Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prva stvar, ki jo je Matevž Lenarčič videl, ko je šestkrat preletel ekvator, sedem celin in tri oceane ter naposled le pristal na domačih tleh, je bila, razumljivo, domača postelja.
Nekateri težko sedejo na letalo in z zaprtimi očmi preletijo uro in pol dolgo vožnjo. Ekstremni pilot Matevž Lenarčič pa je sedel v Pipistrelovo le 290 kilogramov težko letalo virus SW 914 in v treh mesecih in pol preletel 100.000 kilometrov.
”Svet je leta 2012 videti še manjši,”je dejal v pogovoru z novinarko Vala 202 Simono Habič. Po videnem in doživetem je s samozavestjo dejal, da je na svetu dovolj prostora za vse, le da smo ljudje preveč grabežljivi: ”Skušajo nas prepričati, da je svet prenaseljen … Vode, prostora in vsega je dosti, le vse je treba dobro prerazporediti.”
”Najboljši inštrument je bil Domen Grauf”
Slovenski alpinist, fotograf in avanturist Matevža Lenarčiča je začel svoj polet 8. januarja letos in ga končal s pristankom na letališču Jožeta Pučnika 19. aprila. Na pot se je pripravljal skoraj eno leto, med drugim tudi zato, ker je moral januarski vzlet z virusom SW 914 kar trikrat prestaviti.
”Letalo vzdrži veliko več, kot je bilo potrebno”
In čeprav se zdi, da je projekt GreenLight WorldFlight, kot ga je poimenoval, minil brez težav, ni bilo tako. Na poti se je spopadal z birokratskimi težavami, carino, dovoljenji in seveda s težavami z gorivom in večkratnimi okvarami motorja. Tako je bil najboljši inštrument , na katerega se je lahko zanašal tri mesece in pol Domen Grauf. ”Ker je na letalu inštrument, ki kaže vreme, odpovedal, so mi preostale le informacije od doma,” je z nasmehom na obrazu povedal Lenarčič.
Ob tem je dodal, da poleta 4.000 kilometrov v enem kosu, z enim rezervoarjem vendarle ni mogoče preleteti. ”Ne da se toliko leteti. Če je slab veter lahko preletiš 3.800 kilometrov. Letalo sicer vzdrži veliko več kot je bilo potrebno.”
Dve muhi na en mah
Polet s Pipistrelovim virusom SW 914, ki omogoča hitrost do 300 kilometrov na uro in ekološko porabo goriva, je bil izveden tudi v znanstvene namene. ”Merili smo koncentracijo črnega ogljika v ozračju, pozabili pa smo ga meriti v motorju in ravno to je bil eden izmed razlogov za okvaro motorja. Zadeva je zanimiva z več vidikov. Eden je ta, da še ni meritev z območja, kjer smo leteli, če pa že so, so podatki skriti. Zdaj pa jih bomo javno pokazali.”
Prisilne počitnice
Lenarčič in virus SW 914 sta imela na poti največ težav z vremenom, ”Če nad Himalajo človek ni klimatiziran hitro pade v nezavest. To je tudi razlog, da nisem bil še deset minut več nad Himalajo.”
Najhujše težave zaradi turbulence je imel nad Novo Zelandijo. ”Nad hribi je bilo slabo vreme. Nastala je mehanična turbulenca, zato so verjetno težave z letalom nastale že tam. In letalo seveda lahko kdaj odpove.” Na prisilnih počitnicah je tako ostal štirinajst dni, kolikor je potrebovala Pipistrelova ekipa strokovnjakov, da je prišla na Novo Zelandijo in letalo popravila.
Na poti ga je presenetila dvoličnost ljudi
Tudi sicer na poti Lenarčič ni bil sam. ”V celi ekipi je bilo okoli deset ljudi. En sam človek ne naredi veliko. Na veliko koncih sveta je bilo pripravljenih pomagati veliko ljudi. Ko prideš sam v Čad, ne moreš narediš čisto nič. Tam mi je recimo pomagala neka gospa Vivienne,” se je spominjal.
