Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
”Nikakor ne morem pristati, da se bodo Svizci, ki delajo štiri ure na dan in malico, pogajali o moji eksistenci! Pa kaj so Bogovi padli na glavo ali kaj?” je del zapisa v korespondenci med člani Fidesa, ki smo ga dobili v uredništvu Vala 202 in v katerem je znova nakazano, da želijo člani Fidesa izstopiti iz javnega sektorja.
Zakaj se niste udeležili splošne stavke in kakšno je vaše stališče do zahtev sindikatov v javnem sektorju?
No, naše stališče je ves čas enako. Dokler pogajanja tečejo se je pogajanj treba udeleževati in nasprotno stran prepričati s svojimi argumenti. Tu kot Fides nismo sami, je še šest ali sedem manjših sindikatov, ki pri teh pogajanjih sodelujemo z drugačnimi stališči kot večina.
Kako nameravate v prihodnje urejati ta odprta vprašanja z zdravniki in z vašimi zahtevami? Se nameravate pogajati ločeno od drugih sindikatov javnega sektorja, neposredno z vlado?
To ni odvisno samo od nas, to je odvisno tudi od vlade. Mi, kot vedno, ne gledamo pol leta ali leto v naprej, ampak gledamo več let v naprej. Razumemo zdajšnjo hudo ekonomsko in finančno situacijo, imamo pa tudi precej nerešenih problemov. Zlasti teh, ki se tičejo zdravnikov primarnega nivoja in zobozdravnikov – kot veste so njihove plače nizke, to je posledica tega plačnega sistema. Neposredno v pogovoru z ministrom smo se lotili tudi že teh problemov.
Imate občutek, da je Fides v primežu javnega sektorja?
Ne, mi nismo bili nikoli v primežu javnega sektorja. V bistvu nasprotni strani, tako vladna kot sindikalna, bi morali delovati kot partnerji, ki nastopajo eni proti drugim z argumenti in tako smo delovali recimo leta 1996, ko smo sedemnajst dni štrajkali, pa tudi vse druge naše zahteve smo vedno utemeljevali z tehtnimi razlogi in običajno vladno stran prepričali v naš prav.
Kako ocenjujete sodelovanje z drugimi sindikati javnega sektorja?
Tega sodelovanja ne ocenjujem dobro. Tudi vsa leta, ko smo se pogajali o novem plačnem sistemu smo bili med večino, seveda ne med vsemi sindikati, neke vrste smo bili črna ovca. Ko smo se pogajali o orientacijskih delovnih mestih naši argumenti niso obveljali, bili smo preglasovani. Proti nam in našim argumentom je glasoval oziroma jih ni upošteval Sviz in Starozdravstveni sindikat, kar je šlo takratni vladni pogajalski skupini samo v korist, saj smo bili osamljeni tako na eni kot na drugi strani.
Na Valu 202 smo dobili interno sporočilo člana vašega sindikata, v katerem je zapisana pobuda, da naj bi Fides ubral svojo pot. Če dovolite citat: ”Upam, da nismo prišli tako daleč, da bo Svizec odločal o moji plači in z njo barantal ter si ustvarjal pogajalsko pozicijo. To je lepa priložnost, da se umaknemo iz javnega sektorja in se postavimo na pozicijo sodnikov. Morda bi bilo smiselno lobiranje znotraj vlade tudi o teh stvareh.” Razmišljanja o smeri izstopu Fidesa iz javnega sektorja – vaš komentar?
No, mi smo vsa leta, že takrat, ko so se ideje o enotnem plačnem sistemu napovedovale, torej leta 2000, pa tudi vsa poznejša leta, nasprotovali enotnemu plačnemu sistemu, zlasti takšnemu, kot je ta. Prepričan sem, da se v tem plačnem sistemu ne počutimo slabo samo zdravniki, ampak številni drugi poklici in čas je, da se z odpravo teh neplačnih sorazmerij ta zgodba konča in začne neka zgodba. Mi nismo nikoli skrivali, da bi radi izstopili iz tega plačnega sistema, mislim pa, da imajo podobne želje tudi številne druge poklicne skupine.
