Večerni pogovori s športniki.

Če gledalec že potiska kolesarja, naj raje tistega v ozadju dirke

Po koncu kolesarske dirke po Italiji smo o tritedenskem dogajanju bolj analitično govorili v pogovorni oddaji V sredo. V studiu so bili naša nekdanja poklicna kolesarja Martin Hvastija in Andrej Hauptman ter radijska poročevalca z letošnjega Gira Dare Rupar in Igor Tominec. Seveda je bila osrednja pozornost namenjena dosežku Primoža Rogliča, ki je z mukotrpnim zadnjim tednom dirke kot prvi Slovenec prišel na zmagovalni oder ene od treh največjih dirk.

Komentator dirk Martin Hvastija zavrača tezo, da je Roglič na dirko prišel v predobri formi in da je zato krivulja forme padla proti koncu: “Prepričan sem, da bi bil Primož Roglič v boju za zmago, če bi ostal zdrav in če se mu ne bi primerila kar dva padca. Že tisti prvi ni bil nedolžen. Tudi če se zaradi njega zbudiš samo dvakrat na noč, ko se obrneš v postelji, ti to že vpliva na ritem. Če ne spiš, če ne ješ, če ne poteka vse tako, kot si si zamislil od samega začetka, potem se stvari hitro podrejo.”

Slovenski selektor Andrej Hauptman prav tako meni, da je zmago odnesla bolezen. Hujšanje v zadnjem tednu dirke ni samoumevno – če se kolesar dobro počuti, se to ne zgodi: “Leta 2004 sem sam prišel na Giro z dvema ali tremi kilogrami preveč. Imel sem cilj shujšati do konca dirke z mislijo, da pridem čim bolje pripravljen na osrednji cilj sezone – olimpijske igre. Močno sem se moral truditi in zavestno manj jesti, da sem do konca dirke izgubil en kilogram.”

Dokler vse poteka po načrtih, na prehranskem področju za najboljše kolesarje ni velikih skrivnosti. Težava pa je, poudarja Hvastija, ko prebavne težave ali bolezen načnejo ustaljen ritem: “Ko vsa prehranska znanost odpove, napoči trenutek za pršut in nutelo. Govorila sva s Tadejem Valjavcem, še preden so prišle informacije o Primoževi bolezni. Ravno na to je nanesla beseda, da bo namreč nekako treba nadomestiti kalorije, da teorija energetskih gelov ne pomaga več.”

Kolesarski reporter Dare Rupar je ob tegobah, ki jih je na dirki doživljala trojica slovenskih kolesarjev, dodal še zgodbo o novopečenem zmagovalcu največjih dirk iz Ekvadorja: “Richard Carapaz je rojen v državi, v kateri nimajo kolesarskih dirk, vendar je čez noč postal nacionalni junak, ker posamezniki v športu tam nimajo prav veliko uspehov v vsej zgodovini. Na srečo je živel blizu kolumbijske meje, kjer so ga tamkajšnji iskalci talentov lahko odkrili in kmalu ga je vsa Kolumbija vzela za svojega. Jasno, da je kariero nadaljeval v Evropi. Moštvo Movistar zelo pokroviteljsko skrbi za vse talente, ki prihajajo s špansko govorečega območja. Naslednje leto pa naj bi odšel k moštvu Ineos, kjer bo najverjetneje pomagal prav Kolumbijcu Eganu Bernalu.”

Ob koncu so gostje kolesarsko obarvane pogovorne oddaje nanizali še nekaj nasvetov, kako navijati za kolesarje na bližajoči se dirki po Sloveniji. Teku ob kolesarjih se je najbolje izogibati, ker zelo pogosto privede do nesreče. Potiskanje v klanec vseeno ostaja vsakodnevni del kolesarskih dirk. Če se to že zgodi, se je treba izogibati najboljšim, ker noben gledalec nima pravice vplivati na izide dirk. Tisti kolesarji, ki se mučijo v ozadju dirke, pa so pogosto za potiskanje še hvaležni.