Na opravljeni poti se je veliko naučil tudi o sami naravi človeka. Ob tem ga je presenetila predvsem njegova dvoličnost: ”Na eni strani smo tako živalski, tako grabežljivi, na individualnem nivoju pa smo vendarle pripravljeni pomagati.”
Lenarčič, ki bo svoje dovtipe zapisal tudi v knjižnem gradivu, je še dejal, da nikjer na poti ni bil junak: ”Moraš biti ponižen, spoštovati letalo, vremenske razmere in nasploh spoštovati vsakega.”
FOTOGALERIJA (Foto: Simona Habič)
[slickr-flickr search=”sets” set=” 72157629853195285″ type=”thumbnails” captions =”on” descriptions=”on” sort=”name”]
Prva stvar, ki jo je Matevž Lenarčič videl, ko je šestkrat preletel ekvator, sedem celin in tri oceane ter naposled le pristal na domačih tleh, je bila, razumljivo, domača postelja.
Nekateri težko sedejo na letalo in z zaprtimi očmi preletijo uro in pol dolgo vožnjo. Ekstremni pilot Matevž Lenarčič pa je sedel v Pipistrelovo le 290 kilogramov težko letalo virus SW 914 in v treh mesecih in pol preletel 100.000 kilometrov.
”Svet je leta 2012 videti še manjši,”je dejal v pogovoru z novinarko Vala 202 Simono Habič. Po videnem in doživetem je s samozavestjo dejal, da je na svetu dovolj prostora za vse, le da smo ljudje preveč grabežljivi: ”Skušajo nas prepričati, da je svet prenaseljen … Vode, prostora in vsega je dosti, le vse je treba dobro prerazporediti.”
”Najboljši inštrument je bil Domen Grauf”
Slovenski alpinist, fotograf in avanturist Matevža Lenarčiča je začel svoj polet 8. januarja letos in ga končal s pristankom na letališču Jožeta Pučnika 19. aprila. Na pot se je pripravljal skoraj eno leto, med drugim tudi zato, ker je moral januarski vzlet z virusom SW 914 kar trikrat prestaviti.
”Letalo vzdrži veliko več, kot je bilo potrebno”
In čeprav se zdi, da je projekt GreenLight WorldFlight, kot ga je poimenoval, minil brez težav, ni bilo tako. Na poti se je spopadal z birokratskimi težavami, carino, dovoljenji in seveda s težavami z gorivom in večkratnimi okvarami motorja. Tako je bil najboljši inštrument , na katerega se je lahko zanašal tri mesece in pol Domen Grauf. ”Ker je na letalu inštrument, ki kaže vreme, odpovedal, so mi preostale le informacije od doma,” je z nasmehom na obrazu povedal Lenarčič.
Ob tem je dodal, da poleta 4.000 kilometrov v enem kosu, z enim rezervoarjem vendarle ni mogoče preleteti. ”Ne da se toliko leteti. Če je slab veter lahko preletiš 3.800 kilometrov. Letalo sicer vzdrži veliko več kot je bilo potrebno.”
Dve muhi na en mah
Polet s Pipistrelovim virusom SW 914, ki omogoča hitrost do 300 kilometrov na uro in ekološko porabo goriva, je bil izveden tudi v znanstvene namene. ”Merili smo koncentracijo črnega ogljika v ozračju, pozabili pa smo ga meriti v motorju in ravno to je bil eden izmed razlogov za okvaro motorja. Zadeva je zanimiva z več vidikov. Eden je ta, da še ni meritev z območja, kjer smo leteli, če pa že so, so podatki skriti. Zdaj pa jih bomo javno pokazali.”