V sporočilu je še zapisano, da vidite zaostrovanje razmer v javnem sektorju kot priložnost, da se umaknete iz javnega sektorja in začnete lobirati. Ste že začeli lobirati pri ministru za zdravje in pri predsedniku vlade?
Nobenih t. i. lobiranj še nismo začeli, a bomo naše želje ponudili vladni pogajalski skupini, ko bo napočil ta trenutek. Mi teh ambicij nismo nikoli skrivali. Ne mislimo, da je to kakšna posebna priložnost. Je morda priložnost za streznitev za mnoge. Je pa gotovo perspektivno gledano izstop oziroma razrahljanje tega rigidnega sistema priložnost, ne le za zdravnike ampak tudi za vse druge.
Ali delite mnenje iz dela dopisa, ki kaže, da odnosi med Svizom in Fidesom niso najboljši, citiram: ”Nikakor ne morem pristati, da se bodo Svizci, ki delajo štiri ure na dan in malico, pogajali o moji eksistenci! Pa kaj so Bogovi padli na glavo ali kaj?”
No glejte, moram reči, da tako mnenje delijo mnogi kolegi in gre za to, da bi se morala v določenih okvirih, ki ne presegajo ekonomske sposobnosti te države, z argumenti vsaka poklicna skupina sama pogajat in nasprotno, torej vladno stran prepričati, kaj je prav in kaj ni prav. Vse te argumente, ki jih kolega na sicer zabaven način, ki je pa dejansko v realnosti manj zabaven, kot je slišati, bomo mi v pogajanjih za plačni sistem dali na mizo ministru Virantu pa jih ni dosledno upošteval oziroma prav nič.
”Nikakor ne morem pristati, da se bodo Svizci, ki delajo štiri ure na dan in malico, pogajali o moji eksistenci! Pa kaj so Bogovi padli na glavo ali kaj?” je del zapisa v korespondenci med člani Fidesa, ki smo ga dobili v uredništvu Vala 202 in v katerem je znova nakazano, da želijo člani Fidesa izstopiti iz javnega sektorja.
Zakaj se niste udeležili splošne stavke in kakšno je vaše stališče do zahtev sindikatov v javnem sektorju?
No, naše stališče je ves čas enako. Dokler pogajanja tečejo se je pogajanj treba udeleževati in nasprotno stran prepričati s svojimi argumenti. Tu kot Fides nismo sami, je še šest ali sedem manjših sindikatov, ki pri teh pogajanjih sodelujemo z drugačnimi stališči kot večina.
Kako nameravate v prihodnje urejati ta odprta vprašanja z zdravniki in z vašimi zahtevami? Se nameravate pogajati ločeno od drugih sindikatov javnega sektorja, neposredno z vlado?
To ni odvisno samo od nas, to je odvisno tudi od vlade. Mi, kot vedno, ne gledamo pol leta ali leto v naprej, ampak gledamo več let v naprej. Razumemo zdajšnjo hudo ekonomsko in finančno situacijo, imamo pa tudi precej nerešenih problemov. Zlasti teh, ki se tičejo zdravnikov primarnega nivoja in zobozdravnikov – kot veste so njihove plače nizke, to je posledica tega plačnega sistema. Neposredno v pogovoru z ministrom smo se lotili tudi že teh problemov.
Imate občutek, da je Fides v primežu javnega sektorja?
Ne, mi nismo bili nikoli v primežu javnega sektorja. V bistvu nasprotni strani, tako vladna kot sindikalna, bi morali delovati kot partnerji, ki nastopajo eni proti drugim z argumenti in tako smo delovali recimo leta 1996, ko smo sedemnajst dni štrajkali, pa tudi vse druge naše zahteve smo vedno utemeljevali z tehtnimi razlogi in običajno vladno stran prepričali v naš prav.
Kako ocenjujete sodelovanje z drugimi sindikati javnega sektorja?
Tega sodelovanja ne ocenjujem dobro. Tudi vsa leta, ko smo se pogajali o novem plačnem sistemu smo bili med večino, seveda ne med vsemi sindikati, neke vrste smo bili črna ovca. Ko smo se pogajali o orientacijskih delovnih mestih naši argumenti niso obveljali, bili smo preglasovani. Proti nam in našim argumentom je glasoval oziroma jih ni upošteval Sviz in Starozdravstveni sindikat, kar je šlo takratni vladni pogajalski skupini samo v korist, saj smo bili osamljeni tako na eni kot na drugi strani.
