Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prva stvar, ki jo je Matevž Lenarčič videl, ko je šestkrat preletel ekvator, sedem celin in tri oceane ter naposled le pristal na domačih tleh, je bila, razumljivo, domača postelja.
Nekateri težko sedejo na letalo in z zaprtimi očmi preletijo uro in pol dolgo vožnjo. Ekstremni pilot Matevž Lenarčič pa je sedel v Pipistrelovo le 290 kilogramov težko letalo virus SW 914 in v treh mesecih in pol preletel 100.000 kilometrov.
”Svet je leta 2012 videti še manjši,”je dejal v pogovoru z novinarko Vala 202 Simono Habič. Po videnem in doživetem je s samozavestjo dejal, da je na svetu dovolj prostora za vse, le da smo ljudje preveč grabežljivi: ”Skušajo nas prepričati, da je svet prenaseljen … Vode, prostora in vsega je dosti, le vse je treba dobro prerazporediti.”
”Najboljši inštrument je bil Domen Grauf”
Slovenski alpinist, fotograf in avanturist Matevža Lenarčiča je začel svoj polet 8. januarja letos in ga končal s pristankom na letališču Jožeta Pučnika 19. aprila. Na pot se je pripravljal skoraj eno leto, med drugim tudi zato, ker je moral januarski vzlet z virusom SW 914 kar trikrat prestaviti.
”Letalo vzdrži veliko več, kot je bilo potrebno”
In čeprav se zdi, da je projekt GreenLight WorldFlight, kot ga je poimenoval, minil brez težav, ni bilo tako. Na poti se je spopadal z birokratskimi težavami, carino, dovoljenji in seveda s težavami z gorivom in večkratnimi okvarami motorja. Tako je bil najboljši inštrument , na katerega se je lahko zanašal tri mesece in pol Domen Grauf. ”Ker je na letalu inštrument, ki kaže vreme, odpovedal, so mi preostale le informacije od doma,” je z nasmehom na obrazu povedal Lenarčič.
Ob tem je dodal, da poleta 4.000 kilometrov v enem kosu, z enim rezervoarjem vendarle ni mogoče preleteti. ”Ne da se toliko leteti. Če je slab veter lahko preletiš 3.800 kilometrov. Letalo sicer vzdrži veliko več kot je bilo potrebno.”
Dve muhi na en mah
Polet s Pipistrelovim virusom SW 914, ki omogoča hitrost do 300 kilometrov na uro in ekološko porabo goriva, je bil izveden tudi v znanstvene namene. ”Merili smo koncentracijo črnega ogljika v ozračju, pozabili pa smo ga meriti v motorju in ravno to je bil eden izmed razlogov za okvaro motorja. Zadeva je zanimiva z več vidikov. Eden je ta, da še ni meritev z območja, kjer smo leteli, če pa že so, so podatki skriti. Zdaj pa jih bomo javno pokazali.”
Prisilne počitnice
Lenarčič in virus SW 914 sta imela na poti največ težav z vremenom, ”Če nad Himalajo človek ni klimatiziran hitro pade v nezavest. To je tudi razlog, da nisem bil še deset minut več nad Himalajo.”
Najhujše težave zaradi turbulence je imel nad Novo Zelandijo. ”Nad hribi je bilo slabo vreme. Nastala je mehanična turbulenca, zato so verjetno težave z letalom nastale že tam. In letalo seveda lahko kdaj odpove.” Na prisilnih počitnicah je tako ostal štirinajst dni, kolikor je potrebovala Pipistrelova ekipa strokovnjakov, da je prišla na Novo Zelandijo in letalo popravila.
Na poti ga je presenetila dvoličnost ljudi
Tudi sicer na poti Lenarčič ni bil sam. ”V celi ekipi je bilo okoli deset ljudi. En sam človek ne naredi veliko. Na veliko koncih sveta je bilo pripravljenih pomagati veliko ljudi. Ko prideš sam v Čad, ne moreš narediš čisto nič. Tam mi je recimo pomagala neka gospa Vivienne,” se je spominjal.
Na opravljeni poti se je veliko naučil tudi o sami naravi človeka. Ob tem ga je presenetila predvsem njegova dvoličnost: ”Na eni strani smo tako živalski, tako grabežljivi, na individualnem nivoju pa smo vendarle pripravljeni pomagati.”
