Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Bodi zdrav, živi dobro, bodi pozdravljen! To pomeni rimski pozdrav Ave ali Salve.

18.03.2020


Rajko Muršič o pomenu pozdrava, ki pomeni zdravje, Mirt Komel pa o tem, koliko se je od prvih okužb s koronavirusom spremenilo pojmovanje dotika

Pomen pozdrava, ki pomeni zdravje, je bil že od nekdaj uporabljen v različnih kulturah in ni bil razširjen le v antičnem svetu, pomenil je tudi več kot le odsotnost bolezni. O različnih načinih in navadah pozdravljanja tokrat dr. Rajko Muršič, profesor za kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti, s katerim se je pogovarjala Magda Tušar.
Urban Tarman pa je pred mikrofon povabil sociologa in filozofa dr. Mirta Komela, ki je razmišljal o tem, ali se je v relativno kratkem času od prvih okužb decembra lani spremenilo pojmovanje medčloveških stikov in dotikov.


Koronavirus od nas terja paradoksalno: Moramo se držati stran drug od drugega, če si hočemo v bližnji prihodnosti biti blizu

Pandemija koronavirusa je pokazala krizo v izvirnem grškem pomenu besede, je v začetku tedna v pogovoru za program Ars povedal filozof Tomaž Grušovnik. Tudi v Sloveniji je razkrila kompleksnost vsakdanjika, ki ga sicer prekriva naše običajno, utečeno delovanje. Ali se je v relativno kratkem času od prvih okužb decembra lani spremenilo pojmovanje medčloveških stikov in dotikov ter kakšnim odzivom smo bili priča v posameznih državah? To so bile teme, o katerih se je novinar Urban Tarman v torek pogovarjal s sociologom in filozofom Mirtom Komelom, predstojnikom Katedre za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede. Kaj je pokazala večplastna kriza, ki jo je sprožila pandemija koronavirusa? Mirt Komel:

Predvsem se je razkrilo, da smo živeli v svetu, za katerega smo bili prepričani, da je zelo statičen, o čemer nam govori izraz „stasis,“ na katerega se sklicuje kolega Grušovnik. Pojem statičnosti hkrati napeljuje na moderni pojem revolucije, ko se stvari zamenjajo ali radikalno spremenijo. Opravka nimamo s politično, pač pa z družbeno revolucijo, kajti naenkrat nas je zadela velikanska koronakriza, ki je terjala, da spremenimo dosedanji način življenja.

Položaj se spreminja iz dneva v dan. Označuje ga negotovost, naključnost in globalna soodvisnost. Lahko bi rekli, da se pokazala logika, ki je že vselej delovala, vendar so jo naše vsakodnevne navade prekrile, kot naravo prekrije sneg, kot je dejal Tomaž Grušovnik. Kaj se je pokazalo pod tanko snežno odejo vsakodnevnosti, ki je skopnela v relativno kratkem obdobju izrednih razmer?

 Po eni strani se nahajamo, kot pravi italijanski filozof Giorgio Agamben, v času izrednega stanja. Hkrati nas je – po heglovski ironiji – v tem zgodovinskem trenutku doletela še vlada Janeza Janše. V izrednem stanju se razkrije obraz oblasti. Na drugi strani se pokaže pravi obraz druge plati države, ki je ne sestavlja samo vlada, parlament, policija in vojska, ampak tudi državljani.

Izkazalo se je, da so ljudje naenkrat začutili panično tesnobo pred nevarnostjo, ki je nevidna in neotipljiva; ki je ne moremo ne vonjati ne prijeti. Od nas terja paradoksalno: moramo se držati stran drug od drugega, če se hočemo v bližnji prihodnosti spet dotikati. To sta dve plati in dva problema istega fenomena, s katerim imamo opravka.

Poglobljeno ste se ukvarjali s politiko dotika, z zgodovino pojmovanja dotika v filozofiji. Danes smo vsi postali nedotakljivi, kajti že naključni dotik je lahko usoden. Hkrati drži, da bolj kot se izogibamo dotika, bolj si ga želimo. Kakšno dinamiko vidite v prihodnje?

Na tem mestu bi se skliceval na izvorni pomen besede „contagio“, ki pomeni „sodotičje.“ Ko je izraz nastal, so verjeli, da se virusa obolenja, kot je kuga, prenašajo z dotikom, ker takrat biološke in kemijske znanosti še niso bile tako razvite, kot so danes. V tem zgodovinskem trenutku na ravni fenomenološke izkušnje vsakdanjega življenja še vedno zaznavamo grožnjo koronavirusa kot grožnjo, ki se širi z dotikom. Zato je dotik prvi, ki je v medčloveških odnosih nastradal.