Na Valu 202 smo dobili interno sporočilo člana vašega sindikata, v katerem je zapisana pobuda, da naj bi Fides ubral svojo pot. Če dovolite citat: ”Upam, da nismo prišli tako daleč, da bo Svizec odločal o moji plači in z njo barantal ter si ustvarjal pogajalsko pozicijo. To je lepa priložnost, da se umaknemo iz javnega sektorja in se postavimo na pozicijo sodnikov. Morda bi bilo smiselno lobiranje znotraj vlade tudi o teh stvareh.” Razmišljanja o smeri izstopu Fidesa iz javnega sektorja – vaš komentar?
No, mi smo vsa leta, že takrat, ko so se ideje o enotnem plačnem sistemu napovedovale, torej leta 2000, pa tudi vsa poznejša leta, nasprotovali enotnemu plačnemu sistemu, zlasti takšnemu, kot je ta. Prepričan sem, da se v tem plačnem sistemu ne počutimo slabo samo zdravniki, ampak številni drugi poklici in čas je, da se z odpravo teh neplačnih sorazmerij ta zgodba konča in začne neka zgodba. Mi nismo nikoli skrivali, da bi radi izstopili iz tega plačnega sistema, mislim pa, da imajo podobne želje tudi številne druge poklicne skupine.
V sporočilu je še zapisano, da vidite zaostrovanje razmer v javnem sektorju kot priložnost, da se umaknete iz javnega sektorja in začnete lobirati. Ste že začeli lobirati pri ministru za zdravje in pri predsedniku vlade?
Nobenih t. i. lobiranj še nismo začeli, a bomo naše želje ponudili vladni pogajalski skupini, ko bo napočil ta trenutek. Mi teh ambicij nismo nikoli skrivali. Ne mislimo, da je to kakšna posebna priložnost. Je morda priložnost za streznitev za mnoge. Je pa gotovo perspektivno gledano izstop oziroma razrahljanje tega rigidnega sistema priložnost, ne le za zdravnike ampak tudi za vse druge.
Ali delite mnenje iz dela dopisa, ki kaže, da odnosi med Svizom in Fidesom niso najboljši, citiram: ”Nikakor ne morem pristati, da se bodo Svizci, ki delajo štiri ure na dan in malico, pogajali o moji eksistenci! Pa kaj so Bogovi padli na glavo ali kaj?”
No glejte, moram reči, da tako mnenje delijo mnogi kolegi in gre za to, da bi se morala v določenih okvirih, ki ne presegajo ekonomske sposobnosti te države, z argumenti vsaka poklicna skupina sama pogajat in nasprotno, torej vladno stran prepričati, kaj je prav in kaj ni prav. Vse te argumente, ki jih kolega na sicer zabaven način, ki je pa dejansko v realnosti manj zabaven, kot je slišati, bomo mi v pogajanjih za plačni sistem dali na mizo ministru Virantu pa jih ni dosledno upošteval oziroma prav nič.
V dnevu ruske vojaške invazije na Ukrajino smo se pogovarjali s politologom in nekdanjim diplomatom, ki je nekaj let živel v Ukrajini ter ima tam še vedno veliko stikov, dr. Denisom Mancevičem. "Putin je v preteklosti skrbno varoval ali poskušal ustvariti podobo strateškega državnika, ki za razliko od kolegov z Zahoda ne vleče potez iz danes na jutri, ampak so te poteze premišljene. V zadnjih dneh pa vidimo predvsem iracionalne odločitve." "Zjutraj sem prejel klic iz Kijeva. Nekdanji sodelavec mi je povedal, da se z družino umika in da bodo poskušali pobegniti na Poljsko." Dr. Mancevič pravi, da je Ukrajina je v zadnjem desetletju močno nazadovala. Nikakor niso bolje pripravljeni na vojno kot leta 2014, v resnici niso dobro pripravljeni na invazijo.