Lenarčič, ki bo svoje dovtipe zapisal tudi v knjižnem gradivu, je še dejal, da nikjer na poti ni bil junak: ”Moraš biti ponižen, spoštovati letalo, vremenske razmere in nasploh spoštovati vsakega.”
FOTOGALERIJA (Foto: Simona Habič)
[slickr-flickr search=”sets” set=” 72157629853195285″ type=”thumbnails” captions =”on” descriptions=”on” sort=”name”]
Prva stvar, ki jo je Matevž Lenarčič videl, ko je šestkrat preletel ekvator, sedem celin in tri oceane ter naposled le pristal na domačih tleh, je bila, razumljivo, domača postelja.
Nekateri težko sedejo na letalo in z zaprtimi očmi preletijo uro in pol dolgo vožnjo. Ekstremni pilot Matevž Lenarčič pa je sedel v Pipistrelovo le 290 kilogramov težko letalo virus SW 914 in v treh mesecih in pol preletel 100.000 kilometrov.
”Svet je leta 2012 videti še manjši,”je dejal v pogovoru z novinarko Vala 202 Simono Habič. Po videnem in doživetem je s samozavestjo dejal, da je na svetu dovolj prostora za vse, le da smo ljudje preveč grabežljivi: ”Skušajo nas prepričati, da je svet prenaseljen … Vode, prostora in vsega je dosti, le vse je treba dobro prerazporediti.”
”Najboljši inštrument je bil Domen Grauf”
Slovenski alpinist, fotograf in avanturist Matevža Lenarčiča je začel svoj polet 8. januarja letos in ga končal s pristankom na letališču Jožeta Pučnika 19. aprila. Na pot se je pripravljal skoraj eno leto, med drugim tudi zato, ker je moral januarski vzlet z virusom SW 914 kar trikrat prestaviti.
”Letalo vzdrži veliko več, kot je bilo potrebno”
In čeprav se zdi, da je projekt GreenLight WorldFlight, kot ga je poimenoval, minil brez težav, ni bilo tako. Na poti se je spopadal z birokratskimi težavami, carino, dovoljenji in seveda s težavami z gorivom in večkratnimi okvarami motorja. Tako je bil najboljši inštrument , na katerega se je lahko zanašal tri mesece in pol Domen Grauf. ”Ker je na letalu inštrument, ki kaže vreme, odpovedal, so mi preostale le informacije od doma,” je z nasmehom na obrazu povedal Lenarčič.
Ob tem je dodal, da poleta 4.000 kilometrov v enem kosu, z enim rezervoarjem vendarle ni mogoče preleteti. ”Ne da se toliko leteti. Če je slab veter lahko preletiš 3.800 kilometrov. Letalo sicer vzdrži veliko več kot je bilo potrebno.”
Dve muhi na en mah
Polet s Pipistrelovim virusom SW 914, ki omogoča hitrost do 300 kilometrov na uro in ekološko porabo goriva, je bil izveden tudi v znanstvene namene. ”Merili smo koncentracijo črnega ogljika v ozračju, pozabili pa smo ga meriti v motorju in ravno to je bil eden izmed razlogov za okvaro motorja. Zadeva je zanimiva z več vidikov. Eden je ta, da še ni meritev z območja, kjer smo leteli, če pa že so, so podatki skriti. Zdaj pa jih bomo javno pokazali.”
Prisilne počitnice
Lenarčič in virus SW 914 sta imela na poti največ težav z vremenom, ”Če nad Himalajo človek ni klimatiziran hitro pade v nezavest. To je tudi razlog, da nisem bil še deset minut več nad Himalajo.”
Najhujše težave zaradi turbulence je imel nad Novo Zelandijo. ”Nad hribi je bilo slabo vreme. Nastala je mehanična turbulenca, zato so verjetno težave z letalom nastale že tam. In letalo seveda lahko kdaj odpove.” Na prisilnih počitnicah je tako ostal štirinajst dni, kolikor je potrebovala Pipistrelova ekipa strokovnjakov, da je prišla na Novo Zelandijo in letalo popravila.
