak, ki je skrbela za moža z demenco.
V prvi oddaji v novem letu vas vabimo k sodelovanju, pokličite nas in nam zaupajte svoje želje in pričakovanja za leto 2024.
Recept za zdravih 90 let? Gibanje, aktivnost, bi odgovoril Štefan Podlesnik iz Maribora. Odbojka ga spremlja tako rekoč vse življenje, pa tudi drugi športi. Z ženo Ružo ubirata iste poti že 65 let, družini obeh sinov pa jima prav tako lepšata dneve in še posebno prihajajoče praznične dni. Tik pred prazniki sta Ruža in Štefan Podlesnik delček življenja podelila tudi z Lucijo Fatur.
Prejšnje poletje, od 12. junija do 30. oktobra, je Mestna knjižnica Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije, kot že nekajkrat doslej, razpisala natečaj kratkih zgodb za starejše od 60 let, Zgodbe mojega kraja. Letošnja tema je Kako smo se nekoč prevažali. Prejeli so 67 zgodb, ki so ustrezale razpisanim pogojem, in žirija je izbrala 10 najboljših. Najprepričljivejšo zgodbo je napisal in zanjo prejel prvo nagrado Janez Kavar iz Križ. Tudi sicer ima zanimivo življenjsko zgodbo, povezano tudi z našo radiotelevizijsko hišo. Obiskala ga je Lucija Fatur.
Marsikdo šele v tretjem življenjskem obdobju uresniči svoje dolgoletne sanje. Med te sodi tudi Franci Mežnar iz Verduna v občini Novo mesto. Dejaven upokojenec je letos v samozaložbi izdal pesniško zbirko Srce govori. 600 izvodov je pošlo v mesecu dni, zato jih je dal natisniti še 600. Francija Mežnarja, ki z recitacijo pesmic popestri marsikatero družabno prireditev v lokalnem okolju, je obiskal Jože Žura.
Bil je učitelj, ravnatelj, vmes marsikaj drugega, tudi dedek Mraz. Med drugim je pisal in bral pogrebne govore in kot pooblaščenec sklepal zakonske zveze. Po težkem otroštvu si je ustvaril lepo družino, ki ga razveseljuje in bogati še danes. Frane Gombač iz Podgrada pri Ilirski Bistrici rad pripoveduje in niza drobce svojega življenja, obiskala ga je Lucija Fatur.
Doktor pedagoške znanosti, pa tudi violinist. Že za diplomsko nalogo je preučeval povezanost med inteligentnostjo in muzikalnostjo in zanjo prejel študentsko Prešernovo nagrado. Zoran Jelenc je prvi direktor Andragoškega centra Slovenije in idejni oče Festivala učenja v Sloveniji. V studio Prvega ga je povabila Lucija Fatur.
Gospod Franc Lebar redno prihaja v prostore Dnevnega varstva starejših v okviru Doma upokojencev Kranj. Tu najde družbo in dejavnosti, s katerimi si krajša čas. S seboj pa nosi veliko lepih spominov, takih prav posebnih. O čem sta se pogovarjala z Lucijo Fatur, pa poslušajmo v tokratni oddaji.
Ljudske pevke z Jezerskega, ki delujejo pod okriljem Društva upokojencev Jezersko, že več kot petindvajset let predano ohranjajo izročilo ljudske pesmi. Z večglasnim petjem brez notne podlage in z navdušenjem, ki ne popušča, širijo svoj program in spoznavajo vedno nove pesmi. Te spretno spletajo v pušeljc ljudskih. »Ljudska pesem nas bogati in napolnjuje, petje in naša skupina nas gor držijo,« so soglasne upokojene Ljudske pevke z Jezerskega, ki so vesele, da njihove vrste krepijo tudi mlajše članice.
Če bi rekli, da je bil za gospo Mojco Dolamič vsa službena leta laboratorij njen drugi dom, se verjetno ne bi zelo zmotili. Zakaj se je odločila za poklic laboratorijske tehnice, boste izvedeli v prihodnjih minutah. Delo je opravljala z veseljem in predanostjo, predvsem pa se je posvetila vsem, ki so se bali odvzema krvi. Kljub vsemu je v pokoj odšla z veseljem in ga z veseljem tudi uživa, prav vsak dan posebej. Gospo Mojco Dolamič je na klepet povabila Lucija Fatur.
"S pisanjem pesmi sem dala iz sebe bremena, ki so se mi nakopičila v življenju," pripoveduje gospa Štefka Kenda. Z veseljem pokaže zbirko svojih pesmi in albume, v katerih so fotografije prav posebnih izdelkov izpod njenih rok. Redno prihaja v prostore Dnevnega varstva starejših v okviru Doma upokojencev Kranj. Z gospo Štefko Kenda se je pogovarjala Lucija Fatur.
Alenka Höfferle Felc ima bogato poklicno kariero. Najprej je doštudirala angleščino in francoščino na ljubljanski Filozofski fakulteti in se zaposlila kot profesorica na Gimnaziji Koper. Delo z mladimi ji je bilo sicer všeč, ampak pedagoško delo sčasoma zanjo ni bilo več izziv. Na Radiu Slovenija, takratnem Radiu Ljubljana, je v sedemdesetih letih uspešno opravila avdicijo za napovedovalce. Ker je želela postati zdravnica, je pri 32 letih začela študij medicine, ki ga je tudi končala. Zaposlila se je v UKC Ljubljana kot zdravnica specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine.
Gospa Terezija Oven, specialistka družinske medicine, se kljub upokojitvi še vedno vsak dan predano ukvarja z medicino oziroma s težavami, zaradi katerih se nanjo obrnejo po pomoč bližnji in daljni znanci. Skoraj ne bi verjeli, da medicina ni bila njena prva izbira, kot bomo slišali. Pa tudi njen dom ni samo dom. In prav tam je gospo Terezijo Oven obiskala Lucija Fatur.
V Okviru Doma upokojencev Kranj deluje Dnevno varstvo starejših, prav pred kratkim so druženja začeli v popolnoma novih prostorih na Planini. Center ponuja najrazličnejše dejavnosti, s katerimi si starejši popestrijo vsakdan. Gospa Vida Krelj je ena tistih upokojenk, ki nikoli nima veliko časa, saj ima koledar skrbno popisan z obveznostmi. K pogovoru jo je povabila Lucija Fatur.
Pred časom je Lucija Fatur obiskala Dom starejših občanov Grosuplje in spoznala sostanovalki, gospe Mariji. Gospo Pucihar ste v naši oddaji že spoznali, danes pa boste slišali pogovor z gospo Marijo Fink. Z oskrbo v Domu je zelo zadovoljna, dneve pa si obe gospe Mariji krajšata kar skupaj.
Neveljaven email naslov