Še bolj se je to izrazilo v mediteranski Italiji, kjer so ljudje občutili težko eksistencialno stisko, ker se kar naenkrat niso smeli več pozdravljati, objemati, poljubljati. Tega morda pri nas, ker živimo bolj samostansko, meniško življenje, nismo v tolikšni meri občutili. V trenutku, ko se je vzpostavila prepoved dotikov, je slednja kot svojo hrbtno plat vzpostavila prav željo po dotiku. Ampak tisto, kar si ljudje želijo, ni preprosto telesni ali fizični stik s sočlovekom, ampak si želijo pristnega stika, ki je umanjkal. Zanimivo se mi zdi, da se je pokazalo, da smo prej bili med sabo veliko bolj odtujeni in atomizirani, kakor smo zdaj zaradi krize, ki nam preprečuje biti v stiku.

Ste opazili še kakšne medkulturne posebnosti pri odzivih na zaščitne ukrepe? Omenila sva primer Italije …

Italija je posebna v tem, da je zgled vsej Evropi, kako resna lahko postane situacija, če je ne obravnavaš dovolj resno od začetka. V tem pogledu je bila dober, svarilen zgled še zlasti na Primorskem. Zelo hitro in malo resneje smo se odzvali, ko smo dobesedno čez mejo videli, kako se hitro iz dneva v dan dogajanje zaostruje.

V medkulturni perspektivi bi veljalo omeniti še primer Anglije. Govoril sem s prijateljem, ki živi pri Bristolu. Zgražal se je nad vladno politiko Borisa Johnsona, ki na zelo liberalen, „laissezfaire“ način pušča odprte univerze, trgovine, itn. Niso še omejili potnega in letalskega prometa. Na darvinističen način dopušča populaciji, da se okuži, preboli in kdor bo umrl, bo pač umrl in gremo naprej. To kaže na izredno nesolidarno, poznokapitalistično in neoliberalno logiko preživetja najmočnejšega. Po tem zgledu in v še bolj potencirani obliki, čeprav mogoče z odtenkom več sramu, se odvijajo stvari tudi v ZDA.

Zaradi pandemije novega koronavirusa je v ZDA večje povpraševanje ne le po razkužilnih sredstvih in toaletnem papirju, ampak se Američani obilno zalagajo  z orožjem in strelivom, kar je tudi eden od specifičnih odzivov.

To je specifično in instinktivno ameriški odziv, da so ljudje prestrašeni, da se bojijo drug drugega. Od tod odziv z oboroževanjem. Mislim, da ga niso sprožili toliko mediji – ki z izjemami, kot je Fox News, držijo umirjeno žogo in skušajo pomiriti ljudi in jih nočejo še dodatno histerizirati –, ampak je k njemu levji delež prispevala popkultura, še zlasti Hollywood s svojimi postapokaliptičnimi, distopičnimi slikarijami prihodnosti, kjer civilizacije propadajo: od televizijske serije Živi mrtveci do drugih apokaliptičnih filmov, kot je Svetovna vojna Z itn. Vedno so Američanom sporočali naslednje: če pride do apokaliptične katastrofe, je treba biti oborožen. To je njihov odgovor, ki ima zelo jasno ideološko sporočilo: vsak naj poskrbi sam zase, v najboljšem primeru za svoj najožji krog, in to naj počne nasilno. Znova vidimo enako darvinistično logiko …

… da je človek človeku volk in da kolektivni subjekt, država, tako rekoč ne obstaja. Če se pomudiva še pri vlogi medijev. Mediji so po definiciji posredniki in zdaj smo, da bi ohranjali stike, še bolj odvisni od njih. Pokazal se je pomen dobre obveščenosti s preverjenimi in pravočasnimi informacijami. Hkrati pa smo v medijih poudarjali pomen družabnih omrežij, da bi ljudje ob spoštovanju ukrepov vendarle ohranjali stike. Družabna omrežja potrebujemo, čeprav vemo, da so za zdravje in dobro informiranost prav tako nevarna.

Družabna omrežja so dvorezen meč. Po eni strani nam seveda pomagajo ohranjati stike z ljudimi, s katerimi bi jih, še zlasti ta hip, težko ohranjali. Po drugi strani so izenačila pomembnost informacij, relativizirala mnenja, da so vsa postala enakovredna; mnenje Francke s Facebooka je postalo enakovredno znanstvenemu, zdravstvenemu strokovnjaku, ki podaja interpretacije in daje praktične nasvete, kako ravnati v primeru koronavirusa. 