Prisilne počitnice
Lenarčič in virus SW 914 sta imela na poti največ težav z vremenom, ”Če nad Himalajo človek ni klimatiziran hitro pade v nezavest. To je tudi razlog, da nisem bil še deset minut več nad Himalajo.”
Najhujše težave zaradi turbulence je imel nad Novo Zelandijo. ”Nad hribi je bilo slabo vreme. Nastala je mehanična turbulenca, zato so verjetno težave z letalom nastale že tam. In letalo seveda lahko kdaj odpove.” Na prisilnih počitnicah je tako ostal štirinajst dni, kolikor je potrebovala Pipistrelova ekipa strokovnjakov, da je prišla na Novo Zelandijo in letalo popravila.
Na poti ga je presenetila dvoličnost ljudi
Tudi sicer na poti Lenarčič ni bil sam. ”V celi ekipi je bilo okoli deset ljudi. En sam človek ne naredi veliko. Na veliko koncih sveta je bilo pripravljenih pomagati veliko ljudi. Ko prideš sam v Čad, ne moreš narediš čisto nič. Tam mi je recimo pomagala neka gospa Vivienne,” se je spominjal.
Na opravljeni poti se je veliko naučil tudi o sami naravi človeka. Ob tem ga je presenetila predvsem njegova dvoličnost: ”Na eni strani smo tako živalski, tako grabežljivi, na individualnem nivoju pa smo vendarle pripravljeni pomagati.”
Lenarčič, ki bo svoje dovtipe zapisal tudi v knjižnem gradivu, je še dejal, da nikjer na poti ni bil junak: ”Moraš biti ponižen, spoštovati letalo, vremenske razmere in nasploh spoštovati vsakega.”
FOTOGALERIJA (Foto: Simona Habič)
[slickr-flickr search=”sets” set=” 72157629853195285″ type=”thumbnails” captions =”on” descriptions=”on” sort=”name”]
Godli in govorili smo o tako imenovanih enkratnikih, posrečenčkih. Manj neroden in bolj znan termin za to je "one hit wonders". Skladbe, ki so ostale same na vrhu, čeprav so glasbeniki ustvarjali še dolgo potem.
Dokumentarna razstava Oblečeni spomeniki, nekulturna dediščina obuja spomin na projekt Manekeni, ko je 14. novembra 1997 Marija Mojca Pungerčar v okviru drugega trienala sodobne umetnosti U3 oblekla šestnajst ljubljanskih spomenikov, ki so jim sešili obleke po merah. Oblečeni spomenik padlih borcev je predstavljal esperanco, žar obetov v brezbarvni vsakdanjosti, za žensko, ki si drzne upati, Kidričev spomenik pa ekstravaganco, kredibilnost materialov in smel izbor barv za moškega, ki se zna uveljaviti.
Miha Švalj je gostil Slobodana Simiča – Simeta, piranskega raziskovalca in publicista, ki zase pravi, da je preprost in nepopravljiv Pirančan.
Morska biološka postaja Piran, ki deluje v okviru Nacionalnega inštituta za biologijo, je edina slovenska ustanova, ki preučuje morje in spremlja njegovo kakovost. Letos praznuje 50 let delovanja, 50 let raziskav, ki nam pomagajo razumeti slovensko morje, njegove prebivalce, vidne in nevidne, in številne procese v morju. "Prehrana 20 % svetovnega prebivalstva temelji na ribah, zato je pomembno, da vemo, kaj vse je v njih. Zaradi dobrih hranil, ki jih tovrstna hrana vsebuje, pa poraba rib celo narašča." - dr. Andreja Ramšak
Morska biološka postaja Piran, ki deluje v okviru Nacionalnega inštituta za biologijo, je edina slovenska ustanova, ki preučuje morje in spremlja njegovo kakovost. Letos praznuje 50 let delovanja, 50 let raziskav, ki nam pomagajo razumeti slovensko morje, njegove prebivalce, vidne in nevidne, in številne procese v morju. Ta teden smo priča visoki gladini morja. Ali je to nekaj, česar se bomo morali navaditi? "Jaz mislim, da ja. Na žalost. Globalne študije nakazujejo, da če se bomo zelo potrudili kot človeštvo, bo rast morske gladine globalno med 30 in 50 centimetri." - ddr. Matjaž Ličer
dr. Lovrenc Lipej je morski biolog. Pravi, da je slovensko morje Noetova barka, saj imamo veliko različnih morskih vrst, a malo primerkov posamezne vrste. Morska biološka postaja Piran, ki deluje v okviru Nacionalnega inštituta za biologijo, je edina slovenska ustanova, ki preučuje morje in spremlja njegovo kakovost. Letos praznuje 50 let delovanja, 50 let raziskav, ki nam pomagajo razumeti slovensko morje, njegove prebivalce, vidne in nevidne, in številne procese v morju.
