Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če bi po gozdovih planotaste Menišije med naselji Borovnica, Vrhnika, Logatec in Cerknica hodili sami, bi verjetno bolj kot gledali pod noge, oprezali okoli. Zato je dobro včasih obiskati gozd skupaj s strokovnjakom. Z raziskovalcem na oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire na biotehniški fakulteti Mihom Krofljem smo tokrat iskali, čigave tace in parklji so se po na novo zapadlem snegu potikali okoli.
V nekaj dni starem snegu so poleg srn in košut prevladovale sledi lisic. Našli pa smo tudi sled divjih prašičev, jazbecev, kun in divje mačke. Teh je – verjeli ali ne – v Dinaridih nekaj 1000. Manj sreče bi imeli, če bi iskali risa, pri nas jih je le kakih 15 do 20 živali.
Foto: Miha Krofel
[slickr-flickr search=”sets” set= “72157629062193104” type=”thumbnails” captions =”on” descriptions=”on”sort=”name”]
Cilj – volčje sledi
Na območju Menišije sta bila nekoč dva volka, par. A samico Tvigi, ki naj bi k nam prišla iz sosednje Hrvaške, je lani povozil avto. Zato zdaj raziskovalce zanima, ali je samec še vedno tam, je sam ali ima morda novo volčjo spremljevalko, saj je zdaj zadnji čas za paritev.
Ker volkovi ponoči po teritoriju naredijo od 20 do 30 kilometrov, nekateri tudi 70, sledi ni težko najti, a le sled, volka videti pa je nekaj drugega. Podatke o gibanju volkov dobivajo s telemetrijo s pomočjo ovratnic, drugi načini spremljanja živali so še genski monitoring, zimsko sledenje in popisovanje z izzivanjem tuljenja.
Pri nas je nekje 10 tropov volkov, 5 od njih je na območjih Slovenije in Hrvaške: “Samo za slovenski del, po reprodukciji in pred odstrelom je ocena volkov v Sloveniji število 43, po zaključnem odstrelu in pred reprodukcijo pa v povprečju 32,” pravi Miha Krofelj ter dodaja, da je pri nas za en avtobus volkov.
Za ustrelitev volka nekoč nagrada v višini treh plač
Kdor je nekoč pri nas ustrelil volka, je dobil celo nagrado, ki je znašala tri plače. Nagrade so ukinili šele leta 1973, leta 1990 pa je volka zaščitila Lovska zveza Slovenije, tri leta pozneje pa še država. Včasih so bili povsod, danes so v Dinaridih, na Notranjskem in Kočevskem, primorskem Krasu in na Nanosu.
Zanimivost, ki je pri volkovih očarala Miho Kroflja, je njihovo sodelovanje v tropu in prenos znanja s starejših na mlade. Samec in samica namreč ostaneta skupaj, če jima to dopustijo okoliščine, vse življenje, trop pa sestavljajo njuni potomci. Če se zgodi, da samec ali samica pogine, potem ali trop razpade ali pa pride drug volk ali volkulja, nikoli pa vodilnega mesta ne zavzame kateri od potomcev. Pri volkovih namreč ni parjenja v sorodstvu.
Še ena redka žival v naših gozdovih, ki pa ne živi na drevesih, kot mnogi mislijo, je ris. Leta 1973 so k nam pripeljali 6 predstavnikov te vrste, a ji zaradi medsebojnega parjenja in krivolova grozi izumrtje.
Rjavi medved pozimi za razliko od črnega ne spi, ampak drema
No, z raziskovalcem Miho Krofljem risa nismo sledili, prav tako nismo našli pričakovanih volčjih sledi, ampak nepričakovane medvedje. Rjavi medved namreč za razliko od črnega ne spi trdnega zimskega spanja, ampak bolj drema. Zato se lahko zgodi, da ga srečaš tudi pozimi, a moj sogovornik pravi, da je bolj nevarno srečati avto kot medveda ali volka, v primeru da ga, pa Krofelj svetuje: “Medved ne napada ljudi, ker bi jih hotel pojest. On napade človeka samo v primerih, ko se tako ustraši, da se mu zdi bolje, da se brani kot da beži. Zato je glavno, da mu damo čim prej vedeti da prihajamo. Če pa se že zgodi, da se srečamo z njim je najbolj da ostanemo mirni, da se ne začnemo dreti, mahati ali teči, ker se bo medved še bolj ustrašil.”