Hkrati se na družabnih omrežjih znajde množica bizarnih in zanimivih primerov, kaj naj bi pomagalo v boju proti virusu: od tetovaže različnih številk s kabalističnimi, pitagorejskimi rešitvami do različnih teorij zarote, ki trdijo, da naj bi virus prišel iz kitajskih laboratorijev in ne iz netopirskih jam, itn. V tem oziru se pokaže ne samo pomen in odgovornost medijev. Če se vrnemo na izhodišče pogovora, pokazal se je pomen, ki ga imajo vlade pri obvaldovanju položaja. Pomembne so razlike med tistim delom Evrope, ki je ohranil socialno državo, ter Anglijo, ZDA ali celo Italijo, ki je doživela brutalno privatizacijo zdravstva. Vidimo, kakšen pomen ima javno zdravstvo v krizni situaciji za dobrobit vsega prebivalstva.

 


Svet kulture

3682 epizod


Predstave, razstave, koncerti, knjige, festivali in druge teme kulture in umetnosti imajo svoje mesto v Svetu kulture, edini dnevni informativni oddaji Radia Slovenija o kulturi. V zgoščeni obliki predstavljamo novosti – spremljamo predvsem kulturno dogajanje pri nas, občasno pa tudi v tujini.

Bodi zdrav, živi dobro, bodi pozdravljen! To pomeni rimski pozdrav Ave ali Salve.

18.03.2020


Rajko Muršič o pomenu pozdrava, ki pomeni zdravje, Mirt Komel pa o tem, koliko se je od prvih okužb s koronavirusom spremenilo pojmovanje dotika

Pomen pozdrava, ki pomeni zdravje, je bil že od nekdaj uporabljen v različnih kulturah in ni bil razširjen le v antičnem svetu, pomenil je tudi več kot le odsotnost bolezni. O različnih načinih in navadah pozdravljanja tokrat dr. Rajko Muršič, profesor za kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti, s katerim se je pogovarjala Magda Tušar.
Urban Tarman pa je pred mikrofon povabil sociologa in filozofa dr. Mirta Komela, ki je razmišljal o tem, ali se je v relativno kratkem času od prvih okužb decembra lani spremenilo pojmovanje medčloveških stikov in dotikov.


Koronavirus od nas terja paradoksalno: Moramo se držati stran drug od drugega, če si hočemo v bližnji prihodnosti biti blizu

Pandemija koronavirusa je pokazala krizo v izvirnem grškem pomenu besede, je v začetku tedna v pogovoru za program Ars povedal filozof Tomaž Grušovnik. Tudi v Sloveniji je razkrila kompleksnost vsakdanjika, ki ga sicer prekriva naše običajno, utečeno delovanje. Ali se je v relativno kratkem času od prvih okužb decembra lani spremenilo pojmovanje medčloveških stikov in dotikov ter kakšnim odzivom smo bili priča v posameznih državah? To so bile teme, o katerih se je novinar Urban Tarman v torek pogovarjal s sociologom in filozofom Mirtom Komelom, predstojnikom Katedre za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede. Kaj je pokazala večplastna kriza, ki jo je sprožila pandemija koronavirusa? Mirt Komel:

Predvsem se je razkrilo, da smo živeli v svetu, za katerega smo bili prepričani, da je zelo statičen, o čemer nam govori izraz „stasis,“ na katerega se sklicuje kolega Grušovnik. Pojem statičnosti hkrati napeljuje na moderni pojem revolucije, ko se stvari zamenjajo ali radikalno spremenijo. Opravka nimamo s politično, pač pa z družbeno revolucijo, kajti naenkrat nas je zadela velikanska koronakriza, ki je terjala, da spremenimo dosedanji način življenja.

Položaj se spreminja iz dneva v dan. Označuje ga negotovost, naključnost in globalna soodvisnost. Lahko bi rekli, da se pokazala logika, ki je že vselej delovala, vendar so jo naše vsakodnevne navade prekrile, kot naravo prekrije sneg, kot je dejal Tomaž Grušovnik. Kaj se je pokazalo pod tanko snežno odejo vsakodnevnosti, ki je skopnela v relativno kratkem obdobju izrednih razmer?