Evgeny Goreshnik je raziskovalec, zaposlen na Inštitutu Jožef Stefan, kjer deluje na področju anorganske kemije. Iz ukrajinskega Lvova se je najprej odselil v Nemčijo, zdaj pa že 17 let živi v Sloveniji. Čeprav je daleč od doma, je z njim vseskozi povezan, saj v Lvovu živijo njegova mama, drugi sorodniki in prijatelji. Dogajanje v Ukrajini spremlja že vse od leta 2014, ko si je Rusija priključila polotok Krim, ob priznanju Donecke in Luganske republike pa je po njegovem mnenju šlo za pričakovano in spretno zrežirano dogajanje. "Če Zahod ne bo uvedel sankcij, ki bi onesposobile Rusijo, se bojim, da bo Putin želel v celoti spremeniti ukrajinsko vlado in iz Ukrajine ustvariti svoj satelit."
Od današnjega jutra lahko iz ukrajine spremljamo prve posnetke padajočih bomb, požarov in slišimo zvoke eksplozij. Začela se je invazija v polnem obsegu - glavno vprašanje zadnjih dni in tednov je bilo, ali se bo Putin ob odločitvi za vojaško posredovanje namenil Ukrajino napasti z več strani ali se bo odločil za omejen spopad na vzhodu. Zdaj je jasno, da je pred Ukrajino in Evropo nova velika vojna. Miha Lampreht, urednik in novinar Radia Slovenija, ki je velik del svoje kariere preživel kot dopisnik iz Rusije, pravi, da Putin računa na vojaški zlom Ukrajine. "Putin se zmeni samo še zase, zaveda se svoje vojaške moči. V Rusiji, v Kremlju, vlada stranka vojne, ne stranka miru."
Po ruskem priznanju samooklicanih Ljudskih republik Doneck in Lugansk na vzhodu Ukrajine se vrstijo mednarodne obsodbe poteze Kremlja in opozorila o kršitvah mednarodnega prava, napovedujejo in sklicujejo se izredna srečanja. A včerajšnja Putinova poteza ni nikakršno presenečenje, pravzaprav je v skladu z njegovim dosedanjim delovanjem, pravi Branko Soban, zunanjepolitični komentator časopisa Delo in večletni dopisnik iz Moskve.
Ker slovenski navijači športnih junakov ne morete spremljati v Pekingu, na Valu 202 olimpijsko razpoloženje raznašamo po Sloveniji. S terenskim studiem in navijaško-rekreativnim središčem. V družbi prijateljev lahko v živo spremljate uspehe slovenskih športnikov, se preizkusite v različnih disciplinah, pozdravite pa lahko tudi slovenske junake. V Velenju se nam je pridružila Gloria Kotnik, dobitnica bronaste olimpijske kolajne v paralelnem veleslalomu v deskanju na snegu. Pred kratkim sta se nam pridružili tudi dvakrat zlata Urša Bogataj in zlata ter bronasta Nika Križnar. V Kranjski Gori je v terenski studio prišel vedno zgovoren Cene Prevc, ki je na ekipni moški tekmi osvojil srebrno kolajno.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V zadnji, deseti epizodi se vračamo k jeziku. Namenjamo jo premisleku o prevzemu kitajskih geografskih imen in izvoru slovenskih poimenovanj za nekatere značilno kitajske predmete. Ste se kdaj vprašali od kot izvira že ime Kitajska?
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Ko v naglici prebrskamo svetovni splet, lahko tam hitro srečamo različne zapise o tem, da Kitajci recimo zelo glasno govorijo in da ni nič neobičajnega, da v javnosti tudi pljuvajo, saj je to v njihovi kulturi nezaznamovano početje.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Ste že slišali za rek: Izberi si vsaj tako dobrega prijatelja, kot si sam? Tokrat spoznavamo konfucianizem. Nekje iz srednješolskih časov je ta pojem marsikomu ostal v podzavesti, a le redko kdo ve, za kaj pravzaprav gre.
