Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Lahko bi rekli, da našo tokratno sogovornico na nek način že poznate. Vam je morda znano, če rečemo Kristina iz Velikih Poljan? To je tista gospa, ki v Svetovalnem servisu rada zastavi kakšno vprašanje ali pokliče, ko odpremo telefone ob različnih temah. In smo jo prosili za pogovor. Prijazno in z veseljem se je odzvala. Obiskala jo je Lucija Fatur, ki pravi, da ko spoznaš gospo Kristino Zajec, se zaveš, da moraš v življenju vedno najti svetlo plat in nekaj, kar te nenehno spodbuja, da greš naprej. Gospa Kristina je res naša zvesta poslušalka in tako sta tudi začeli pogovor.
Gospa Kristina Zajec v vsakem dnevu najde nekaj optimističnega
Lahko bi rekli, da našo tokratno sogovornico na nek način že poznate. Vam je morda znano, če rečemo Kristina iz Velikih Poljan? To je tista gospa, ki v Svetovalnem servisu rada zastavi kakšno vprašanje ali pokliče, ko odpremo telefone ob različnih temah. In smo jo prosili za pogovor. Prijazno in z veseljem se je odzvala. Obiskala jo je Lucija Fatur, ki pravi, da ko spoznaš gospo Kristino Zajec, se zaveš, da moraš v življenju vedno najti svetlo plat in nekaj, kar te nenehno spodbuja, da greš naprej.
Radio imam praktično v vsaki sobi, sledim poročilom in oddajam ves čas, rada tudi vprašam, kar me zanima. Radio me zbudi, potem pa je prižgan ves dan.
Zelo rada ima Velike Poljane, kjer živi sama v hiši, pred leti sta se sem z zdaj že pokojnim možem preselila iz Ljubljane.
Res je lepo tukaj, vendar smo na precej izpostavljenem koncu, kar se tiče vremena. Tukaj veliko piha, doživeli smo hud žled, vetrolom, veliko je snega.
Gospa Kristina je v življenju marsikaj doživela. Odraščala je brez očeta, postala nezakonska mama.
Poslušala sem svojo mamo in se s takratnim fantom nisem razšla. Rodil se nama je sin, vendar se zveza žal kljub vsemu ni obnesla. Sem pa kasneje spoznala čudovitega moža in rodila še tri hčere. V pokoj sem šla zgodaj, bila sem glavna sestra v ZD Šiška, in tako lahko skrbela za najmlajšo, ki je takrat hodila še v šolo. Leta 2000 je mož zbolel. Kar 16 let sva se borila z njegovo redko boleznijo, ki ga je na koncu premagala. Večkrat razmišljam, da življenje ni fer. Moža pogrešam sleherni dan.
Pravi, da si mora najti nekaj, kar jo žene naprej. Ena boljših odločitev je obiskovanje fitnesa, sicer pa uživa v hiši in lepi naravi okrog nje.
883 epizod
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Lahko bi rekli, da našo tokratno sogovornico na nek način že poznate. Vam je morda znano, če rečemo Kristina iz Velikih Poljan? To je tista gospa, ki v Svetovalnem servisu rada zastavi kakšno vprašanje ali pokliče, ko odpremo telefone ob različnih temah. In smo jo prosili za pogovor. Prijazno in z veseljem se je odzvala. Obiskala jo je Lucija Fatur, ki pravi, da ko spoznaš gospo Kristino Zajec, se zaveš, da moraš v življenju vedno najti svetlo plat in nekaj, kar te nenehno spodbuja, da greš naprej. Gospa Kristina je res naša zvesta poslušalka in tako sta tudi začeli pogovor.
Gospa Kristina Zajec v vsakem dnevu najde nekaj optimističnega
Lahko bi rekli, da našo tokratno sogovornico na nek način že poznate. Vam je morda znano, če rečemo Kristina iz Velikih Poljan? To je tista gospa, ki v Svetovalnem servisu rada zastavi kakšno vprašanje ali pokliče, ko odpremo telefone ob različnih temah. In smo jo prosili za pogovor. Prijazno in z veseljem se je odzvala. Obiskala jo je Lucija Fatur, ki pravi, da ko spoznaš gospo Kristino Zajec, se zaveš, da moraš v življenju vedno najti svetlo plat in nekaj, kar te nenehno spodbuja, da greš naprej.
Radio imam praktično v vsaki sobi, sledim poročilom in oddajam ves čas, rada tudi vprašam, kar me zanima. Radio me zbudi, potem pa je prižgan ves dan.
Zelo rada ima Velike Poljane, kjer živi sama v hiši, pred leti sta se sem z zdaj že pokojnim možem preselila iz Ljubljane.
