Helena Kepec prihaja iz Kamnika, z Duplice, zato si je tudi želela, da odide v Dom starejših občanov blizu doma. Pravi, da ni prav nič težko odšla od doma. Službena leta je preživela v tovarni Stol. Tudi v pokoj je pred 22-imi leti odšla z nasmehom. Pravi, da življenje prinese dobra in težja obdobja, vendar pa verjame, da za vsakim dežjem posije sonce. Rada obiskuje bralno urico, včasih gre tudi s sinom ven, a se potem vedno rada vrne v svojo sobo v domu, kjer najde svoj mir.

Gospa Helena Kepec je vedno optimistka: »Za dežjem vedno posije sonce!«

Gospa Helena Kepec prihaja iz Kamnika, z Duplice, zato si je tudi želela, da odide v Dom starejših občanov blizu doma. Pravi, da ni prav nič težko odšla od doma.

»Sin mi je ob odhodu rekel: »Boš videla, tudi ti boš jokala, kakor sosedova gospa, ko je šla v Dom,« pa nisem! Imam obiske, pridejo prijateljice, razmišljala sem, ali bomo zdaj opustile naša srečanja za rojstne dni, pa so rekle, da je čisto vseeno ali pridem na srečanje od doma ali iz Doma starejših. Kar je seveda res!«

Gospa Helena je službena leta preživela v tovarni Stol. Tudi v pokoj je pred 22-imi leti odšla z nasmehom. Pravi, da življenje prinese dobra in težja obdobja, vendar pa verjame, da za vsakim dežjem posije sonce.

»Vsako obdobje prinese svoje spomine. Eno obdobje je, ko so otroci majhni, kasneje je spet malo drugače. Tako rada se spominjam srečanj z mojimi prijateljicami iz ulice, bile smo vdove, dobivale smo se kar kar 17 let. Pogovarjale smo se o vsem mogočem, ampak vedno je vse ostalo med nami. Zdaj se občasno vidim le še z dvema.«

Gospa Helena rada obiskuje Bralno urico, včasih gre tudi s sinom ven, a se potem vedno rada vrne v svojo sobo v Domu, kjer najde svoj mir.