Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rajši vidite, da hinavijo, da je vse ok, ali da vam ljudje povedo, da ga biksate?
Rajši vidite, da hinavijo, da je vse ok, ali da vam ljudje povedo, da ga biksate?
#Toplovod o naših kapacitetah kritike in samokritike;) Rajši vidite, da hinavijo, da je vse ok, ali da vam ljudje povedo, da ga biksate? Ob21h na @Val202
— Miha Šalehar (@toplovodar) February 5, 2019
Če kritika pride iz strani človeka, ki ima na mojem področju več izkušenj in znanja od mene, jo z veseljem sprejmem. Dodatna motivacija in še kaj novega se naučim. Pa še kritik se bolje počuti. Win win.
— Anže Kolbezen (@AnzeKolbezen) February 5, 2019
Men ko je nek model na blogu dal zelo slabo kritiko za zgodbo, ki sem je napisal sem se razjezil in izbrisal ta slab komentar. Ampak to je bilo le takrat, ker ni pojasnil kaj se mu je zdelo tako slabo. Vedno lahko racionaliziramo lastna dejanja.
— blind donkey (@BlindDonkey) February 5, 2019
Ne maram hinavljenja. A tudi direktno se da lepo skozi ovinke speljat, da ne po dereš človeka.
Za priznanje, da si ga biksal in si bik, je treba met jajca, ups, pogum. Slabiči so voli. *To zdaj iz mene govori moja materinska vloga ?#Toplovod— LjiljanaGornik (@miskasmetiska) February 5, 2019
Če je človek popoln bedak, potem mu to nima smisla dopovedovati. Če si sposoben dojeti da si bedak, je že to znak neke osnovne inteligence!
— Boris Kovačič (@boris_kovacic) February 5, 2019
Rajši, da povejo, ampak jaz pa njim ne bi… teslo slovensko. Ampak po poročanju američanke, smo baje Slovenci brutalni, nimamo pretiranih fejk pohval, hitro uleti kakšna opazka. Za USA je kaj takega nezaslišano.
— Uros (@razsvetljenec) February 5, 2019
Rajši vidite, da hinavijo, da je vse ok, ali da vam ljudje povedo, da ga biksate?
Rajši vidite, da hinavijo, da je vse ok, ali da vam ljudje povedo, da ga biksate?
#Toplovod o naših kapacitetah kritike in samokritike;) Rajši vidite, da hinavijo, da je vse ok, ali da vam ljudje povedo, da ga biksate? Ob21h na @Val202
— Miha Šalehar (@toplovodar) February 5, 2019
Če kritika pride iz strani človeka, ki ima na mojem področju več izkušenj in znanja od mene, jo z veseljem sprejmem. Dodatna motivacija in še kaj novega se naučim. Pa še kritik se bolje počuti. Win win.
— Anže Kolbezen (@AnzeKolbezen) February 5, 2019
Men ko je nek model na blogu dal zelo slabo kritiko za zgodbo, ki sem je napisal sem se razjezil in izbrisal ta slab komentar. Ampak to je bilo le takrat, ker ni pojasnil kaj se mu je zdelo tako slabo. Vedno lahko racionaliziramo lastna dejanja.
— blind donkey (@BlindDonkey) February 5, 2019
Ne maram hinavljenja. A tudi direktno se da lepo skozi ovinke speljat, da ne po dereš človeka.
Za priznanje, da si ga biksal in si bik, je treba met jajca, ups, pogum. Slabiči so voli. *To zdaj iz mene govori moja materinska vloga ?#Toplovod— LjiljanaGornik (@miskasmetiska) February 5, 2019
Če je človek popoln bedak, potem mu to nima smisla dopovedovati. Če si sposoben dojeti da si bedak, je že to znak neke osnovne inteligence!
— Boris Kovačič (@boris_kovacic) February 5, 2019
Rajši, da povejo, ampak jaz pa njim ne bi… teslo slovensko. Ampak po poročanju američanke, smo baje Slovenci brutalni, nimamo pretiranih fejk pohval, hitro uleti kakšna opazka. Za USA je kaj takega nezaslišano.
— Uros (@razsvetljenec) February 5, 2019
Zadnji Toplovod je prvi, ki ne postavlja vprašanj. V zadnjem ste vi tisti, ki sprašujete. Tuzemska toplovodna zastopnika Miha in Cirej samo odgovarjata. Z omejeno odgovornostjo.
V zadnjem Toplovodu pred čisto čisto zadnjim Toplovodom verjetno nima smisla razpravljati o konoplji, evtanaziji ali evropskih volitvah. Pa dajmo o koncu. Ker je blizu in neizogiben. Kakšne so vaše predstave o tem, kaj se zgodi, ko se naše življenje konča? Še bolj pa nas bo zanimalo, kako naše oziroma vaše predstave o koncu življenja vplivajo na življenje samo. Ali kje opazite zanimiv vzorec? Kako naše predstave o smrti in posmrtnem vplivajo na življenje?