Letos mineva 70 let od ene najhujših zim zadnjega stoletja. V nižinskih predelih Slovenije je namreč leta 1952 zapadlo največ snega, odkar so sredi 19. stoletja začeli z meteorološkimi merjenji. Prav te dni, med 13. in 15. februarjem, je nepretrgoma snežilo kar 50 ur. Skupaj z novozapadlim snegom je bela odeja tudi v dolinah merila več kot dva metra. Še posebej hudo je bilo v Posočju, kjer je v snežnih plazovih življenje izgubilo 14 domačinov, gospodarska škoda je bila ogromna. Takratna vlada je odredila celo mobilizacijo. Vest o nesreči se je razširila po vsej Jugoslaviji, kjer so začeli zbirati denarno pomoč. Zanimivosti iz arhivov in spomine na snežno katastrofo leta 1952 je združila Mariša Bizjak.
Olimpijske igre so tekmovanje, kjer se spišejo neverjetne zgodbe in prepletajo takšna ali drugačna čustva. Vrtiljak slednjih pa je že pred igrami doživel eden od slovenskih junakov iger v Pekingu, srebrni Žan Kranjec. Najboljši slovenski veleslalomist je, še posebej v zadnjih dveh letih, prehodil trnovo pot, a z neverjetno voljo in željo po uspehu, dokazal, da srebrna medalja ni bila naključje. Žanov uspeh je v Yančingu doživel Marko Cirman.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi o konceptu kung fuja. Borilni veščini, ki navdušuje vse več ljudi, tudi v Sloveniji.
Mimoidoče na Koroški cesti v Mariboru bo še do konca meseca nagovarjal velik oglas, nameščen na pročelje galerije K18. V njem ''Mlad moški, star 33 let, iz Sarajeva v Bosni in Hercegovini išče osebo, s katero bi se pogovarjal o umetnosti''. Napis je dvojezičen, tudi v angleščini, na objavljeni telefonski številki pa se oglasi sarajevski umetnik Bojan Stojčić, ki je skupaj s Hano Ćurak avtor projekta. V Mariboru sta ga postavila v okviru umetniške rezidence nevladne organizacije Pekarna Magdalenske mreže. Tema telefonskih pogovorov ni vedno umetnost.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi sledi skok k športu, ki ga na tokratnih olimpijskih igrah ne bomo videli, smo ga pa lahko z zanimanjem spremljali pred približno pol leta v Tokiu. Namizni tenis je najbolj priljubljen amaterski šport na Kitajskem. Redno ga igra približno 300 milijonov igralcev, predsednik Mao pa je pingpong v 50. letih prejšnjega stoletja razglasil za nacionalni šport
V zadnjem času pogosto govorimo o pravici do svobode izražanja, mnenja v razpravah so zelo različna, pri poskusih omejevanja te ustavne pravice pa se starejši spominjajo grenkih izkušenj z zloglasnim 133. členom kazenskega zakonika v nekdanji Jugoslaviji, ki je omogočal preganjanje kritikov oblasti in oblastnikov. V demokratični družbi je treba dopustiti odprto razpravo o zadevah, ki so v javnem interesu. Preganjanje in sankcioniranje ljudi, ki se kritično izražajo o delovanju države, politike, politikov, funkcionarjev, je značilno za avtokratske in totalitarne režime. S Sanjo Jovičić, ki na Akademiji za evropsko pravo v Trieru (Nemčija) vodi projekte in izobraževanja o temeljnih človekovih pravicah, smo se pogovarjali o pravici do svobode izražanja predvsem z vidika prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, kjer so dobile končni epilog tudi nekatere odmevne zadeve iz Slovenije.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti ter fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi kukamo v kulinarične vode. Hrustljav in sladek piškotek, običajno narejen iz moke, sladkorja, vanilje in sezamovega olja, v katerem se skriva košček papirja z nekakšno prerokbo, kitajsko frazo ali pa celo seznamom srečnih številk. A piškotki sreče sploh ne izvirajo s Kitajske!
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti ter fenomene te države. V četrti epizodi o največjem in najpomembnejšem kitajskem prazniku. V olimpijski seriji oddaj o kitajski kulturi poleg jezika spoznavamo tudi pisavo, praznike in običaje ter nacionalne športe. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik.
Neveljaven email naslov