Vodja Morske biološke postaje Piran prof. dr. Patricija Mozetič se je kot se je kot mlada raziskovalka postaji pridružila v devetdesetih letih. Morska biološka postaja Piran, ki deluje v okviru Nacionalnega inštituta za biologijo, je edina slovenska ustanova, ki preučuje morje in spremlja njegovo kakovost. Letos praznuje 50 let delovanja, 50 let raziskav, ki nam pomagajo razumeti slovensko morje, njegove prebivalce, vidne in nevidne, in številne procese v morju.
Letošnji festival bo zaznamovala močna slovenska udeležba, v fokusu bo kubanski film 60-ih, z retrospektivo se bodo poklonili režiserki Agnes Varda, ki nas je letos zapustila, v goste pa prihaja tudi kontroverzni ameriški filmar Abel Ferrara. Njegov najnovejši avtobiografski film Tommaso bo ob 19.30 festival tudi odprl.
Novi lastnik Tobačne mesto je Kreativni center Poligon obvestil, da z novim letom z njimi ne bodo podaljšali najemniške pogodbe.
Tla ljubljanskega Kina Šiška bo danes zvečer zatresla nostalgija. Tisti, ki štejete vsaj tri desetletja svojega življenja, se boste zagotovo spomnili dveh bendov, ki jih je takrat - leta 2001 - še glasbena postaja MTV vneto vrtela. Alien Ant Farm so s priredbo komada Smooth Criminal kralja popa Michaela Jacksona dokazali, da zna biti tudi punk rock zabaven in smešen, P. O. D. oziroma Payable on Death pa so s svojo Alive prodrli na ameriško nu metal sceno. Pred večernim koncertom se je s pevcem skupine P. O. D. Sonnyjem Sandovalom srečala Maja Stepančič.
S čim so zaznamovali družbo in kako bi se znašli v današnji? Odgovarja filmski in literani kritik Robert Kuret.
As ti tud not padu? je ponarodela fraza, menda avtorsko delo igralca Bogdana Lubeja, ki je v filmu Ne joči, Peter igral malega, štiriletnega hudomušnega Petra. Film so letos ob stoti obletnici rojstva režiserja Franceta Štiglica digitalno restavrirali in ga bodo v soboto ob 20-ih premierno v digitalni verziji predvajali v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Film, ki je v Štigličevi karieri pomenil prelom nekega zgodovinskega obdobja, saj je bil njegov zadnji partizanski film, je povezal več deset generacij, njegova sporočilnost pa je pomembna tudi v današnjem svetu.
O trabantih in avtomobilski industriji na obeh straneh berlinskega zidu in železne zavese se pogovarjata avtomobilska strokovnjaka Vala 202 Andrej Brglez in Janez Martinčič.
Razmere za begunce in migrante v Bosni in Hercegovini so vse slabše. Najhuje je v neuradnem begunskem taborišču Vučjak, kjer je ta hip približno tisoč ljudi. To področje je občina Bihać letos spomladi namenila za začasno namestitev beguncev in migrantov, ki se zadržujejo na območju mesta in ki niso sprejeti v namestitvene centre, s katerimi upravlja Mednarodna organizacija za migracije. Tam je bil tudi Gašper Andrinek.
