Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gospa Metka Kavčič iz Tržiča se spominja za današnji čas neobičajnih utrinkov iz svojega dolgega življenja; sankanja iz Loma pod Storžičem v Tržič, stroge učiteljice, ki je z zapiranjem v razred kaznovala vse učence, razen ravnateljevih, priprave in ocenjevanja bržol in poročnega darila svojega moža iz leta 1933. Ker bo gospa Kavčič julija dopolnila 105 let, bo v oddaji Storž razkrila tudi svoje življenjsko vodilo.
Metka Kavčič, ki bo v začetku julija praznovala 105. rojstni dan, se rada spominja priprave in ocenjevanja bržol, sankanja iz Loma pod Storžičem v Tržič in črne torbice
Gospa Metka Kavčič iz Tržiča se spominja za današnji čas neobičajnih utrinkov iz svojega dolgega življenja. Rodila se je 6. 7. 1914 v vasi Lom pod Storžičem. Doma so imeli gostilno in kuhali znamenite bržole, zato je bila prava mojstrica v njihovi pripravi in tudi ocenjevanju. Nekoč so pod Storžičem pripravili festival bržol in jo prosili, naj sodeluje tudi kot članica ocenjevalne komisije. Ko so jo vprašali, kdo ima najboljše bržole, ni vedela, kako naj odgovori, saj bržole niso bile najbolj okusne. Utrnila se ji je lepa misel, zato jih je ocenila:
“Vsi imajo dobre bržole, ker so z ljubeznijo kuhane.”
Gospa Metka je šolo obiskovala v Tržiču, ker je v Lomu ni bilo. Vsak dan peš, pozimi tudi s sankami. Na vprašanje, ali je rada hodila v šolo, je odgovorila:
“Kar po eni nogi, če tako rečem. Rada sem hodila.”
Z veseljem se je udeleževala tudi sankaških tekem pod Storžičem. Spominja se, da je nekoč zmagala in za nagrado dobila gojzarje. V domu pod Strožičem je bila tudi oskrbnica.
Zadnja leta živi v Domu Petra Uzarja v Tržiču, kjer se dobro počuti. Njeno življenjsko vodilo, v katerega verjame, da pomaga pri dolgoživosti, je preprosto:
“Kaj naj pa rečem? Moli in delaj!”
Na fotografiji gospa Metka drži v roki črno torbico, ki jo težko še kje najdemo.
“V torbico se marsikdo vtika! Kupil mi jo je mož na poročni dan leta 1933.”
894 epizod
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Gospa Metka Kavčič iz Tržiča se spominja za današnji čas neobičajnih utrinkov iz svojega dolgega življenja; sankanja iz Loma pod Storžičem v Tržič, stroge učiteljice, ki je z zapiranjem v razred kaznovala vse učence, razen ravnateljevih, priprave in ocenjevanja bržol in poročnega darila svojega moža iz leta 1933. Ker bo gospa Kavčič julija dopolnila 105 let, bo v oddaji Storž razkrila tudi svoje življenjsko vodilo.
Metka Kavčič, ki bo v začetku julija praznovala 105. rojstni dan, se rada spominja priprave in ocenjevanja bržol, sankanja iz Loma pod Storžičem v Tržič in črne torbice
Gospa Metka Kavčič iz Tržiča se spominja za današnji čas neobičajnih utrinkov iz svojega dolgega življenja. Rodila se je 6. 7. 1914 v vasi Lom pod Storžičem. Doma so imeli gostilno in kuhali znamenite bržole, zato je bila prava mojstrica v njihovi pripravi in tudi ocenjevanju. Nekoč so pod Storžičem pripravili festival bržol in jo prosili, naj sodeluje tudi kot članica ocenjevalne komisije. Ko so jo vprašali, kdo ima najboljše bržole, ni vedela, kako naj odgovori, saj bržole niso bile najbolj okusne. Utrnila se ji je lepa misel, zato jih je ocenila:
“Vsi imajo dobre bržole, ker so z ljubeznijo kuhane.”
