»Prostor je skupna dobrina. Na žalost ga naša ustava ne omenja. Moral pa bi biti na prvem mestu med naravnimi viri,« je prepričan upokojeni profesor krajinske arhitekture na ljubljanski biotehniški fakulteti dr. Janez Marušič. Kljub temu, da je upokojen, poskuša spremljati vse, kar se dogaja okrog njega. Še posebej področje urejanja prostora, do katerega smo, tako pravi prof. Marušič, lahko tako ali drugače nežni ali pa agresivni. Profesor Marušič je doma iz Solkana pri Novi Gorici, kjer ima še vedno stalno prebivališče, kljub temu, da živi v Ljubljani. Leta 2011 je dobil nagrado za življenjsko delo stanovskega društva krajinskih arhitektov. V pogovoru za oddajo Storž pa ni bil samo kritičen do našega odnosa do prostora, na primer gradnje lakirnice v Hočah, ampak se je spomnil tudi na mladost v Solkanu in na Sočo, ki jo ima še vedno globoko v srcu, pa na čas študija agronomije, ki je bil ob koncu petdesetih let prejšnjega stoletja zelo v modi, in na obdobje pred podiplomskim študijem krajinske arhitekture, ko je bil zaposlen na komunali v Novi Gorici, kjer se je ukvarjal z urejanjem javnega zelenja v mestu.

Agronom in upokojeni profesor krajinske arhitekture dr. Janez Marušič

Prof. dr. Janez Marušič je dolgoletni profesor krajinske arhitekture na ljubljanski biotehniški fakulteti. Otroštvo in mladost je preživel v Solkanu. Po gimnaziji v Novi Gorici se je vpisal na agronomijo.

“V mojem času je bila agronomija zelo v modi. Konec petdesetih in v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja so začeli poudajarjati pomen kmetijstva. Študij je bil zelo zanimiv. Usmeril sem se v rastlinstvo.”

Po končanem študiju agronomije se je zaposlil na komunali v Novi Gorici, kjer je skrbel za urejanje javnega zelenja v mestu. Obenem pa začel podiplomski študij krajinske arhitekture, ki je bila odskočna deska za njegovo akademsko pot od magistra, doktorja, docenta, izrednega in rednega profesorja. 

Leta 2011 mu je stanovsko društvo podelilo nagrado za življenjsko delo, v katerem so zapisali, da je bil in je vztrajen in pronicljiv človek, ki stalno išče nove izzive. Ostaja kritičen do našega odnosa do prostora. 

“Prostor je skupna dobrina, ki pa ga naša ustava ne omenja. Moral pa bi biti na prvem mestu med naravnimi viri. Prostora imamo le toliko kot ga je. Lahko je bolj ali manj intenzivno izkoriščen. Do njega pa smo lahko tako ali drugače nežni ali pa agresivni.”