Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če bi po gozdovih planotaste Menišije med naselji Borovnica, Vrhnika, Logatec in Cerknica hodili sami, bi verjetno bolj kot gledali pod noge, oprezali okoli. Zato je dobro včasih obiskati gozd skupaj s strokovnjakom. Z raziskovalcem na oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire na biotehniški fakulteti Mihom Krofljem smo tokrat iskali, čigave tace in parklji so se po na novo zapadlem snegu potikali okoli.
V nekaj dni starem snegu so poleg srn in košut prevladovale sledi lisic. Našli pa smo tudi sled divjih prašičev, jazbecev, kun in divje mačke. Teh je – verjeli ali ne – v Dinaridih nekaj 1000. Manj sreče bi imeli, če bi iskali risa, pri nas jih je le kakih 15 do 20 živali.
Foto: Miha Krofel
[slickr-flickr search=”sets” set= “72157629062193104” type=”thumbnails” captions =”on” descriptions=”on”sort=”name”]
Cilj – volčje sledi
Na območju Menišije sta bila nekoč dva volka, par. A samico Tvigi, ki naj bi k nam prišla iz sosednje Hrvaške, je lani povozil avto. Zato zdaj raziskovalce zanima, ali je samec še vedno tam, je sam ali ima morda novo volčjo spremljevalko, saj je zdaj zadnji čas za paritev.
Ker volkovi ponoči po teritoriju naredijo od 20 do 30 kilometrov, nekateri tudi 70, sledi ni težko najti, a le sled, volka videti pa je nekaj drugega. Podatke o gibanju volkov dobivajo s telemetrijo s pomočjo ovratnic, drugi načini spremljanja živali so še genski monitoring, zimsko sledenje in popisovanje z izzivanjem tuljenja.
Pri nas je nekje 10 tropov volkov, 5 od njih je na območjih Slovenije in Hrvaške: “Samo za slovenski del, po reprodukciji in pred odstrelom je ocena volkov v Sloveniji število 43, po zaključnem odstrelu in pred reprodukcijo pa v povprečju 32,” pravi Miha Krofelj ter dodaja, da je pri nas za en avtobus volkov.
Za ustrelitev volka nekoč nagrada v višini treh plač
Kdor je nekoč pri nas ustrelil volka, je dobil celo nagrado, ki je znašala tri plače. Nagrade so ukinili šele leta 1973, leta 1990 pa je volka zaščitila Lovska zveza Slovenije, tri leta pozneje pa še država. Včasih so bili povsod, danes so v Dinaridih, na Notranjskem in Kočevskem, primorskem Krasu in na Nanosu.
Zanimivost, ki je pri volkovih očarala Miho Kroflja, je njihovo sodelovanje v tropu in prenos znanja s starejših na mlade. Samec in samica namreč ostaneta skupaj, če jima to dopustijo okoliščine, vse življenje, trop pa sestavljajo njuni potomci. Če se zgodi, da samec ali samica pogine, potem ali trop razpade ali pa pride drug volk ali volkulja, nikoli pa vodilnega mesta ne zavzame kateri od potomcev. Pri volkovih namreč ni parjenja v sorodstvu.
Še ena redka žival v naših gozdovih, ki pa ne živi na drevesih, kot mnogi mislijo, je ris. Leta 1973 so k nam pripeljali 6 predstavnikov te vrste, a ji zaradi medsebojnega parjenja in krivolova grozi izumrtje.
Rjavi medved pozimi za razliko od črnega ne spi, ampak drema
No, z raziskovalcem Miho Krofljem risa nismo sledili, prav tako nismo našli pričakovanih volčjih sledi, ampak nepričakovane medvedje. Rjavi medved namreč za razliko od črnega ne spi trdnega zimskega spanja, ampak bolj drema. Zato se lahko zgodi, da ga srečaš tudi pozimi, a moj sogovornik pravi, da je bolj nevarno srečati avto kot medveda ali volka, v primeru da ga, pa Krofelj svetuje: “Medved ne napada ljudi, ker bi jih hotel pojest. On napade človeka samo v primerih, ko se tako ustraši, da se mu zdi bolje, da se brani kot da beži. Zato je glavno, da mu damo čim prej vedeti da prihajamo. Če pa se že zgodi, da se srečamo z njim je najbolj da ostanemo mirni, da se ne začnemo dreti, mahati ali teči, ker se bo medved še bolj ustrašil.”
Še manj nas mora biti strah volkov, kajti “v Sloveniji ni enega primera, da bi volk kadarkoli kjerkoli napadel človeka. Zadnji pisni vir je Rdeča kapica“, je še dodal raziskovalec na oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire na biotehniški fakulteti Miha Krofelj.