Še manj nas mora biti strah volkov, kajti “v Sloveniji ni enega primera, da bi volk kadarkoli kjerkoli napadel človeka. Zadnji pisni vir je Rdeča kapica“, je še dodal raziskovalec na oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire na biotehniški fakulteti Miha Krofelj.
Če bi po gozdovih planotaste Menišije med naselji Borovnica, Vrhnika, Logatec in Cerknica hodili sami, bi verjetno bolj kot gledali pod noge, oprezali okoli. Zato je dobro včasih obiskati gozd skupaj s strokovnjakom. Z raziskovalcem na oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire na biotehniški fakulteti Mihom Krofljem smo tokrat iskali, čigave tace in parklji so se po na novo zapadlem snegu potikali okoli.
V nekaj dni starem snegu so poleg srn in košut prevladovale sledi lisic. Našli pa smo tudi sled divjih prašičev, jazbecev, kun in divje mačke. Teh je – verjeli ali ne – v Dinaridih nekaj 1000. Manj sreče bi imeli, če bi iskali risa, pri nas jih je le kakih 15 do 20 živali.
Foto: Miha Krofel
[slickr-flickr search=”sets” set= “72157629062193104” type=”thumbnails” captions =”on” descriptions=”on”sort=”name”]
Cilj – volčje sledi
Na območju Menišije sta bila nekoč dva volka, par. A samico Tvigi, ki naj bi k nam prišla iz sosednje Hrvaške, je lani povozil avto. Zato zdaj raziskovalce zanima, ali je samec še vedno tam, je sam ali ima morda novo volčjo spremljevalko, saj je zdaj zadnji čas za paritev.
Ker volkovi ponoči po teritoriju naredijo od 20 do 30 kilometrov, nekateri tudi 70, sledi ni težko najti, a le sled, volka videti pa je nekaj drugega. Podatke o gibanju volkov dobivajo s telemetrijo s pomočjo ovratnic, drugi načini spremljanja živali so še genski monitoring, zimsko sledenje in popisovanje z izzivanjem tuljenja.
Pri nas je nekje 10 tropov volkov, 5 od njih je na območjih Slovenije in Hrvaške: “Samo za slovenski del, po reprodukciji in pred odstrelom je ocena volkov v Sloveniji število 43, po zaključnem odstrelu in pred reprodukcijo pa v povprečju 32,” pravi Miha Krofelj ter dodaja, da je pri nas za en avtobus volkov.
Za ustrelitev volka nekoč nagrada v višini treh plač
Kdor je nekoč pri nas ustrelil volka, je dobil celo nagrado, ki je znašala tri plače. Nagrade so ukinili šele leta 1973, leta 1990 pa je volka zaščitila Lovska zveza Slovenije, tri leta pozneje pa še država. Včasih so bili povsod, danes so v Dinaridih, na Notranjskem in Kočevskem, primorskem Krasu in na Nanosu.
Zanimivost, ki je pri volkovih očarala Miho Kroflja, je njihovo sodelovanje v tropu in prenos znanja s starejših na mlade. Samec in samica namreč ostaneta skupaj, če jima to dopustijo okoliščine, vse življenje, trop pa sestavljajo njuni potomci. Če se zgodi, da samec ali samica pogine, potem ali trop razpade ali pa pride drug volk ali volkulja, nikoli pa vodilnega mesta ne zavzame kateri od potomcev. Pri volkovih namreč ni parjenja v sorodstvu.
Še ena redka žival v naših gozdovih, ki pa ne živi na drevesih, kot mnogi mislijo, je ris. Leta 1973 so k nam pripeljali 6 predstavnikov te vrste, a ji zaradi medsebojnega parjenja in krivolova grozi izumrtje.