Res je lepo tukaj, vendar smo na precej izpostavljenem koncu, kar se tiče vremena. Tukaj veliko piha, doživeli smo hud žled, vetrolom, veliko je snega.
Gospa Kristina je v življenju marsikaj doživela. Odraščala je brez očeta, postala nezakonska mama.
Poslušala sem svojo mamo in se s takratnim fantom nisem razšla. Rodil se nama je sin, vendar se zveza žal kljub vsemu ni obnesla. Sem pa kasneje spoznala čudovitega moža in rodila še tri hčere. V pokoj sem šla zgodaj, bila sem glavna sestra v ZD Šiška, in tako lahko skrbela za najmlajšo, ki je takrat hodila še v šolo. Leta 2000 je mož zbolel. Kar 16 let sva se borila z njegovo redko boleznijo, ki ga je na koncu premagala. Večkrat razmišljam, da življenje ni fer. Moža pogrešam sleherni dan.
Pravi, da si mora najti nekaj, kar jo žene naprej. Ena boljših odločitev je obiskovanje fitnesa, sicer pa uživa v hiši in lepi naravi okrog nje.
Iskren, iskriv, zanimiv - tak je naš današnji sogovornik. Peter Kopitar je v Dom starejših občanov Grosuplje prišel pred tremi leti. Je eden tistih, ki na življenje gleda povsem racionalno in se je zato tudi odločil za bivanje v Domu. V življenju je videl in prepotoval lep del sveta, Luciji Fatur pa je najprej povedal, od kod prihaja.
V današnji oddaji bomo spoznali gospo Marijo Pucihar, ki je v začetku lanskega decembra, potem, ko je nesrečno padla, prišla v Dom starejših občanov Grosuplje. O odhodu v dom je sicer razmišljala že prej, pa se je življenje obrnilo nekoliko drugače. Gospo Marijo Pucihar je obiskala Lucija Fatur.
Z oktobrom se začenja novo študijsko leto tudi za upokojenke in upokojence. Svoja vrata namreč odpira največja mreža v izobraževanju odraslih v Sloveniji - Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje. Vpisi že potekajo, morda vas bodo pritegnili študijski programi, ki jih bomo predstavili v naslednjih minutah, sicer pa možnosti za izobraževanje zares ni malo. Na Univerzo za tretje življenjsko obdobje vas vabi Lucija Fatur z gostjami.
Naša tokratna gostja v zadnji poletni ponovitvi oddaje je univerzitetna diplomirana strojna inženirka in je kar 34 let v srednji tehniški šoli v Trbovljah poučevala strokovne predmete. Je tudi avtorica in soavtorica delovnih zvezkov za mehaniko, državna nagrajenka za življenjsko delo v srednjem šolstvu in soustanoviteljica S.O.S. šole. Izredno rada ima matematiko. Gostja Lucije Fatur je bila gospa Alenka Knez.
"Bilo je res tovarištvo," se Boris Ferlat ne le spominja druge svetovne vojne, pač pa je tako tudi naslovil svoje spomine, ki jih je zapisala in uredila Luana Grilanc, založilo pa Območno združenje Zveze borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Nova Gorica. Spomini so dokument časa, ki se ga Boris Ferlat kljub zavidljivim letom zelo dobro spominja - konec maja je namreč dopolnil 101 leto. Ne razmišlja o težkih ali slabih dogodkih. "Kar je bilo, je bilo," pravi. Po vojni je na noge postavil znano tovarno pohištva Meblo, za katero pravi, da je pravzaprav ustvarila Novo Gorico. Tam je bil zaposlen od leta 1948 pa vse do upokojitve. Bil je prvi sekretar tovarne, kasneje direktor Jogija, tehnični direktor in pomočnik direktorja Mebla, zadnja leta pa je vodil Meblo Italiana. Leta 1971 je soprejel nagrado Prešernovega sklada za serijo počivalnikov Gondola oblikovalca Oskarja Kogoja. Danes živi v Kromberku, kjer ga je obiskala Lucija Fatur, slišali bomo ponovitev oddaje.