Gospa Metka je šolo obiskovala v Tržiču, ker je v Lomu ni bilo. Vsak dan peš, pozimi tudi s sankami. Na vprašanje, ali je rada hodila v šolo, je odgovorila:
“Kar po eni nogi, če tako rečem. Rada sem hodila.”
Z veseljem se je udeleževala tudi sankaških tekem pod Storžičem. Spominja se, da je nekoč zmagala in za nagrado dobila gojzarje. V domu pod Strožičem je bila tudi oskrbnica.
Zadnja leta živi v Domu Petra Uzarja v Tržiču, kjer se dobro počuti. Njeno življenjsko vodilo, v katerega verjame, da pomaga pri dolgoživosti, je preprosto:
“Kaj naj pa rečem? Moli in delaj!”
Na fotografiji gospa Metka drži v roki črno torbico, ki jo težko še kje najdemo.
“V torbico se marsikdo vtika! Kupil mi jo je mož na poročni dan leta 1933.”
Bil je učitelj, ravnatelj, vmes marsikaj drugega, tudi dedek Mraz. Med drugim je pisal in bral pogrebne govore in kot pooblaščenec sklepal zakonske zveze. Po težkem otroštvu si je ustvaril lepo družino, ki ga razveseljuje in bogati še danes. Frane Gombač iz Podgrada pri Ilirski Bistrici rad pripoveduje in niza drobce svojega življenja, obiskala ga je Lucija Fatur.
Doktor pedagoške znanosti, pa tudi violinist. Že za diplomsko nalogo je preučeval povezanost med inteligentnostjo in muzikalnostjo in zanjo prejel študentsko Prešernovo nagrado. Zoran Jelenc je prvi direktor Andragoškega centra Slovenije in idejni oče Festivala učenja v Sloveniji. V studio Prvega ga je povabila Lucija Fatur.
Gospod Franc Lebar redno prihaja v prostore Dnevnega varstva starejših v okviru Doma upokojencev Kranj. Tu najde družbo in dejavnosti, s katerimi si krajša čas. S seboj pa nosi veliko lepih spominov, takih prav posebnih. O čem sta se pogovarjala z Lucijo Fatur, pa poslušajmo v tokratni oddaji.
Ljudske pevke z Jezerskega, ki delujejo pod okriljem Društva upokojencev Jezersko, že več kot petindvajset let predano ohranjajo izročilo ljudske pesmi. Z večglasnim petjem brez notne podlage in z navdušenjem, ki ne popušča, širijo svoj program in spoznavajo vedno nove pesmi. Te spretno spletajo v pušeljc ljudskih. »Ljudska pesem nas bogati in napolnjuje, petje in naša skupina nas gor držijo,« so soglasne upokojene Ljudske pevke z Jezerskega, ki so vesele, da njihove vrste krepijo tudi mlajše članice.
Če bi rekli, da je bil za gospo Mojco Dolamič vsa službena leta laboratorij njen drugi dom, se verjetno ne bi zelo zmotili. Zakaj se je odločila za poklic laboratorijske tehnice, boste izvedeli v prihodnjih minutah. Delo je opravljala z veseljem in predanostjo, predvsem pa se je posvetila vsem, ki so se bali odvzema krvi. Kljub vsemu je v pokoj odšla z veseljem in ga z veseljem tudi uživa, prav vsak dan posebej. Gospo Mojco Dolamič je na klepet povabila Lucija Fatur.
"S pisanjem pesmi sem dala iz sebe bremena, ki so se mi nakopičila v življenju," pripoveduje gospa Štefka Kenda. Z veseljem pokaže zbirko svojih pesmi in albume, v katerih so fotografije prav posebnih izdelkov izpod njenih rok. Redno prihaja v prostore Dnevnega varstva starejših v okviru Doma upokojencev Kranj. Z gospo Štefko Kenda se je pogovarjala Lucija Fatur.