Na poti ga je presenetila dvoličnost ljudi
Tudi sicer na poti Lenarčič ni bil sam. ”V celi ekipi je bilo okoli deset ljudi. En sam človek ne naredi veliko. Na veliko koncih sveta je bilo pripravljenih pomagati veliko ljudi. Ko prideš sam v Čad, ne moreš narediš čisto nič. Tam mi je recimo pomagala neka gospa Vivienne,” se je spominjal.
Na opravljeni poti se je veliko naučil tudi o sami naravi človeka. Ob tem ga je presenetila predvsem njegova dvoličnost: ”Na eni strani smo tako živalski, tako grabežljivi, na individualnem nivoju pa smo vendarle pripravljeni pomagati.”
Lenarčič, ki bo svoje dovtipe zapisal tudi v knjižnem gradivu, je še dejal, da nikjer na poti ni bil junak: ”Moraš biti ponižen, spoštovati letalo, vremenske razmere in nasploh spoštovati vsakega.”
FOTOGALERIJA (Foto: Simona Habič)
[slickr-flickr search=”sets” set=” 72157629853195285″ type=”thumbnails” captions =”on” descriptions=”on” sort=”name”]
Tina Nagode je inštruktorica matematike, ki v tem trenutku pomaga vsem, ki so v krizi. Pravi, da učenci pričakujejo hitro rešitev, v enem dnevu bi radi konzumirali znanje matematike, ki ga niso usvojili celo leto. “Neverjetno je, koliko znanja je učenec sposoben konzumirati v enem dnevu!” Pedagoški psiholog dr. Drago Žagar razlaga, da želimo vsi oblikovati pozitivno samopodobo, zato sebi pripisujemo uspehe, neuspehe drugim. “Slabe volje je bil učitelj, imel sem smolo … Uspehe pripisujemo sebi, a ne zmeraj. Če začne človek doživljati neuspehe, se vzorec obrne: začne neuspehe pripisovati sebi in uspehe drugim.”
28-letna Brigita Šušteršič in 27-letni Kristjan Erdeljc sta se kmalu po rojstvu prvega otroka iz Ljubljane preselila na Goričko. Zdaj že pet let v sožitju z nekaj pujsi, kurami, racami in mačkami živijo na urejeni večji parceli z več vrtovi, sadovnjakom in nasadom leske.
Izpostavljamo mlade, ki izstopajo z izvirnostjo, razmisleki, uspešnostjo, zagnanostjo, drugačnostjo. Mojmir Šiftar, Ljubljančan prekmurskih korenin, združuje vse našteto. Ambiciozen mladenič je na prestižnem tekmovanju San Pellegrino Young Chef 2018 dosegel drugo mesto, tradicionalne koline je preselil na vrhunski krožnik. Zgodbo in recept je pripravljal šest mesecev.
Marko Pogačnik, kipar, ki je med drugim oblikoval tudi slovenski državni grb in je eden od soustanoviteljev umetniške skupine OHO, ki je delovala v letih od 1966 do 1971, bo letos po 53 letih spet razstavljal v domačem Kranju. Leta 1965 je namreč imel tri razstave, od katerih sta bili dve zaprti. Konflikt je bil tako močan, da po teh dogodkih tam ni več nastopil. Letos pa lahko njegovi razstavi v Galeriji Prešernovih nagrajencev in v Galeriji Prešernove hiše obiščete vse do 29. avgusta. Marko Pogačnik je letos izdal tudi knjigo z naslovom Slovenija čudežna, v kateri boste našli še več podobnih namigov, kot je ta, ki ga je Veroniki Gnezda zaupal Unescov umetnik za mir.
Si predstavljate slikarje, ki v rokah namesto čopičev držijo meče, ateljeji pa so bili včasih tudi prizorišče umora? Več je Maji Stepančič povedala kustosinja in recenzentka, tudi profesorica na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Petja Grafenauer, ki ima zanimiv poletni knjižni namig.
Koroška je v zadnjih letih postala zelo zanimiva turistična destinacija za gorsko – kolesarske navdušence. Tako imenovanih trailov, urejenih poti, je vedno več, svoje pristavi tudi prelepa narava in bližina slovensko – avstrijske meje, v zadnjih letih pa je destinacija dobila prepoznavnost tudi po zaslugi BLACK HOLE BIKE FESTIVALA – torej, če bi prevedli, kolesarskega festivala Črna luknja, ki se je letos začel v nedeljo, s klasičnim maratonom s startom in ciljem v Črni na Koroškem.