V tokratni ponovitvi oddaje bomo slišali pogovor z gospo Vido Čampa, upokojeno učiteljico matematike in fizike iz Sodražice, ki je v pokoj stopila s preteklim šolskim letom. Kdaj in zakaj je vzljubila matematiko, zakaj po njenem mnenju to ni preveč priljubljen predmet in kako se je sama zavzemala, da bi bilo učencem pri matematiki čim lažje? Pravi, da je učencu samo pogledala v oči in takoj vedela, ali razume snov. Zdaj ji veliko pomeni tudi druženje s prijateljicami, ki jo res občudujejo, da je kljub težkim preizkušnjam, prezgodnji sinovi smrti in temu, da je tudi sama prebolela hudo bolezen, ohranila veselje do življenja. Vida Čampa je na pogovor povabila tudi svojo prijateljico Aleksandro Marijanovič, saj je želela predstaviti pesem, ki ji jo je posvetila za 60 let. Gospo Vido Čampa je obiskala Lucija Fatur, najprej pa poslušajmo pesem Aleksandre Marijanovič.
V prihodnjih minutah bomo v poletni ponovitvi slišali pogovor z gospo Metodo Mikuž in se naužili njenega optimizma. Izvedeli bomo, kakšen je poklic diplomatke in kaj je tista druga ljubezen, ki gospo Metodo razveseljuje tako rekoč vse življenje. V pokoju pa se je lotila še enega zanimivega projekta. Metodo Mikuž je obiskala Lucija Fatur.
"Bilo je res tovarištvo," se Boris Ferlat ne le spominja druge svetovne vojne, pač pa je tako tudi naslovil svoje spomine, ki jih je zapisala in uredila Luana Grilanc, založilo pa Območno združenje Zveze borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Nova Gorica. Spomini so dokument časa, ki se ga Boris Ferlat kljub zavidljivim letom zelo dobro spominja - konec maja je namreč dopolnil 101 leto. Ne razmišlja o težkih ali slabih dogodkih. "Kar je bilo, je bilo," pravi. Po vojni je na noge postavil znano tovarno pohištva Meblo, za katero pravi, da je pravzaprav ustvarila Novo Gorico. Tam je bil zaposlen od leta 1948 pa vse do upokojitve. Bil je prvi sekretar tovarne, kasneje direktor Jogija, tehnični direktor in pomočnik direktorja Mebla, zadnja leta pa je vodil Meblo Italiana. Leta 1971 je soprejel nagrado Prešernovega sklada za serijo počivalnikov Gondola oblikovalca Oskarja Kogoja. Danes živi v Kromberku, kjer ga je obiskala Lucija Fatur.
Današnji oddaji naj prisluhnejo vsi, ki radi pišejo in so starejši od 60 let. To sta namreč prva pogoja, da lahko sodelujete na natečaju Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije. Gre za natečaj z naslovom Zgodbe mojega kraja: Kako smo se nekoč prevažali. Časa, da pobrskate po spominu in se spomnite morda česa prav posebnega, je še dovolj, saj natečaj traja vse poletje, vse do 30. oktobra. Lucija Fatur je najprej povprašala, od kod pravzaprav ideja za ta natečaj, pogovarjala se je z Anjo Frkovič Teršan, območno koordinatorko domoznanske dejavnosti in vodjo projekta.
Gospod Darko Ipavec je pred pol leta prišel v Center starejših Pristan v Vipavi, je pa tudi sicer doma iz teh krajev. Ob spominih na preteklost velikokrat reče "Lepo je bilo!", nekaterih dogodkov se res rad spominja. Ko pogovor nanese na leta, ki prehitro minevajo, se z nasmehom spomni, kako se mu je pri 17-ih letih zdelo, da ima do vojaščine še ogromno časa. V Centru starejših se gospod Darko Ipavec odlično počuti, pogovor z Lucijo Fatur pa sta začela pri obdobju, ko je iz tekstilne tovarne odšel v drugo službo.
Gospa Ivana Hauser je izredno zanimiva sogovornica. Prihaja iz Radelj ob Dravi in jo zanima mnogo stvari, predvsem pa se, odkar je v pokoju, posveča pisanju. Življenje jo je popeljalo po mnogih poteh, ki pa so pokazale tudi svoje prepreke, a gospa Ivana Hauser jih je pogumno premagala. O najtežji izkušnji, Alzheimerjevi bolezni zdaj že pokojnega moža, je sklenila napisati knjigo. S svojo zgodbo bi namreč rada pomagala vsem, ki se spopadajo s to težko boleznijo.
Gospa Pavla Žvanut je doma sicer iz Vipave, a je velik del življenja preživela v Ljubljani, kjer sta z možem dobila službi. Življenje pa jo je v tretjem življenjskem obdobju pripeljalo nazaj v domače kraje, kjer zdaj živi v Centru starejših Pristan v Vipavi. Rada se spominja lepih preteklih let, službe, družinskega življenja.