Korupcija je najbrž največji problem naše države. Skupno javno bogastvo najeda poniglavi zasebni pohlep na vseh ravneh: v zdravstvu, šolstvu, gradnji državne infrastrukture, po mestih in vaseh. Žal je prijateljska delitev javnega denarja še vedno najpomembnejša gospodarska panoga domovine. Vlade, leve in desne, pa pišejo zakone, ki veljajo za malega človeka, velikih rib pa se ne dotaknejo. Kako bi se korupcije lotili vi?
Prvič v zgodovini smo v trenutku, ko ima evropski prvak v kanuju na divjih vodah manjše bicepse od tistih, ki mu ploskajo s kavča; mlada dekleta pa si ustnice spreminjajo v račje kljune. Kako razumeti novo estetiko telesa in telesnega? Od kod prihaja?
Ste se kdaj spraševali, zakaj se vsi moderni družbeni sistemi končajo podobno? Oblast in moč/moč in oblast obtičita v rokah majhnega odstotka ljudi s (pre)velikim vplivom, ki si bolj ali manj transparentno, vedno brutalno pokroviteljsko, največkrat kar v imenu demokracije in prostega trga, podjarmijo družbene podsisteme: zakonodajo, medije, represivne organe, vojsko, sodstvo, ekonomijo ..., skratka vse, kar ustvarja naš skupni prostor. Lokalno in globalno. Tik pred koncem Toplovoda (in demokracije) se sprašujemo: Ali je res tako samoumevno, da so škarje in platno v rokah peščice? Je mogoče bivati drugače? Je anarhija res samo psovka?
Kdo določa, kaj je prav in kaj narobe? Je to država, ki narobe in prav regulira skozi niz pravil in norm? Imamo moralo vtkano v DNK? Jo določa kultura? Ali izvira iz narave? Morda iz oziroma od boga? Ali pa so norme in z njimi predstave o tem, kaj je dobro ali slabo, prav in narobe, le posledica korporativnih interesov in so lahko kar koli? Kaj vi menite?
Kakšna bo prihodnost dela v času, ki prihaja, ko bodo človeške roke in možgani odveč? Kaj bo v naših življenjih nadomestilo delo, če ga bomo lahko vedno manj prodali delodajalcem? S čim bodo v obdobju, ko bo delo prišlo iz mode, tisti, ki imajo moč, nadzorovali ljudi?
Kaj pa sploh je zavest? Koncept, ki ga je res težko opredeliti, se pa vsi strinjamo, da je dvig zavesti pot, s katero lahko nagovorimo ključne probleme človeštva. Živimo v intenzivnih časih. Postaja nam jasno, da obstoječa paradigma probleme ustvarja, namesto da bi jih reševala. Potrošniški materializem, atomizacija in desenzibilizacija posameznika, izčrpavanje resursov, uničevanje narave, geopolitika nasilja, večanje neenakosti, medijska industrija konfliktne polarizacije in laži, ugrabitev naše pozornosti ter neučinkovite (kvazi)demokracije kot regulatorni mehanizmi so nas potisnili skoraj do točke brez vrnitve. Kakšno vlogo pri tem igra naša zavest/nezavest? Kdo jo nadzira, če ne mi? In kaj bi ob vsem naštetem lahko pomenila ideja o dvigu zavesti?
V "razvitem svetu" si domišljamo, da je demokracija temelj, na katerem počiva naša svoboda. Skozi demokratične procese naj bi ljudje svoje ideje o svetu presnavljali v družbene dogovore/zakone, po katerih živimo. V kolesje demokracije lahko posredujemo različne ideje, ki postanejo razvojni modeli, potem pa se odločimo za najbolj optimalnega. Ali zadeva dobro deluje? Ali sploh deluje? In zakaj ne, če ne? In nenazadnje: kaj pa sploh izbiramo, kadar se na "Zahodu" igramo demokracijo?
Redki so trenutki v dnevu, ko nismo izpostavljeni raznoterim propagandmim vsebinam. Trženjskim, ideološkim, političnim… Doma in na poti nas dosežejo preko sodobnih tehnologij, če pa slučajno zmanjka baterije, so tu obcestni panoji, ki so že zdavnaj prekričali življenje, ki se godi za njimi. V Toplovodu tokrat o posledicah izpostavljenosti tem vsebinam. Kako oblikujejo družbo, norme, naše nazore in predstave o svetu? Nam poleg tega, da potrebujemo novo ponev ali novega politika, dopovedujejo še kaj bolj usodnega?
Ko so današnji programski velikani kmalu po vzniku pametne telefonije ugotovili, da se da obogateti z našo pozornostjo, tako da jo prodajaš naprej korporacijam, državam in politikam, je bila podpisana pogodba s hudičem. Ljudje, predvsem pa najstnice in najstniki svobodnega sveta, so danes v povprečju izpostavljeni več kot šestim uram korporativne in politične propagande. Naj drsanje po zaslonu še vedno razumemo zgolj kot nedolžno razvado, ali so posledice lahko globlje? Kaj menite? Kako na družbo vpliva dejstvo, da si tisti, ki imajo interes, lahko kupijo do 50 odstotkov pozornosti, ki jo premoremo znotraj enega dne?