Sezono valovskega namigovanja bo zdaj odprla novinarska kolegica Jela Krečič. Pred kratkim je izdala svoj drugi roman Knjigo drugih. Kot budna spremljevalka fenomenov v popularni kulturi pa Jela Krečič predlaga ogled dveh televizijskih serij.
Čeprav je poletje in večini niti po pomoti misli ne zaidejo na bele strmine, na smuči … no ja, morebiti v zadnjih treh vse prej kot poletnih dneh vsaj pogojno morda, bomo vseeno skočili na Gorenjsko, v Begunje, kjer domuje slovenska tovarna smuči. Elan je v svoji več kot sedemdesetletni zgodovini z inovacijami velikokrat spremenil razvoj smučanja, bil pionir na marsikaterem področju, in očitno se ne misli ustaviti. Prejšnji teden je namreč kot prvi proizvajalec smučarske opreme na svetu odprl vrata svojega alpskega smučarskega muzeja.
Rudi Ringbauer je bil v svoji karieri marsikaj: odličen plavalec, ključavničar, strojnik, učitelj, svoje življenjsko poslanstvo pa je našel v pravu. Dolgoletni ptujski sodnik je v študentskih letih zakuhal znamenito afero Bruc, s katero so prekmurski študentje zelo razbesnili takratno oblast. Pri njemu doma na Ptuju smo se pogovarjali o posledicah afere, sodnikovanju, Titu, aforizmih in o tem, zakaj je že vse življenje “lükar brez lüka”.
Partija je govorila: Mladi – zahod jih zavaja. Ideološka razcepljenost, mi smo jo živeli
Tudi mladi iz Slovenije so v začetku 70. let potovali po kopnem do Indije. Eden takih je Vojc, ki še vedno potuje tja, a zadnja leta z letalom.
Marko Pogačnik, kipar, ki je med drugim oblikoval slovenski državni grb, se prve polovice 60-ih let spominja kot konfliktnega obdobja, ko se je v Kranju boril s takratno socialistično elito, ki je mlademu umetniku zapirala razstave. Prav zato je skupaj s somišljeniki začel graditi avtonomno samostojno kulturo OHO, ki je na tedanji svet gledala drugače. Pozneje je v Šempasu ustanovil komuno Družina.
Malo drugačna komuna je v začetku sedemdesetih let nastala v študentskem domu nekdanje FSPN. Spominja se Ladislav Močivnik, ki je bil takrat sicer študent psihologije na filozofski fakulteti, a je stanoval v legendarnem študentskem domu za Bežigradom.
Umetnica Duba Sambolec, ki bi jo v preteklosti pri nas težko srečali, saj je živela in ustvarjala predvsem v tujini, še vedno ne razume, kaj je bilo takega v filmu Dušana Makavejeva Misterij organizma, ki se je oblasti zdel »bogokleten«. Da so bili prav hipiji prvi znanilci new agea, pa pravi umetnostna zgodovinarka Goranka Kreačič.
Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
Partija je govorila: Mladi – zahod jih zavaja. Ideološka razcepljenost, mi smo jo živeli
Spomini in zgodbe o takratnih poletjih, tistih romanjih na morje v najboljših letih. Romance, legende, šepet ozkih morskih ulic.
Kdo bi mislil na spanje, kdo na denar? Svet čaka name. In na Elan. S temi besedami ustanovitelja slovenske tovarne smuči, Rudija Finžgarja, se je leta 1945 rodila zadruga iz katere je potem nastala uspešna zgodba. Danes je ta z odprtjem alpskega smučarskega muzeja v Begunjah dobila novo poglavje – na Gorenjsko je ob tej priložnosti prišel tudi legendarni Ingemar Stenmark, ki je sloves slovenskih smuči z izjemnimi uspehi ponesel v svet.
Boris Cavazza je štiri leta preživel na ladji, nima pa nobenega tatuja, morje je prvič okusil v Piranu in v hipu se je spletla posebna vez.
Neveljaven email naslov