Jodiranje soli je zmanjšalo golšavost in druge bolezni ščitnice.

Nekatera kamena sol iz Himalaje in Tibeta, solni cvet iz Sečovelj pa še druga nerafinirana morska ter kamena sol. Vse najdemo na policah naših trgovin, kjer je vedno več soli, ki ni jodirana, opozarja doc. dr. Igor Pravst z Inštituta za nutricionistiko. Jod je mikroelement, ki je nujno potreben za zdravje žleze ščitnice. V telo ga vnesemo s hrano. Največ ga je v morski hrani in mleku ter mlečnih izdelkih, vendar za normalno delovanje ščitnice je to premalo. Zdravniki so že zaznali zdravstvene težave zaradi pomanjkanja joda pri tistih posameznikih, ki se načrtno izogibajo uporabi jodirane soli. Dovolj joda je namreč le v soli, pod pogojem, da je ta jodirana. Zgodba pa ni črno-bela.

Sodelavci Inštituta za nutricionistiko,  so analizirali 71 različnih vzorcev jedilne soli, ki jo lahko kupimo v naših trgovinah. Med njimi je bilo 42 vzorcev z jodirano soljo in kar 29 – preko 40 odstotkov torej – takšnih, ki so vsebovali nejodirano sol. Med vzorci nejodirane soli so prevladovale predvsem različne kamene soli (16). Podatki Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin kažejo, da nejodirana sol v povprečju vsebuje približno sedemkrat manj joda od jodirane.

Po besedah doc. dr. Katje Zaletel s Klinike za nuklearno medicino UKC Ljubljana, mora biti joda v našem organizmu ravno prav. Ne premalo, vendar tudi, kar se sicer le redko zgodi, ne preveč. Jod je sestavni del obeh glavnih ščitničnih hormonov: hormona T4 oziroma tiroksina in hormona T3, ki ga poimenujemo trijodtironin. Vprašanje prave mere uživanja soli in s tem povezane ustrezne količine joda je še posebej pomembno za nosečnice, doječe matere in majhne otroke. V prvih šestih mesecih je namreč razvoj ploda odvisen od materinih ščitničnih hormonov, za njihovo sintezo pa je nujno potrebna zadostna količina joda.

Po podatkih NIJZ zaužijemo Slovenci približno 13 g soli na dan. Za zdravo delovanje ščitnice bi zadostovalo že 5, 6 g ustrezno jodirane kuhinjske soli na dan.