 Po eni strani se nahajamo, kot pravi italijanski filozof Giorgio Agamben, v času izrednega stanja. Hkrati nas je – po heglovski ironiji – v tem zgodovinskem trenutku doletela še vlada Janeza Janše. V izrednem stanju se razkrije obraz oblasti. Na drugi strani se pokaže pravi obraz druge plati države, ki je ne sestavlja samo vlada, parlament, policija in vojska, ampak tudi državljani.

Izkazalo se je, da so ljudje naenkrat začutili panično tesnobo pred nevarnostjo, ki je nevidna in neotipljiva; ki je ne moremo ne vonjati ne prijeti. Od nas terja paradoksalno: moramo se držati stran drug od drugega, če se hočemo v bližnji prihodnosti spet dotikati. To sta dve plati in dva problema istega fenomena, s katerim imamo opravka.

Poglobljeno ste se ukvarjali s politiko dotika, z zgodovino pojmovanja dotika v filozofiji. Danes smo vsi postali nedotakljivi, kajti že naključni dotik je lahko usoden. Hkrati drži, da bolj kot se izogibamo dotika, bolj si ga želimo. Kakšno dinamiko vidite v prihodnje?

Na tem mestu bi se skliceval na izvorni pomen besede „contagio“, ki pomeni „sodotičje.“ Ko je izraz nastal, so verjeli, da se virusa obolenja, kot je kuga, prenašajo z dotikom, ker takrat biološke in kemijske znanosti še niso bile tako razvite, kot so danes. V tem zgodovinskem trenutku na ravni fenomenološke izkušnje vsakdanjega življenja še vedno zaznavamo grožnjo koronavirusa kot grožnjo, ki se širi z dotikom. Zato je dotik prvi, ki je v medčloveških odnosih nastradal.

Še bolj se je to izrazilo v mediteranski Italiji, kjer so ljudje občutili težko eksistencialno stisko, ker se kar naenkrat niso smeli več pozdravljati, objemati, poljubljati. Tega morda pri nas, ker živimo bolj samostansko, meniško življenje, nismo v tolikšni meri občutili. V trenutku, ko se je vzpostavila prepoved dotikov, je slednja kot svojo hrbtno plat vzpostavila prav željo po dotiku. Ampak tisto, kar si ljudje želijo, ni preprosto telesni ali fizični stik s sočlovekom, ampak si želijo pristnega stika, ki je umanjkal. Zanimivo se mi zdi, da se je pokazalo, da smo prej bili med sabo veliko bolj odtujeni in atomizirani, kakor smo zdaj zaradi krize, ki nam preprečuje biti v stiku.

Ste opazili še kakšne medkulturne posebnosti pri odzivih na zaščitne ukrepe? Omenila sva primer Italije …

Italija je posebna v tem, da je zgled vsej Evropi, kako resna lahko postane situacija, če je ne obravnavaš dovolj resno od začetka. V tem pogledu je bila dober, svarilen zgled še zlasti na Primorskem. Zelo hitro in malo resneje smo se odzvali, ko smo dobesedno čez mejo videli, kako se hitro iz dneva v dan dogajanje zaostruje.

V medkulturni perspektivi bi veljalo omeniti še primer Anglije. Govoril sem s prijateljem, ki živi pri Bristolu. Zgražal se je nad vladno politiko Borisa Johnsona, ki na zelo liberalen, „laissezfaire“ način pušča odprte univerze, trgovine, itn. Niso še omejili potnega in letalskega prometa. Na darvinističen način dopušča populaciji, da se okuži, preboli in kdor bo umrl, bo pač umrl in gremo naprej. To kaže na izredno nesolidarno, poznokapitalistično in neoliberalno logiko preživetja najmočnejšega. Po tem zgledu in v še bolj potencirani obliki, čeprav mogoče z odtenkom več sramu, se odvijajo stvari tudi v ZDA.

Zaradi pandemije novega koronavirusa je v ZDA večje povpraševanje ne le po razkužilnih sredstvih in toaletnem papirju, ampak se Američani obilno zalagajo  z orožjem in strelivom, kar je tudi eden od specifičnih odzivov.