V obdobju med letoma 2010 in 2018 je po podatkih Lovske zveze Slovenije na slovenskih cestah poginilo 46 933 osebkov srnjadi, 1329 jelenjadi, 935 divjih prašičev, 48 gamsov, 65 medvedov, 34 šakalov in 14 volkov. Na dnevni ravni pa uradno povozimo od 15 do 15 živali, neuradno pa še kakšno več. Če ste ob cesti opazili modre odsevnike na količkih, pa vam ni bilo jasno, za kaj gre in čemu so namenjeni, je odgovor preprost. Povezani so s trki vozil z živalmi, ki jih je s širjenjem cestnega omrežja, povečanim prometom, večjim številom avtomobilov in višjimi hitrosti vse več.
Gospodarstvenik, naravovarstvenik, razsvetljenec. Čeprav je bil baron rojen v Trstu, je izvrstno govoril slovensko, kar ga je naučila mama. Po očetu pa je podedoval bogastvo in pri tridesetih letih postal najbogatejši in najuglednejši podjetnik in graščak na Kranjskem, ki si je lahko privoščil mecenstvo slovenske znanosti in slovstva. Podprl je prvi dve odpravi na Triglav, predvsem zaradi iskanja železove rude, a od tam dobil fosile amonitov. Ti so postali del njegove čudovite zbirke mineralov, ki jo zdaj hranijo v Prirodoslovnem muzeju Slovenije in vsebuje tudi mineral, poimenovan po njem. Žiga Zois je bil tudi lastnik ene največjih zasebnih knjižnic na Kranjskem. Knjige je kupoval in izmenjaval tudi v tujini, kjer je prijateljeval z evropsko intelektualno elito, tudi z zloglasnim Casanovo. Letos mineva 200 let od smrti Žige Zoisa, človeka, mimo katerega ne moremo, ko govorimo o svoji zgodovini.
Marija Kacin že vrsto let raziskuje življenje in delo Žige Zoisa na območju med Ljubljano, Trstom in Benetkami. Leta je poučevala italijanščino na slovenskih srednjih šolah v Trstu, najdlje na klasičnem oddelku Liceja Franceta Prešerna. Njeni starši izvirajo z idrijskega konca in že njen oče, doktor Anton Kacin, je prav pred sto leti na Idrijski realki z odliko maturiral z nalogo Zoisov krog v slovenskem slovstvu. Marija pa se je z Zoisom začela ukvarjati, ko je študirala na Filozofski fakulteti rimske univerze La Sapienza in ji je profesor, ki je vodil inštitut za slovansko filologijo, določil temo o Zoisu. Zdaj je podpisana pod tri dela o slovenskem mecenu. Prvo ima naslov Žiga Zois in italijanska kultura, drugo Žiga Zois in italijansko gledališče, v zadnjem, še čisto svežem pa je raziskala odnos med Zoisom in Casanovo.
Žiga Zois je bil tudi lastnik ene največjih zasebnih knjižnic na Kranjskem. V Narodni in univerzitetni knjižnici je na ogled razstava Knjižnica Žige Zoisa - središče razsvetljenske kulture na Slovenskem, ki so jo postavili ob 200-letnici Zoisove smrti in predstavlja izbor del iz Zoisove knjižnice.
Znano je, da je Žiga Zois podprl prvi dve odpravi na Triglav, predvsem zaradi iskanja železove rude, a od tam dobil fosile amonitov. Ti so postali del njegove čudovite zbirke mineralov, ki jo je hranil v drugem nadstropje palače v Ljubljani, minerale pa kupoval od trgovcev in jih veliko dobil tudi z izmenjavo. Zbirko zdaj hranijo v Prirodoslovnem muzeju Slovenije.
Neveljaven email naslov