Prebujeni marec nadaljujemo z nizom vprašanj, vezanih na popularizacijo raznovrstnih spolnih idenitet. Koliko sodobnih spolnih opredelitev poznate? Kaj povzroča, da jih je vedno več? Kakšen družbeni problem naslavlja poplava spolnih identitet? Je politično korekten odnos do vseh spolnih identitet treba regulirati s predpisi, zakoni in bontoni? In ne nazadnje: Kako homofobna se vam zdi naša družba od ena do pet?
Nadaljujemo s kvotami, ki so priljubljeno orodje za doseganje družbene pravičnosti. Pri nas so precej popularne ženske kvote, poznamo pa tudi druge. Na neki kanadski univerzi so razpisali dve profesorski mesti: za prvo so se lahko potegovale le osebe, ki niso heteroseksualne; za drugo pa osebe, ki z barvo kože zastopajo eno od manjšin, torej osebe, ki niso »bele«. Česa vsega se po vašem mnenju lahko lotimo na ta način? Kje v družbi opazite neproporcionalnosti, ki bi jih lahko na ta način obravnavali? Je v javnih službah premalo Notranjk, premalo navijačic Mure ali nemara nebinarnih Ljubljančanov, ki so naročeni na desnosredinski tednik?
V prvi epizodi prebujenega marca nas zanima, kako razmišljate o moderni tezi, ki pravi, da je svet, kakršnega poznamo, precej slaba posledica precej nasilne dominacije moškega spola. Kako se opredeljujete do te trditve? Kaj nam je storiti, da bosta sedanjost in prihodnost spolno pravičnejši?
S Cirejem v zadnji ediciji feburarskih debat o materializmu ukazujeva izstop iz miselnih okvirjev, ki jih določa aktualna paradigma. Ideja (prevara?) tržnega gospodarstva je, da imamo vsi lahko vse, če le izločimo dovolj pota. V teoriji začnemo dirko v enakih pogojih, konča pa se celo zgodovino s približno podobno redistribucijo bogastva in kupom slabo volje. Pa tisti, ki imajo najmanj, se največ potijo. Stranska posledica neskončne gospodarske rasti so še precej dokončne posledice. Socialne, nasilne in podnebne. Ste pripravljeni idejo, da je prosti trg sredstvo, ki omogoča, da ima vsak lahko vse, zamenjati s čim drugim? S čim bi zamenjali tržni kapitalizem/korporativizem na posteljici iz kvazidemokracije? In kaj pričakujete v zameno?
V tretji veleizdaji materialističnega februarja se sprašujemo, če je aktualna porazdelitev svetovnega bogastva lahko težava? Kako bi takšno trditev dokazali ali ovrgli? Kako bi se vi lotili izziva? Vas mika socialistična uravnilovka, ukinitev dedovanja, ali imate zasebno utopijo, za katero še nismo slišali? Na dan z besedo!
Tokrat razpravljamo o energiji, katere potencial nekateri primerjajo z Bogom. Reče se ji Denar. In je najpomembnejša stvar v življenju. Zapisujmo jo z veliko začetnico; kajti večina ljudi ideji denarja posveča več časa kot molitvi. Najmanj štirideset ur na teden, če smo natančni. Kako razumeti denar in preživeti? Kako sploh razmišljati o njem? Kaj boste o denarju povedali svojim otrokom? In nenazadnje: koliko ga je ravno prav?
Se vam zdi, da živite v pravični ali nepravični družbi? Je bogastvo, ki ga znotraj družbe proizvedemo skupaj, porazdeljeno pravično ali imate kakršne koli pomisleke?
Kdo stoji za našo voljo? V kolikšni meri smo pri odločanju avtonomni? Zakaj nam je vedno všeč aktualna hitra moda? Zakaj nam ni všeč tista iz septembra lani? Zakaj si vgrajujemo silikonske ustnice? Zakaj verjamemo v bogove institucij? Zakaj verjamemo v denar in blagovne znamke? Zakaj verjamemo vplivnežem? Zakaj so trupla v poročilih prav, golota pa narobe? Ob totalnem razmahu informacijskih tehnologij, umetne inteligence in družbenih omrežij, ki rudarijo vašo pozornost in jo prodajajo oblikovalcem vašega mnenja, torej oglaševalcem tega in onega, je nujno razmisliti prav sledeče: v kolikšni meri naša stališča in poglede na svet ter življenje konstruirajo naši in v koliko tuji interesi?
V drugi epizodi transhumanističnega januarja se v Toplovodu posvečamo vplivu tehnologije na človeka, njegov um in telo. Kam gre tehnološki razvoj v odnosu do naše vrste? Kako spreminja in bo spreminjal naša življenja? Od izuma interneta do današnje nerazdružljivosti z informacijsko tehnologijo je čas minil v sunku, ki ga nismo zmogli sproti integrirati. Pravijo, da živimo v času zadnjih povsem bioloških generacij. Kakšna bosta človek in njegov svet bližnje prihodnosti? Česa se veselite? In kaj vas skrbi?
Neveljaven email naslov