To je specifično in instinktivno ameriški odziv, da so ljudje prestrašeni, da se bojijo drug drugega. Od tod odziv z oboroževanjem. Mislim, da ga niso sprožili toliko mediji – ki z izjemami, kot je Fox News, držijo umirjeno žogo in skušajo pomiriti ljudi in jih nočejo še dodatno histerizirati –, ampak je k njemu levji delež prispevala popkultura, še zlasti Hollywood s svojimi postapokaliptičnimi, distopičnimi slikarijami prihodnosti, kjer civilizacije propadajo: od televizijske serije Živi mrtveci do drugih apokaliptičnih filmov, kot je Svetovna vojna Z itn. Vedno so Američanom sporočali naslednje: če pride do apokaliptične katastrofe, je treba biti oborožen. To je njihov odgovor, ki ima zelo jasno ideološko sporočilo: vsak naj poskrbi sam zase, v najboljšem primeru za svoj najožji krog, in to naj počne nasilno. Znova vidimo enako darvinistično logiko …

… da je človek človeku volk in da kolektivni subjekt, država, tako rekoč ne obstaja. Če se pomudiva še pri vlogi medijev. Mediji so po definiciji posredniki in zdaj smo, da bi ohranjali stike, še bolj odvisni od njih. Pokazal se je pomen dobre obveščenosti s preverjenimi in pravočasnimi informacijami. Hkrati pa smo v medijih poudarjali pomen družabnih omrežij, da bi ljudje ob spoštovanju ukrepov vendarle ohranjali stike. Družabna omrežja potrebujemo, čeprav vemo, da so za zdravje in dobro informiranost prav tako nevarna.

Družabna omrežja so dvorezen meč. Po eni strani nam seveda pomagajo ohranjati stike z ljudimi, s katerimi bi jih, še zlasti ta hip, težko ohranjali. Po drugi strani so izenačila pomembnost informacij, relativizirala mnenja, da so vsa postala enakovredna; mnenje Francke s Facebooka je postalo enakovredno znanstvenemu, zdravstvenemu strokovnjaku, ki podaja interpretacije in daje praktične nasvete, kako ravnati v primeru koronavirusa. 

Hkrati se na družabnih omrežjih znajde množica bizarnih in zanimivih primerov, kaj naj bi pomagalo v boju proti virusu: od tetovaže različnih številk s kabalističnimi, pitagorejskimi rešitvami do različnih teorij zarote, ki trdijo, da naj bi virus prišel iz kitajskih laboratorijev in ne iz netopirskih jam, itn. V tem oziru se pokaže ne samo pomen in odgovornost medijev. Če se vrnemo na izhodišče pogovora, pokazal se je pomen, ki ga imajo vlade pri obvaldovanju položaja. Pomembne so razlike med tistim delom Evrope, ki je ohranil socialno državo, ter Anglijo, ZDA ali celo Italijo, ki je doživela brutalno privatizacijo zdravstva. Vidimo, kakšen pomen ima javno zdravstvo v krizni situaciji za dobrobit vsega prebivalstva.

 


28.03.2024

Zločin na kozjem otoku, nova premiera na Mali sceni MGL

Izpostavljamo dve gledališki premieri. V Mestnem gledališču ljubljanskem bodo na Mali sceni premierno uprizorili dramo Zločin na Kozjem otoku italijanskega dramatika Uga Bettija v režiji Alena Jelena. V glavnih vlogah bodo nastopili Judita Zidar, Julita Kropec, Nataša Tič Ralijan in Gregor Gruden. Na malem odru celjskega gledališča pa drevi predstavljajo novo predstavo za otroke z naslovom To je tekma, v kateri je v ospredju raziskovanje govora in besede.


27.03.2024

Teden slovenske drame in Maister

Gledališče imam rad zaradi tistega čudovitega, nekoliko vzvišenega, nežnega, zamaknjenega občutka po ogledu dobre predstave, ko se ti zdi, da kar malo lebdiš nad tlemi, in je vse lahkotno in nekako pravilno, na mestu, čeprav je morda tragično, žalostno in težko, tako slovensko poslanico ob svetovnem dnevu gledališča začenja gledališki režiser Žiga Divjak. Na svetovni dan gledališča se vsako leto začne Teden slovenske drame, v oddaji tudi o razstavi Maister in rodni Kamnik.


26.03.2024

Pod kraljičinim žezlom, Zbudi me in druge vsebine

V knjigi Pod kraljičinim žezlom, prvem delu trilogije Nekronani kralj, ki je posvečena Ulriku II. Celjskemu, zgodovino Celjskih grofov opisuje Daniela Dvořakova, slovaška raziskovalka poznega srednjega veka. Pričujoča knjiga je prolog njegove zgodbe in hkrati pretresljiv opis enega najbolj dramatičnih obdobij evropskega srednjega veka. O knjigah tudi v nadaljevanju, in sicer bomo predstavili novitete založbe Goga, med njimi knjigi Dvoliki Jedrt Maležič in Po vsej sili živ Nataše Kramberger. Bliža se tudi nocojšnja premiera filma Zbudi me Marka Šantiča, aktualna zgodba o ksenofobiji, kolektivni izgubi spomina in iskanju novih začetkov. Vabimo vas k poslušanju!