Če bi po gozdovih planotaste Menišije med naselji Borovnica, Vrhnika, Logatec in Cerknica hodili sami, bi verjetno bolj kot gledali pod noge, oprezali okoli. Zato je dobro včasih obiskati gozd skupaj s strokovnjakom. Z raziskovalcem na oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire na biotehniški fakulteti Mihom Krofljem smo tokrat iskali, čigave tace in parklji so se po na novo zapadlem snegu potikali okoli.
V nekaj dni starem snegu so poleg srn in košut prevladovale sledi lisic. Našli pa smo tudi sled divjih prašičev, jazbecev, kun in divje mačke. Teh je – verjeli ali ne – v Dinaridih nekaj 1000. Manj sreče bi imeli, če bi iskali risa, pri nas jih je le kakih 15 do 20 živali.
Foto: Miha Krofel
[slickr-flickr search=”sets” set= “72157629062193104” type=”thumbnails” captions =”on” descriptions=”on”sort=”name”]
Cilj – volčje sledi
Na območju Menišije sta bila nekoč dva volka, par. A samico Tvigi, ki naj bi k nam prišla iz sosednje Hrvaške, je lani povozil avto. Zato zdaj raziskovalce zanima, ali je samec še vedno tam, je sam ali ima morda novo volčjo spremljevalko, saj je zdaj zadnji čas za paritev.
Ker volkovi ponoči po teritoriju naredijo od 20 do 30 kilometrov, nekateri tudi 70, sledi ni težko najti, a le sled, volka videti pa je nekaj drugega. Podatke o gibanju volkov dobivajo s telemetrijo s pomočjo ovratnic, drugi načini spremljanja živali so še genski monitoring, zimsko sledenje in popisovanje z izzivanjem tuljenja.
Pri nas je nekje 10 tropov volkov, 5 od njih je na območjih Slovenije in Hrvaške: “Samo za slovenski del, po reprodukciji in pred odstrelom je ocena volkov v Sloveniji število 43, po zaključnem odstrelu in pred reprodukcijo pa v povprečju 32,” pravi Miha Krofelj ter dodaja, da je pri nas za en avtobus volkov.
Za ustrelitev volka nekoč nagrada v višini treh plač
Kdor je nekoč pri nas ustrelil volka, je dobil celo nagrado, ki je znašala tri plače. Nagrade so ukinili šele leta 1973, leta 1990 pa je volka zaščitila Lovska zveza Slovenije, tri leta pozneje pa še država. Včasih so bili povsod, danes so v Dinaridih, na Notranjskem in Kočevskem, primorskem Krasu in na Nanosu.
Zanimivost, ki je pri volkovih očarala Miho Kroflja, je njihovo sodelovanje v tropu in prenos znanja s starejših na mlade. Samec in samica namreč ostaneta skupaj, če jima to dopustijo okoliščine, vse življenje, trop pa sestavljajo njuni potomci. Če se zgodi, da samec ali samica pogine, potem ali trop razpade ali pa pride drug volk ali volkulja, nikoli pa vodilnega mesta ne zavzame kateri od potomcev. Pri volkovih namreč ni parjenja v sorodstvu.
Še ena redka žival v naših gozdovih, ki pa ne živi na drevesih, kot mnogi mislijo, je ris. Leta 1973 so k nam pripeljali 6 predstavnikov te vrste, a ji zaradi medsebojnega parjenja in krivolova grozi izumrtje.
Rjavi medved pozimi za razliko od črnega ne spi, ampak drema
No, z raziskovalcem Miho Krofljem risa nismo sledili, prav tako nismo našli pričakovanih volčjih sledi, ampak nepričakovane medvedje. Rjavi medved namreč za razliko od črnega ne spi trdnega zimskega spanja, ampak bolj drema. Zato se lahko zgodi, da ga srečaš tudi pozimi, a moj sogovornik pravi, da je bolj nevarno srečati avto kot medveda ali volka, v primeru da ga, pa Krofelj svetuje: “Medved ne napada ljudi, ker bi jih hotel pojest. On napade človeka samo v primerih, ko se tako ustraši, da se mu zdi bolje, da se brani kot da beži. Zato je glavno, da mu damo čim prej vedeti da prihajamo. Če pa se že zgodi, da se srečamo z njim je najbolj da ostanemo mirni, da se ne začnemo dreti, mahati ali teči, ker se bo medved še bolj ustrašil.”
Še manj nas mora biti strah volkov, kajti “v Sloveniji ni enega primera, da bi volk kadarkoli kjerkoli napadel človeka. Zadnji pisni vir je Rdeča kapica“, je še dodal raziskovalec na oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire na biotehniški fakulteti Miha Krofelj.