Rjavi medved pozimi za razliko od črnega ne spi, ampak drema
No, z raziskovalcem Miho Krofljem risa nismo sledili, prav tako nismo našli pričakovanih volčjih sledi, ampak nepričakovane medvedje. Rjavi medved namreč za razliko od črnega ne spi trdnega zimskega spanja, ampak bolj drema. Zato se lahko zgodi, da ga srečaš tudi pozimi, a moj sogovornik pravi, da je bolj nevarno srečati avto kot medveda ali volka, v primeru da ga, pa Krofelj svetuje: “Medved ne napada ljudi, ker bi jih hotel pojest. On napade človeka samo v primerih, ko se tako ustraši, da se mu zdi bolje, da se brani kot da beži. Zato je glavno, da mu damo čim prej vedeti da prihajamo. Če pa se že zgodi, da se srečamo z njim je najbolj da ostanemo mirni, da se ne začnemo dreti, mahati ali teči, ker se bo medved še bolj ustrašil.”
Še manj nas mora biti strah volkov, kajti “v Sloveniji ni enega primera, da bi volk kadarkoli kjerkoli napadel človeka. Zadnji pisni vir je Rdeča kapica“, je še dodal raziskovalec na oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire na biotehniški fakulteti Miha Krofelj.
Viljem Gogala se je zavestno odločil za življenje na ulici. Petnajst let je po svetu potoval brez denarja in živel od miloščine.
Aseksualnih oseb je v populaciji slab odstotek, mednje spada Erika Schauer, ki pa se tudi redno zaljublja.
Maruša in Mitja se bosta v Poletju v dvoje spraševala: brez česa vse ljudje živijo? Pametnega telefona? Spleta? Denarja? Manca Behrič in Primož Cigler živita brez plastike! Razlog za spremembo življenjskega sloga in odprtje trgovine brez plastične embalaže je predvsem skrb za okolje in zdravje.
Ersilija Jagičić je zelo družabna, čeprav živi brez družabnih omrežij. Številnim prijateljem po svetu pošilja pisma ali jih pokliče s stacionarnim telefonom
Ko se voziš tako dolgo časa, da se vmes vreme trikrat spremeni, si počasi res že na Šentviški planoti. Tako je nekdo pred leti opisal prihod na trikotnik med Baško grapo, dolino Idrijce in Cerkljanskim, kjer je mladim pred 15-imi leti padlo na pamet, da bi tam organizirali velik rock koncert. Ideja je zaživela in nastala je Gora rocka. Ni pa ostalo samo pri tem, Gora je z leti postajala vedno večja, Šentviška planota pa bolj in bolj znana, vsaj konec junija. Kakšno pa je sicer življenje v krajih, kjer brez avta ne gre, kjer ni trgovine, niti bankomata? Ne nujno slabo. In kako se reče domačinom na Prapetnem brdu, kjer je bil tudi Val 202? Zelo težko.
Tolmin se vsako poletje spremeni v mesto festivalov, predvsem glasbenih. Vseeno pa je zdaj že srce festivalskega dogajanja ob sotočju Soče in Tolminke Soča Outdoor. Gre predvsem za športno prireditev, organizatorji pa od prve izvedbe upoštevajo smernice trajnostnih športnih dogodkov in zelene politike, kot jo je v Zeleni shemi slovenskega turizma opredelila Slovenska turistična organizacija. Pred začetkom sedme izvedbe festivala se je iz Tolmina oglasil Aleš Smrekar.
Nesporna junakinja slovenske osamosvojitve je pravica naroda do samoodločbe, načelo mednarodnega prava, povezano tudi s številnimi zatrtimi hrepenenji narodov in manjšin. Na naši poti do samostojnosti je odigrala zelo pomembno vlogo. Pri iskanju rešitev pa ne smemo zanemariti vloge posameznika, pravi dr. Mitja Žagar z Inštituta za narodnostna vprašanja, gost prazničnega dopoldneva na Valu 202. Z njim se je pogovarjala Tatjana Pirc. Foto: Osebni arhiv
Od hiše do mesta so poimenovali razstavo svojih projektov študentke in študenti ljubljanske Fakultete za arhitekturo, kjer so med drugim iskali odgovore na številne aktualne problematike slovenskih in tujih mest ter predstavili svojo vizijo razvoja okolja ter slovenske družbe. Lotili so se problema praznih stavb in njihovega oživljanja.