25.03.2024

Avgusta se vidiva in Slovenska knjižnica

6. marca, na avtorjev rojstni dan, je sočasno z izvirnikom v več kot 30 jezikih izšlo delo Avgusta se vidiva kolumbijskega pisatelja, nobelovca, Gabriela Garcíe Márqueza. Fragmente, ki jih je avtor pričel pisati že leta 1999, a mu jih zaradi bolezni nikoli ni uspelo dokončati, je v slovenščino za Mladinsko knjigo prevedla Vesna Velkovrh Bukilica. Predstavljamo tudi zbirko Slovenska knjižnica, ki je namenjena seznanjanju avstrijskega občinstva s slovensko literaturo. Zbirko 33 del s štirimi dopolnilnimi zvezki izbranih prevodov slovenskih avtorjev v nemškem jeziku z naslovom Sem dolgo upal in sem bal je izdala založba Wieser v Celovcu.


22.03.2024

Nebesje, Dobra družba in Salzmusique

Na odru ljubljanske Drame bo zaživela prva slovenska uprizoritev besedila Nebesje, ki ga podpisuje trenutno ena najprodornejših britanskih dramatičark Lucy Kirkwood. Spomnimo, da smo v Drami že lahko videli odmevno uprizoritev njenega dela Otroci. Tokratno besedilo v središče postavi dvanajst žensk, ki sodijo trinajsti za njene zločine. Režije izjemno aktualne sodne drame se je lotil Sebastijan Horvat, njegova desna roka je bil dramaturg Milan Ramšak Marković. Napovedujemo pa tudi predstavo Dobra družba Mihe Bezeljaka v GT22 v Mariboru in gostovanje ansambla Salzmusique, ki na svojih koncertih navdušuje z virtuoznim prepletanjem glasbenih mojstrovin velikanov evropske romantične in operetne glasbe, improvizacijskih praks judovskega ter romskega glasbenega izročila in džeza. V sklopu glasbenega abonmaja Sidrišča Hiše kulture Celje bodo gostovali v Narodnem domu Celje.


21.03.2024

Pogovor z Miho Bezeljakom na svetovni dan lutk

Danes obeležujemo svetovni dan poezije in svetovni dan lutk. Obema praznikoma se posvečamo v tokratnem Svetu kulture, vabimo pa vas tudi k ogledu predstave Ameriški sen, ki bo drevi premierno uprizorjena v Mali Drami. Avtor slovite igre Kdo se boji Virginie Woolf? Edward Albee je absurdno dramo napisal v 60. letih prejšnjega stoletja, zelo pa je aktualna tudi za sodobni čas.


20.03.2024

Geogri Gospodinov: Časovno zaklonišče, 3. ljubljanski pesniški maraton in premiera S samimi samotami obdana samota

Med gosti festivala Fabula je bil tudi bolgarski pisatelj Georgi Gospodinov, ki je predstavil roman Časovno zaklonišče. Delo je prevedeno v 25 jezikov in nagrajeno tudi z Mednarodno Bookerjevo nagrado. Anton Podbevšek teater v poklon in zahvalo literarnemu opusu lani umrlemu francosko češkemu pisatelju Milani Kunderi, pripravlja gledališko plesna uprizoritev z naslovom S samimi samotami obdana samota. Pred jutrišnjim Svetovnim dnevom poezije bo danes v Ljubljani potekal 3. pesniški maraton. Vabimo vas k poslušanju!


19.03.2024

Retrospektiva Klavdija Slubana in refleksija predstave Vlak št. 1 2 3 v bodočnost

V ljubljanski Galeriji Jakopič odpirajo retrospektivno razstavo Klavdija Slubana, mednarodno uveljavljenega francoskega fotografa slovenskega rodu. Nadaljujemo v Sežani, kjer je Kosovelov dom v koprodukciji Slovenskega stalnega gledališča iz Trsta sinoči ponudil osrednji dogodek ob 120-letnici rojstva Srečka Kosovela, premiero predstave Vlak št. 1 2 3 v bodočnost. Podajamo se na Festival dokumentarnega filma v Ljubljani, kjer smo si ogledali filma Deloholiki ter Mladi in uspešni, in na tretji koncert Komornega cika Koncertne poslovalnice Narodnega doma Maribor.