Danica Mihelič iz Maribora je neverjetno vitalna stoletnica. 23. septembra bo stara sto dve leti in še vedno vozi avtomobil, vsak dan kuha, kosi, vlaga sadje in zelenjavo, celo seka drva. Leta 1947 se je priselila v Maribor, v tamkajšnji bolnišnici delala kot operacijska sestra, se poročila, rodila sina in se upokojila leta 1973. To je samo nekaj pomembnejših dogodkov iz njenega življenja. Irena Kodrič Cizerl jo je obiskala in skupaj sta obudili spomine in izpostavili nekatere življenjske prelomnice.
Poklic natakarja je po najnovejših raziskavah kitajskih znanstvenikov v modernem času najbolj stresen poklic. Tega sicer gost današnje oddaje Storž najbolj ne razume, vendar pritrdi dejstvu, da gostinskemu delavcu ni nikoli dolgčas. In težko mu je ne verjeti, glede na to, da svoj poklic opravlja že 50 let. Vso svojo kariero je na najelitnejših lokacijah v državi stregel nekdanjemu jugoslovanskemu predsedniku, kraljem, predsednikom vlad in držav neuvrščenih držav. Turistično-gostinska zbornica Slovenije mu je pred časom podelila tudi najvišje priznanje zaposlenim v gostinstvu, hotelirstvu in turizmu za posebne dosežke pri delu in prispevek k dvigu kakovosti storitve. Aktiven pa ostaja tudi med upokojitvijo. Kakšna je torej zgodba Hermana Pančurja?
Da je dobro duševno zdravje pomembno, se bomo lahko prepričali danes, saj so pred pol ure na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani odprli prvi Festival duševnega zdravja. Predavanja, delavnice, svetovanja, predstavitve in stojnice privabljajo prav vse generacije vse do 19. ure. Tako želijo v okviru projekta MIRA, nacionalnega programa duševnega zdravja pod pokroviteljstvom NIJZ, približati vsebine, ki pomagajo pri krepitvi in ohranjanju duševnega zdravja. Duševno zdravje ima poseben pomen tudi v tretjem življenjskem obdobju, saj napačno mislimo, da so nekatere težave v starosti kar običajne in nujne. Lucija Fatur je k pogovoru povabila doc. dr. Olivero Stanojević Jerković, dr. med., specialistko socialne medicine in javnega zdravja z NIJZ.
V eni od prejšnjih oddaj smo predstavili gospoda Toneta Bejo, predsednika Društva upokojencev Zagorje ob Savi. Danes pa bomo spoznali gospo Marijo Cerkovnik, ki je v tem društvu aktivna že lepih 32 let. Organizira izlete, letovanja in podobno. Gospo Marijo kličejo Maridi, najprej pa je povedala, kakšna je bila njena poklicna pot.
Gospa Cvetka Kos je svoja službena leta posvetila kuhanju. Danes, ko je v pokoju, si dneve popestri z marsičim: obišče prireditve, gledališče, redno hodi v Društvo upokojencev Zagorje ob Savi. Prepričana je, da se mora človek včasih kar prisiliti in odpraviti ven, med ljudi, saj nas druženje bogati in ustvarja lepe spomine.
Marsikdo v sebi skriva ljubezen do pisanja. Nekateri tej ljubezni in želji dajo priložnost, zgodbe pa ostanejo v predalu, drugi se opogumijo in zapisano pošljejo na katerega od natečajev. Pišejo ljudje najrazličnejših poklicev, marsikdo si čas vzame šele v obdobju upokojitve. Kot pripoveduje gospa Marija Župevc, rada piše, lani pa jo je nagovoril tečaj Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije.
Upokojitve se nekateri veselijo in že vnaprej vedo, čemu bodo posvetili svoj čas, drugi se na pot tretjega življenjskega obdobja odpravijo nekoliko negotovo. Zato so društva upokojencev včasih pravi naslov za nove upokojence, saj ponujajo številne možnosti medsebojnega druženja in učenja. Zanimivo in aktivno je Društvo upokojencev Zagorje ob Savi.
Je jedrski fizik, a velik ljubitelj pisanja, tako pesmi kot zgodb. Rojen je v Nišu, piše pa v srbščini in slovenščini. Ob pisanju se uspešno ukvarja še s fotografiranjem. Rad ima tudi glasbo. Življenje mu je močno spremenila nesreča, po kateri mu je pri okrevanju zelo pomagala umetnost. O vsem tem bo v tokratni oddaji pripovedoval Dragan Mitić, ki je sodeloval na lanskem natečaju Mestne knjižnice Ljubljana s knjižnicami Osrednjeslovenske regije. Zgodbe mojega kraja ‒ Kako smo se nekoč zabavali, njegova zgodba, se je uvrstila med deset najboljših.
Neveljaven email naslov