Pred hišo na Cankarjevem nabrežju 1 v Ljubljani sta dopoldne čakala prva spotikavca, medeninasta tlakovca, da ju nemški umetnik Gunter Demnig za vedno umesti v pločnik. Na tlakovcih piše, da sta tu živela Olga in Oskar Željko Adler, ki sta bila med vojno pregnana v San Giovanni Bianco, piše še, da sta bila v Milanu aretirana in kasneje umorjena v Auschwitzu. 60 tisoč kamnov spomina, spotikavcev je že postavljenih v več kot 600 mestih in v 22 državah. Od danes naprej je prvih 23 tudi v Ljubljani. 23 spotikavcev, 23 imen, 23 oseb.
Zaradi njih se ustvarjajo napetosti, slaba volja, nemir, včasih pa se morda sklenejo tudi nova prijateljstva. Čakanje v vrsti je svojstven fenomen, ki smo ga ljudje ustvarili sami. Najprej je bila za eno storitev ena dolga serpentinasta vrsta, potem so podjetja vpeljala sistem več vrst za isto storitev. Vrste se vzpostavijo, ko povpraševanje presega ponudbo, ljudje pa načeloma spoštujemo pravilo prvi pride, prvi melje. Načeloma. Tisti, ki se pravil zagotovo držijo, so Britanci, ki imajo denimo za teniški turnir v Wimbledonu 29 strani dolg vodnik, kako pravilno čakati v vrsti, če pa svoj čas cenite neizmerno, si lahko celo privoščite profesionalnega čakalca v vrsti, ki bo namesto vas stal v vrsti za vstopnice za koncert, za v priljubljeno restavracijo, za nakup novega telefona. To je lahko na primer Robert Samuel, lastnik podjetja Same Ole Line Dudes. Profesor Richard Larson s Tehnološkega inštituta Massachusetts MIT pravi, da so vrste mikroskupnosti, kjer priznavamo pravično čakanje v vrsti, obsojamo pa prehitevanje. “Jaz raje stojim v vrsti kot prehitevam, vrsta je družbena izkušnja, morali bi se pogovarjati med sabo. Ampak ko ste v vrsti, se vam zdi, kot da vam nekdo krade dragocene minute v vašem življenju. Čakate na dvig denarja na bankomatu, ta čas bi sicer raje zapravili za klepet ob kavi v sosednji kavarni in če vas v vrsti – ko ste že nekoliko slabe volje – nekdo še prehiti, vam namiguje, da so njegove minute pomembnejše od vaših. Upravičeno ste jezni.”
Slaviša Pajkič je fenomenalen človek, ki bi ga sicer srečali le v stripu. Rodil se je v vasi Poljana blizu Požarevca, pri šestnajstih pa po naključju odkril svoje sposobnosti. Je odporen na elektriko, a jo – če se tako odloči – lahko tudi shranjuje. Biba Struja, v tujini znan kot Battery Man, ima v telesu tako malo vlage, da elektrika sploh ne potuje skozi njega, ampak najverjetneje le po površini kože.
Kajakaš Peter Kauzer ima tri poletne predloge za preživljanje prostega časa
27 letna Velenjčanka Eva Bolha je poklicno producentka razstav v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane. Prostovoljno pa od letošnjega aprila zaseda častno funkcijo načelnice Zveze tabornikov. V poletno branje priporoča torej delo Unboss danskega podjetnika, profesorja in govorca Larsa Kolinda.
Pred mesecem sta Nizozemca CJ in Jet spakirala najnujnejše stvari in se z džipom odpeljala na jug. Po poti do Grčije, kjer bosta na trajekt posadila avtomobil, se ustavljata po vmesnih državah – tudi v Sloveniji. To je predigra, pravi CJ, da se navadita na življenje v avtomobilu, v katerem tudi spita, jesta, živita … skratka, to je njun dom na 3 × 4 metrih. No, na drugi strani Sredozemskega morja, v Afriki, pa se bo potem začelo pravo potovanje. Pred odhodom se je Maja Stepančič z njima pogovarjala o projektu Africa Alive, s katerim bosta poskušala skozi zgodbe tamkajšnjih prebivalcev pripovedovati vpliv podnebnih sprememb na življenja ljudi.
Pisatelj, kolumnist, scenarist in režiser Miha Mazzini svetuje, da možgane niti poleti ne spustite na pašo.
Od 1. avgusta letos naprej bomo na planetu proizvedli več ogljikovega dioksida, kot so ga gozdovi in oceani sposobno absorbirati v enem letu. Ulovili bomo več rib, posekali več dreves, poželi več in porabili več vode, kot nam jih lahko Zemlja odmeri na leto – drugače rečeno, od jutri pa do konca leta živimo v tako imenovanem ekološkem dolgu. Leta 1993 je ta dan nastopil konec oktobra, od tedaj pa vsako leto v dolg zdrsnemo prej.