Original conversation with dr. Christine Jones Forman and dr. Bill Forman in English. Originalni pogovor z astronomoma dr. Christine Jones Forman in dr. Billom Formanom v angleščini.
Ob letošnjih obletnicah Everest 40 let in 70 let Športnega uredništva na Radiu Slovenija smo se ob tem, ko Val 202 praznuje 47 let, spomnili, kako je bil prav slednji eden prvih radiev na svetu, ki je omogočil prve radioamaterske prenose poročanja iz baznega tabora pod Everestom.
14. junij je svetovni dan krvodajalcev in ob tej priložnosti se je Aleš Smrekar srečal z Lidijo Svetelšek, glavno medicinsko sestro na oddelku za preskrbo s krvjo na Zavodu za transfuzijsko medicino. Medicinske sestre in tehniki zdravstvene nege so namreč v transfuzijsko verigo vpeti od začetka do konca.
V tretjem in zadnjem kvizu Lepo je biti mala bela celica so se pomerili trije bivši: bivši hip-hop estradnik, bivša prvakinja v bivši državi v taborniškem deseteroboju in bivši rezervist na klopi lokalnega košarkarskega kluba.
V drugem krogu kvazi kviza so se (spet) spopadli trije največji umi: Mojca Širok, Boštjan Gorenc - Pižama in Franci Kek.
12. junija 1929 se je rodila Ana Frank, pred natanko devetdesetimi leti, torej. Zato se bomo danes spomnili na dnevnik in na izjemno deklico, ki ga je pisala. Spomnili se bomo njene tragične zgodbe, predvsem pa sporočila o grozotah, ki se ne smejo nikoli več ponoviti. Tatjana Pirc se je pogovarjala z Borisom Hajdinjakom, direktorjem Sinagoge Maribor, in doktorico Dragico HarAmija, ki raziskuje literaturo, povezano s holokavstom.
V prvem kvizu Lepo je biti mala bela celica so se pomerili trije bivši: bivši hip-hop estradnik, bivša prvakinja v bivši državi v taborniškem deseteroboju in bivši rezervist na klopi lokalnega košarkarskega kluba.
Mineva sedemdeset let od izida antiutopičnega romana 1984, ki ga je napisal britanski pisatelj George Orwell. To je bilo in še vedno je zelo brano delo, predvsem zaradi izjemno natančnega opisa totalitarištičnega režima, pa tudi prikaza, kako je človek proti oblasti nemočen. V času hladne vojne je bilo delo 1984 take vrste knjiga, zaradi katere si lahko šel tudi v zapor, na Kitajskem pa je njena prodaja še danes prepovedana. Orweel v knjigi predstavi tudi besedna zveza Veliki brat, ki pooseblja vseobsegajoč nadzor državljanov. Dr. Nikolai Jeffs s koprske Fakultete za humanistične študije je napisal spremno besedo k slovenskem prevodu Tine Mahkota leta 2004 in se strinja, da kar je takrat zvenelo kot nepredstavljivo, nam je danes čisto vsakdanje. Nenehen nadzor se izvaja še konkretneje kot v knjigi, mi pa smo vse to sprejeli.
70 let mineva od izida enega najbolj preproških romanov 20. stoletja - antiutopičnega romana Georga Orwella 1984. Na tej povezavi lahko prusluhnete celotnemu pogovoru z dr. Nikolaijem Jeffsom, ki je napisal spremno besedo k prevodu Tine Mahkota iz leta 2004. O tem, kako je prevod odmeval v socialistični Jugoslaviji, do tega da si lahko zaradi takšne knjige pristal tudi v zaporu.
Ob lanskem dnevu v spomin na Primoža Trubarja je dr. Kozma Ahačič napisal:"Prve knjige je napisal za bralce, ki jih še sploh ni bilo in ki si takšnih knjig sploh še niso želeli." Delal je stvari, ki so se zdele nemogoče in vedel, kaj hoče doseči. S tem nam je še danes lahko za zgled, je prepričan predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša.
Neveljaven email naslov