Listi so črpalke, ki lahko na dan pri velikem drevesu pretočijo tudi 200 litrov vode. S Torkovim kvizom, v katerem povemo vse o izgubi klorofila, jesenskem barvanju listja in zgradbi iglic, obeležujemo jesensko enakonočje!

O izgubi klorofila, jesenskem barvanju listja in zgradbi iglic

Listje začne izgubljati zeleno barvo, ko se iz njega začne umikati klorofil. Ampak klorofil ne razpade v nič oz. v nepotrebne dele, rastlina ga v tem procesu še izkoristi, pove Matjaž Mastnak iz Arboretuma Volčji Potok:

"Ga rastlina s svojimi škarjami, se pravi z encimi, raztriže v kose, ki jih je mogoče transportirati, in ga umakne v trajna tkiva. Drevesa in grmi so torej dobri gospodarji, ki s svojimi dragocenimi snovmi skrbno ravnajo."

Klorofil se torej preseli v notranjost telesa drevesa, listi pa (po)ostanejo rumeni.

"Torej listi so bili ves čas rumeni, ampak tega zaradi močne zelene barve nismo opazili. Ko se umakne klorofil, torej postanejo listi rumeni, zaradi tistega barvila, ki ga poznamo iz korenčka."

Klorofil je zelo dragocen, rumenega barvila pa rastlina pravzaprav ne potrebuje – v njem ni dragocenih sestavin. Iz rumene se pri nekaterih drevesih listje takoj posuši v rjavo, pri drugih pa se pojavi še vmesna, »rdečkasta« stopnja.

"Rdeča barva je bolj ko ne neki stranski dogodek, ki ga niti ne znamo prav jasno pojasniti, ker ni tako očitno, čemu služi. Rdečo barvo tvorijo antokiani. To so tista barvila, ki jih poznamo iz rdečega vina. So raztopljena v celičnem soku in dejansko ne vemo, čemu služijo."

"Recimo tisti zimzeleni listavci, ki se pobarvajo na rdečkasto oz. vijoličasto, taka je pri nas robida, baje s tem bolje pozimi vsrkavajo toploto. Morda je ta rdeča barva kot temnejša barva, ki dobro vpija svetlobo, tudi v funkciji te koristi, ampak samo pri tistih, ki so zimzeleni."