Logična uganka sudoku je hitro postala zelo priljubljena na Japonskem, a je moderno različico igre, kot jo poznamo danes, izumil prebivalec nekega drugega kontinenta. Sudoku pripisujejo ameriškemu arhitektu Howardu Garnsu. Nekateri si ga privoščijo le na dopustu, drugi med vsako službeno malico, študenti med predavanji. Če imate tudi vi v torbi zbirko, svinčnik in radirko – morda je sudoku, ki ga rešujete, sestavil nemški ugankar Stefan Heine.
Lidija Forte že skoraj dve desetletji skrbi za prostoživeče mačke v Ljubljani. Vsak dan se s kolesom odpravi na hranišča, jim nastavi hrano in jih pocrklja. Do danes še ni bila nobena žival lačna – v primeru bolezni ali slabega počutja najde zamenjavo, sicer je na hraniščih v vsakem vremenu. Pripoveduje zgodbo o ljubečem mačjem paru Romeu in Juliji, pa o že pokojnem pustolovskem mačkonu Dedku, o drugih uličnih mačkah in njihovih človeških sosedih.
Umetniški vodja in organizator blejskega festivala Okarina Leo Ličof vam predlaga poslušanje filozofskega podcasta Corporal Fantasy.
Luna bo nocoj mrknila za najdlje v tem stoletju, za nameček pa se Mars na ogled postavlja v bleščeči rdeči opravi.
Glasbenik in producent z Obale v poletnem času predlaga serijo Twin Peaks, ki jo je začel gledati šele tretjo sezono, o vsebini prvih dveh pa je prebral kar na Wikipediji.
Pred nekaj dnevi je Slovenijo obiskala komisija Mednarodnega inštituta za gastronomijo, kulturo, umetnost in turizem ter potrdila, da bo leta 2021 Slovenija za eno leto postala Evropska gastronomska regija. Člane strokovne komisije so pri nas navdušili številni kulinarični presežki naše dežele, pa tudi zaveza k trajnosti, tradicija, visoka kakovost pri nas proizvedene hrane ter spoštovanje do okolja. Pomemben del kandidature je tudi knjiga Okusiti Slovenijo, ki jo je zasnoval etnolog dr. Janez Bogataj in v kateri je popisana tako zgodovina kot sedanjost naše gastronomije, zaščitena živila in jedi, vinogradništvo in pivovarstvo, skratka vse, kar lahko Slovenija ponudi v obliki hrane in pijače.
Letošnje poletje v marsikakšnem pogledu res ni povprečno. Skoraj ga ni dneva, ko se ne bi izpod neba pocedil kakšen naliv, za nameček pa so črni nevihtni oblaki še nadpovprečno radodarni s strelami. Koliko več jih je v preteklih dneh zarezalo po nebu, bo odgovarjal Goran Milev, strokovnjak z Elektroinštituta Milan Vidmar. Z njim bomo pretresli tudi, kako ravnati, ko okoli nas besnijo strele in koliko energije se običajno sprosti med tovrstnimi poletnimi nevihtami.
V zadnjih dneh smo se lahko tudi na »celini« prepričali, da je poletje res med nami. Ob morju pa je takšno poletje že dlje časa, zato je razlog za selitev dela valovske ekipe v slovensko Primorje povsem razumljiv. Nekje na sredini 46 kilometrov naše obale leži majhno obmorsko mesto z bogato zgodovino, ki so jo spisali ribištvo in valovi, začinili pa seveda ljudje.
40 parov rokavic in vsaj toliko parov marljivih rok je letos v Črni na Koroškem. Študenti v Študentski delovni brigadi že dvajset let prebivalcem različnih občin pomagajo pri urejanju okolja in sanaciji škode po naravnih katastrofah. Brigadir Niki Sobočan: “Vsi smo le ljudje in nikoli ne veš, kdaj boš tudi sam rabil pomoč. Od domačinov dobimo pozitivne komentarje, na obrazih vidimo njihovo zadovoljstvo. Študente nas začnejo spoštovati, ugotovijo, da nismo samo lenuhi, da znamo nekaj narediti. Nekaj dobrega.”
Izlet v Tamar in naprej po kilometer dolgi stezi do slapa Nadiža, prvega izvira Save Dolinke, nam je priporočila turistična vodnica po Zgornjesavski dolini Anja Zornada. Za pot do slapa potrebujete dobro planinsko obutev pa tudi dobro telesno pripravljenost. Pri vzponu prav do izvira pa ne pozabite na čelado.
Neveljaven email naslov