Svoje francoske narave beseda kliše ne more skriti, pove doc. dr. Mateja Jemec Tomazin, Inštitut za sl. jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Filmska kritičarka Ana Jurc z Multimedijskega centra RTV Slovenija pa v Torkovem kvizu opredeli nekaj podžanrov grozljivke in pripadajoče klišeje.

Tretji november je ponekod nacionalni dan klišejev

Svoje francoske narave beseda kliše ne more skriti, pove doc. dr. Mateja Jemec Tomazin z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU: "Izvira iz francoščine, dobili smo jo potem tudi prek nemškega jezika, ampak nekako smo ostali pri francoski izgovorjavi."

"Kliše povezujemo s puhlicami, frazami, floskulami, se pravi z nečim, kar se zelo pogosto ponavlja, kar vsi poznamo in zato jemljemo to kot nekaj slabšalnega. Danes, če nekoga označimo za kliše, ga pravzaprav ne pohvalimo. Čeprav je obrazec sam po sebi namenjen temu, da se znajdemo v nečem znanem, v nečem običajnem. V nekaterih primerih je torej kliše lahko zaželen in pričakovan."

Filmska kritičarka Ana Jurc z Multimedijskega centra RTV Slovenija v Torkovem kvizu opredeli nekaj podžanrov grozljivke in pripadajoče klišeje. Začne z zombijevskimi grozljivkami, ki so popularne že od sedemdesetih naprej:

"Zombijevski filmi so nekako povezani ali pa še dodatna podskupina grozljivk o pošastih oz. imamo potem še določeno podskupino filmov o virusih. Zelo velikokrat se ta bolezen prenaša na način virusa. Seveda so neki elementi, ki so večkrat videni, recimo v vsaki skupini je lahko nekdo, ki ga je ugriznil zombi, pa to skriva. Ta počasna zastajajoča hoja. Pa seveda način, kako jih likvidiramo."

Več o klišejih v različnih podžanrih grozljivke pa v posnetku.