Alenka Höfferle Felc ima bogato poklicno kariero. Najprej je doštudirala angleščino in francoščino na ljubljanski Filozofski fakulteti in se zaposlila kot profesorica na Gimnaziji Koper. Delo z mladimi ji je bilo sicer všeč, ampak pedagoško delo sčasoma zanjo ni bilo več izziv. Na Radiu Slovenija, takratnem Radiu Ljubljana, je v sedemdesetih letih uspešno opravila avdicijo za napovedovalce. Ker je želela postati zdravnica, je pri 32 letih začela študij medicine, ki ga je tudi končala. Zaposlila se je v UKC Ljubljana kot zdravnica specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine.
Gospa Terezija Oven, specialistka družinske medicine, se kljub upokojitvi še vedno vsak dan predano ukvarja z medicino oziroma s težavami, zaradi katerih se nanjo obrnejo po pomoč bližnji in daljni znanci. Skoraj ne bi verjeli, da medicina ni bila njena prva izbira, kot bomo slišali. Pa tudi njen dom ni samo dom. In prav tam je gospo Terezijo Oven obiskala Lucija Fatur.
V Okviru Doma upokojencev Kranj deluje Dnevno varstvo starejših, prav pred kratkim so druženja začeli v popolnoma novih prostorih na Planini. Center ponuja najrazličnejše dejavnosti, s katerimi si starejši popestrijo vsakdan. Gospa Vida Krelj je ena tistih upokojenk, ki nikoli nima veliko časa, saj ima koledar skrbno popisan z obveznostmi. K pogovoru jo je povabila Lucija Fatur.
Pred časom je Lucija Fatur obiskala Dom starejših občanov Grosuplje in spoznala sostanovalki, gospe Mariji. Gospo Pucihar ste v naši oddaji že spoznali, danes pa boste slišali pogovor z gospo Marijo Fink. Z oskrbo v Domu je zelo zadovoljna, dneve pa si obe gospe Mariji krajšata kar skupaj.
V tokratni oddaji vas pred mednarodnim dnem starejših, ki ga obeležujemo 1.oktobra, vabimo na Festival za tretje življenjsko obdobje, ki se že 22. leto odvija v Cankarjevem domu v Ljubljani.
Iskren, iskriv, zanimiv - tak je naš današnji sogovornik. Peter Kopitar je v Dom starejših občanov Grosuplje prišel pred tremi leti. Je eden tistih, ki na življenje gleda povsem racionalno in se je zato tudi odločil za bivanje v Domu. V življenju je videl in prepotoval lep del sveta, Luciji Fatur pa je najprej povedal, od kod prihaja.
V današnji oddaji bomo spoznali gospo Marijo Pucihar, ki je v začetku lanskega decembra, potem, ko je nesrečno padla, prišla v Dom starejših občanov Grosuplje. O odhodu v dom je sicer razmišljala že prej, pa se je življenje obrnilo nekoliko drugače. Gospo Marijo Pucihar je obiskala Lucija Fatur.
Z oktobrom se začenja novo študijsko leto tudi za upokojenke in upokojence. Svoja vrata namreč odpira največja mreža v izobraževanju odraslih v Sloveniji - Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje. Vpisi že potekajo, morda vas bodo pritegnili študijski programi, ki jih bomo predstavili v naslednjih minutah, sicer pa možnosti za izobraževanje zares ni malo. Na Univerzo za tretje življenjsko obdobje vas vabi Lucija Fatur z gostjami.
Naša tokratna gostja v zadnji poletni ponovitvi oddaje je univerzitetna diplomirana strojna inženirka in je kar 34 let v srednji tehniški šoli v Trbovljah poučevala strokovne predmete. Je tudi avtorica in soavtorica delovnih zvezkov za mehaniko, državna nagrajenka za življenjsko delo v srednjem šolstvu in soustanoviteljica S.O.S. šole. Izredno rada ima matematiko. Gostja Lucije Fatur je bila gospa Alenka Knez.