18.03.2024

120 let Srečka Kosovela: Vlak št. 1 2 3 v bodočnost

Ob 120. rojstnem dnevu Srečka Kosovela v Kosovelovem domu v Sežani premierno uprizarjajo predstavo Vlak št. 1 2 3 v bodočnost, prisluhniti ji bo mogoče tudi na programu Ars in radiu Trst A. Pred tem smo pred mikrofon povabili režiserko in scenografko Jasmin Kovic. Pesniku so se poklonili tudi v Trstu. V Kino Šiška pa so na sporedu izvedbe sodobnih elektroakustičnih kompozicij v prostorski zvočni postavitvi. Zavod Cona je v goste ponovno povabil akuzmatičnega zvočnega umetnika Patricka K. H., ki na Dunaju vodi zvočno galerijo Floating Sound Gallery.


15.03.2024

27. Pripovedovalski festival v znamenju vode in žensk, mi pa tudi o položaju samozaposlenih ustvarjalk v kulturi

V Cankarjevem domu se začenja 27. Pripovedovalski festival, ki ga letos zaznamuje valovanje vode, krovna tema se glasi Morje v meni. Program je zasnovala nova programska vodja Tjaša Koprivec Vuga, ki namerno in z velikim navdušenjem daje glas ženskam. Kot pravi, "je voda priklic mnogočesa in tedaj tudi nekoga, torej nje ženske''. In ženskam se posvečamo še z eno temo: položajem samozaposlenih ustvarjalk v kulturi. Potem pa še nekaj o koncertu v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, ki bo prav poseben – Bachov Pasijon po Janezu bodo izvedli na način, kot ga v Sloveniji še nismo slišali.


14.03.2024

Film estonske režiserke Anne Hints Sestre v savni eden od vrhuncev Festivala dokumentarnega filma

Včeraj se je začel 26. Festival dokumentarnega filma. Do 20. marca bo na treh lokacijah v Ljubljani: v Cankarjevem domu, Kinodvoru in Slovenski kinoteki na ogled več dokumentarcev z aktualnimi temami, retrospektivni del pa je posvečen filmom slovenske umetnice Nike Autor.Eden od vrhuncev festivala spada v kategorijo aktualnih in družbenokritičnih filmov. Gre za delo estonske režiserke Anne Hints z naslovom Sestre v savni, film je bil med drugim izbran za najboljši evropski dokumentarec leta, poleg tega je bil nagrajen za najboljšo režijo dokumentarca na festivalu Sundance. V teh dneh poteka tudi 42. Bergamski filmski festival, ki v okviru devet dnevnega programa obsega 2 tekmovalni sekciji za celovečerne igrane filme, sekcijo Close-up, posvečeno dokumentarcem, retrospektivni del in sekcijo Evropa, zdaj, v kateri se med drugim osredotočajo na opus Metoda Pevca. V Mariboru se začenja srečanje slovenskih in tujih ustvarjalcev sodobne uprizoritvene prakse Platforma Trigger. Srečanju, na katerem bodo tujim gostom predstavili razvoj in pogoje nastajanja neodvisne scenske umetnosti v Mariboru, bo sledil niz treh predstav, odprtih za občinstvo.


13.03.2024

Z dokumentarcem Maje Weiss se začenja 26. Festival dokumentarnega filma

V tokratni oddaji vas bomo najprej povabili na 26. Festival dokumentarnega filma. Nocojšnje odprtje festivala bo zaznamoval pretresljiv film Maje Weiss in Nataše Konc Lorenzutti z naslovom Zajeti v izviru - Slovenski otroci Lebensborna. Poročamo tudi o novi gledališki stvaritvi, ki so jo pripravili v SNG Nova Gorica. Premierno bodo uprizorili dramo Henrika Ibsena Ko se mrtvi prebudimo.


12.03.2024

V mojih sanjah rase vsako noč drevo

Današnja oddaja bo filmsko, knjižno in razstavno obarvana. Izvedeli boste več o dokumentarnem filmu V mojih sanjah rase vsako noč drevo Vida Hajnška, ki bo danes doživel premiero na festivalu dokumentarnega filma v Solunu. Gre za poetični mozaik individualnih in kolektivnih spominov, vezanih na Haloze in Haložane. Predstavljamo knjižne novosti založbe Goga ter vas vabimo na kar nekaj novih razstav.