"Bilo je res tovarištvo," se Boris Ferlat ne le spominja druge svetovne vojne, pač pa je tako tudi naslovil svoje spomine, ki jih je zapisala in uredila Luana Grilanc, založilo pa Območno združenje Zveze borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Nova Gorica. Spomini so dokument časa, ki se ga Boris Ferlat kljub zavidljivim letom zelo dobro spominja - konec maja je namreč dopolnil 101 leto. Ne razmišlja o težkih ali slabih dogodkih. "Kar je bilo, je bilo," pravi. Po vojni je na noge postavil znano tovarno pohištva Meblo, za katero pravi, da je pravzaprav ustvarila Novo Gorico. Tam je bil zaposlen od leta 1948 pa vse do upokojitve. Bil je prvi sekretar tovarne, kasneje direktor Jogija, tehnični direktor in pomočnik direktorja Mebla, zadnja leta pa je vodil Meblo Italiana. Leta 1971 je soprejel nagrado Prešernovega sklada za serijo počivalnikov Gondola oblikovalca Oskarja Kogoja. Danes živi v Kromberku, kjer ga je obiskala Lucija Fatur, slišali bomo ponovitev oddaje.
V tokratni ponovitvi oddaje bomo slišali pogovor z gospo Vido Čampa, upokojeno učiteljico matematike in fizike iz Sodražice, ki je v pokoj stopila s preteklim šolskim letom. Kdaj in zakaj je vzljubila matematiko, zakaj po njenem mnenju to ni preveč priljubljen predmet in kako se je sama zavzemala, da bi bilo učencem pri matematiki čim lažje? Pravi, da je učencu samo pogledala v oči in takoj vedela, ali razume snov. Zdaj ji veliko pomeni tudi druženje s prijateljicami, ki jo res občudujejo, da je kljub težkim preizkušnjam, prezgodnji sinovi smrti in temu, da je tudi sama prebolela hudo bolezen, ohranila veselje do življenja. Vida Čampa je na pogovor povabila tudi svojo prijateljico Aleksandro Marijanovič, saj je želela predstaviti pesem, ki ji jo je posvetila za 60 let. Gospo Vido Čampa je obiskala Lucija Fatur, najprej pa poslušajmo pesem Aleksandre Marijanovič.
V prihodnjih minutah bomo v poletni ponovitvi slišali pogovor z gospo Metodo Mikuž in se naužili njenega optimizma. Izvedeli bomo, kakšen je poklic diplomatke in kaj je tista druga ljubezen, ki gospo Metodo razveseljuje tako rekoč vse življenje. V pokoju pa se je lotila še enega zanimivega projekta. Metodo Mikuž je obiskala Lucija Fatur.
"Bilo je res tovarištvo," se Boris Ferlat ne le spominja druge svetovne vojne, pač pa je tako tudi naslovil svoje spomine, ki jih je zapisala in uredila Luana Grilanc, založilo pa Območno združenje Zveze borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Nova Gorica. Spomini so dokument časa, ki se ga Boris Ferlat kljub zavidljivim letom zelo dobro spominja - konec maja je namreč dopolnil 101 leto. Ne razmišlja o težkih ali slabih dogodkih. "Kar je bilo, je bilo," pravi. Po vojni je na noge postavil znano tovarno pohištva Meblo, za katero pravi, da je pravzaprav ustvarila Novo Gorico. Tam je bil zaposlen od leta 1948 pa vse do upokojitve. Bil je prvi sekretar tovarne, kasneje direktor Jogija, tehnični direktor in pomočnik direktorja Mebla, zadnja leta pa je vodil Meblo Italiana. Leta 1971 je soprejel nagrado Prešernovega sklada za serijo počivalnikov Gondola oblikovalca Oskarja Kogoja. Danes živi v Kromberku, kjer ga je obiskala Lucija Fatur.
Današnji oddaji naj prisluhnejo vsi, ki radi pišejo in so starejši od 60 let. To sta namreč prva pogoja, da lahko sodelujete na natečaju Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije. Gre za natečaj z naslovom Zgodbe mojega kraja: Kako smo se nekoč prevažali. Časa, da pobrskate po spominu in se spomnite morda česa prav posebnega, je še dovolj, saj natečaj traja vse poletje, vse do 30. oktobra. Lucija Fatur je najprej povprašala, od kod pravzaprav ideja za ta natečaj, pogovarjala se je z Anjo Frkovič Teršan, območno koordinatorko domoznanske dejavnosti in vodjo projekta.
Neveljaven email naslov