11.03.2024

Amazonia Sebastiãa Salgada in eseji Helene Koder

V nekdanji tržaški ribarnici je na ogled razstava Amazônia priznanega brazilskega fotografa Sebastiãa Salgada. Fotografije divje lepote narave in življenja v amazonskem pragozdu pozivajo k ohranitvi zaklada pomembnega za celotno človeštvo pravi 80 letni fotograf, ki upa, da njegove fotografije ne bodo postale podobe izgubljenega sveta. Krošnja z neznanimi sadeži pa je nekoliko enigmatičen naslov knjige scenaristke in režiserke dokumentarnih filmov Helene Koder, ki je te dni izšla pri založbi Mladinska knjiga. Za svojo prvo knjigo, zbirko esejev, si je naslov izposodila verz Petra Kolška.


08.03.2024

Ob 8. marcu filmski cikel Neuklonljive in predstava Toxic

Obstajajo filmski žanri, ki so izrazito moško zaznamovani, na primer vesterni. A znotraj teh okvirjev poznamo številne zanimive pristope, ki te stereotipe razblinjajo. V Slovenski kinoteki začenjajo filmski cikel Neuklonljive, v ospredju so ženski pogled, feministični boj in neuklonljiva drža žensk. Napovedujemo še premiero predstave Toxic po istoimenski knjižni uspešnici Eve Mahkovic v SNG Maribor, ki jo ustvarjalci ob 8. marcu poklanjajo ženskam. In za konec še nekaj o izvirni opereti za otroke in mlade Špedicija Stradivarius.


07.03.2024

V Narodni galeriji izjemna zasebna zbirka slovenske umetnosti Kroples

V Narodni galeriji v Ljubljani je na ogled ena najodličnejših zasebnih zbirk slovenske umetnosti Kroples. V zbirki, ki je prvič na ogled javnosti in je nastajala desetletja, je predstavljen izbor 66 del umetnikov, ki so delovali v drugi polovici 19. in v 20. stoletju. Med njimi so Ivana Kobilca, Rihard Jakopič, Ivan Grohar, Matija Jama, Hinko Smrekar in Zoran Mušič. V oddaji tudi o krstni izvedbi učilniške predstave Zvezdice o nasilju v šoli zaradi istospolne zveze. Na novogoriški gimnaziji jo bodo izvedli v uprizoritvi SNG Nova Gorica.


06.03.2024

O Koroških kulturnih dnevih v Ljubljani in katalonskem piscu Polu Guaschu, gostu Fabule

Letošnji festival Fabula se je v petek uradno začel s predstavitvijo avtorja Pola Guascha, mladega in angažiranega katalonskega pisca, čigar roman Napalm v srcu je ob tej priložnosti izšel v prevodu Veronike Rot. Z avtorjem smo se pogovarjali o njegovi knjigi. Tu so še Koroški kulturni dnevi, ki v Ljubljano prinašajo niz dogodkov in dejavnosti kot izraz žive ustvarjalnosti koroških Slovencev in Slovenk.


05.03.2024

Nova filozofska dela Slovenske matice in 14. sezona cikla Harmonia Concertans

V tokratni oddaji se posvečamo filozofski misli in vam predstavljamo nova filozofska dela, ki so nedavno izšla pri Slovenski matici. Izvedeli boste tudi več o 14. sezoni cikla Harmonia Concertans – stara glasba na Novem trgu. Cikel v ospredje postavlja glasbo starejših obdobij.


04.03.2024

Joži, novosti Cankarjeve založbe, Ponovno rojeni

Ob sodelovanju med Arsovim Igranim programom, ZKP RTV Slovenija in Beletrino je nastala nova zvočna knjiga Joži. Režirala jo je Špela Kravogel, prebira pa jo glavna oseba, Jožica Avbelj. Pri Cankarjevi založbi je pred kratkim izšlo nekaj novih romanov: Cartagena Lene Eltang, drugi del trilogije Vernon Subutex Virginie Despentes in znanstvenofantastični roman Isaaca Asimova. V Pomniku miru na Cerju bo do konca maja na ogled razstava o reševanju zavezniških vojakov na slovenskih tleh med drugo svetovno vojno, ki nosi naslov Ponovno rojeni; rešeni letalci in vojni ujetniki so namreč v svojih spominih večkrat poudarili, da so se ob pomoči partizanov znova rodili.


01.03.2024

Kar nas oblikuje

Oddajo namenjamo odprtju festivala Fabula, v okviru katerega bo danes v Cankarjevem domu nastopil španski pisatelj Pol Guasch, avtor postapokalitičnega romana Napalm v srcu. V Gledališču Koper pa bo danes premiera predstave Sirote. V soboto se bo odprl mednarodni feministični in kvirovski festival Rdeče zore. V KiBeli pa si lahko ogledate razstavo Marka Šajna. Vabljeni k poslušanju!


Stran 8 od 185
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov