Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pogovor z novinarjem Dela in nekdanjim dopisnikom iz tujine Brankom Sobanom ob izidu njegove zbirke intervjujev Zločin brez kazni.
"Dva sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice sta jasno zapisala, da je šlo za poskus etničnega čiščenja, a v Sloveniji za izbris ni odgovarjal še nihče."
Branko Soban je ugleden zunanjepolitični novinar in komentator, dolgoletni dopisnik časnika Delo iz Kaira in Moskve ter aktualni prejemnik priznanja Društva novinarjev Slovenije za izjemne dosežke.
Pred kratkim je pri Založbi Sanje izšla njegova knjiga z naslovom Zločin brez kazni, ki prinaša izbor 31 Sobanovih intervjujev. Ti živo slikajo trke med islamom in zahodom, turško-kurdske dileme, razkrivajo ozadja konfliktov na Balkanu in osvetljujejo zagonetno rusko stvarnost.
“Putin je v narekovajih osebnost leta 2013. Svoje politične tekmece na Zahodu in v Evropi je potolkel na vsej črti: z Ukrajino, Edwardom Snowdnom, obranil je sirskega predsednika Asada, za veliki finale pa je pomilostil še politične zapornike.”
“V Putinovi Rusiji vlada dirigirana demokracija, ki s sklicevanjem na zakonodajo uzakonja brezzakonje.”
Soban ocenjuje, da je očitno šlo tudi za dialog med Moskvo in Berlinom, po drugi strani pa si Putin s to potezo želi dvigniti ugled pred olimpijskimi igrami v Sočiju.
“Mihail Hodorkovski je po izpustitvi dejal, da se v politiko ne bo več vmešaval, a sam temu ne verjamem povsem. Že izjava, da si bo prizadeval za izpustitev vseh političnih zapornikov, je politična. Prepričan sem, da se bo Hodorkovski aktivno vrnil v politiko.”
Srebrenica, zločin brez konca
Branko Soban se v številnih intervjujih dotika tudi tragedije v Srebrenici, ki je žalosten primer dvoličnosti sodobne demokracije.
“Ta genocid, najhujši zločin na evropskih tleh po 2. svetovni vojni, bo v resnici končan šele takrat, ko bodo vsi pobiti dokončno pokopani kot ljudje. Ratko Mladić pa v resnici ostaja heroj, zlasti med Srbi v Republiki Srpski. Ko se voziš po tamkajšnjih vaseh so na zidovih še vedno njegovi portreti in napisi ‘Ratko heroj.’ Srebreniški genocid bo vsaj delno končan, ko bo Mladić obsojen v Haagu.”
Po 2. svetovni vojni se je v svetu in Evropi zgodilo ogromno zločinov, za katere ni nihče odgovarjal. Prav iz tega razloga je dal Branko Soban zbirki intervjujev naslov ‘Zločin brez kazni.’ In opozarja tudi na slovenski primer izbrisanih.
“Slovenija se je ob referendumu in osamosvajanju nenehno sklicevala na nekakšne nove vrednote, a je prav te vrednote pokopala z enim samim zamahom, z izbrisom blizu 26 tisoč ljudi. Dva sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu sta v ločenih mnenjih jasno zapisala, da je šlo za poskus etničnega čiščenja, a v Sloveniji ni za izbris odgovarjal še nihče, kar je po mojem mnenju velika napaka našega pravosodja.”
“Žalostno dejstvo slovenskega novinarstva je, da naše medijske hiše ukinjajo dopisništva po svetu. To je umor novinarstva. Zunanje politike ne moreš delati s sedenjem v redakciji in z internetom. Svet je vedno bolj globaliziran, nas pa ni več tam. Postajamo odvisni od informacij, ki nam jih servirajo drugi in jih ne preverjamo.”
Zakaj Snowden ne bo nikoli dobil Nobelove in Saharove nagrade …
Soban že dolga leta poroča iz Sveta Evrope in Evropskega parlamenta v Strasbourgu. Pospremil je tudi nedavno podelitev nagrade Saharova za svobodo misli, ki jo je za leto 2013 prejela Malala, pakistanska deklica, ki je preživela atentat.
“Vsekakor si je Malala to nagrado zaslužila, a če bi lahko jaz odločal, bi jo namenil Edwardu Snowdnu. Toda problem je, da Zahod takrat, ko ne more rešiti problema, ki ga je sam zakuhal, poišče žrtev. In to so običajno otroci. Nagrajevanje otrok nenadoma pristane v ospredju, vojna pa ostaja samo dramatična kulisa.”
Politika bi po mnenju Sobana z nagrado Snowdnu opozorila na lastne napake in zato tega ne bo nikoli storila. “To se nenehno dogaja. Vedno vidimo samo žrtve terorja, kar je prav, nikoli pa ne vidimo žrtev vojne. Toda videti moramo tudi tiste žrtve, ki jih mi, kot ameriški zavezniki, posredno tudi sami povzročamo.”
Pogovor z novinarjem Dela in nekdanjim dopisnikom iz tujine Brankom Sobanom ob izidu njegove zbirke intervjujev Zločin brez kazni.
"Dva sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice sta jasno zapisala, da je šlo za poskus etničnega čiščenja, a v Sloveniji za izbris ni odgovarjal še nihče."
Branko Soban je ugleden zunanjepolitični novinar in komentator, dolgoletni dopisnik časnika Delo iz Kaira in Moskve ter aktualni prejemnik priznanja Društva novinarjev Slovenije za izjemne dosežke.
Pred kratkim je pri Založbi Sanje izšla njegova knjiga z naslovom Zločin brez kazni, ki prinaša izbor 31 Sobanovih intervjujev. Ti živo slikajo trke med islamom in zahodom, turško-kurdske dileme, razkrivajo ozadja konfliktov na Balkanu in osvetljujejo zagonetno rusko stvarnost.
“Putin je v narekovajih osebnost leta 2013. Svoje politične tekmece na Zahodu in v Evropi je potolkel na vsej črti: z Ukrajino, Edwardom Snowdnom, obranil je sirskega predsednika Asada, za veliki finale pa je pomilostil še politične zapornike.”
“V Putinovi Rusiji vlada dirigirana demokracija, ki s sklicevanjem na zakonodajo uzakonja brezzakonje.”
Soban ocenjuje, da je očitno šlo tudi za dialog med Moskvo in Berlinom, po drugi strani pa si Putin s to potezo želi dvigniti ugled pred olimpijskimi igrami v Sočiju.
“Mihail Hodorkovski je po izpustitvi dejal, da se v politiko ne bo več vmešaval, a sam temu ne verjamem povsem. Že izjava, da si bo prizadeval za izpustitev vseh političnih zapornikov, je politična. Prepričan sem, da se bo Hodorkovski aktivno vrnil v politiko.”
Srebrenica, zločin brez konca
Branko Soban se v številnih intervjujih dotika tudi tragedije v Srebrenici, ki je žalosten primer dvoličnosti sodobne demokracije.
“Ta genocid, najhujši zločin na evropskih tleh po 2. svetovni vojni, bo v resnici končan šele takrat, ko bodo vsi pobiti dokončno pokopani kot ljudje. Ratko Mladić pa v resnici ostaja heroj, zlasti med Srbi v Republiki Srpski. Ko se voziš po tamkajšnjih vaseh so na zidovih še vedno njegovi portreti in napisi ‘Ratko heroj.’ Srebreniški genocid bo vsaj delno končan, ko bo Mladić obsojen v Haagu.”
Po 2. svetovni vojni se je v svetu in Evropi zgodilo ogromno zločinov, za katere ni nihče odgovarjal. Prav iz tega razloga je dal Branko Soban zbirki intervjujev naslov ‘Zločin brez kazni.’ In opozarja tudi na slovenski primer izbrisanih.
“Slovenija se je ob referendumu in osamosvajanju nenehno sklicevala na nekakšne nove vrednote, a je prav te vrednote pokopala z enim samim zamahom, z izbrisom blizu 26 tisoč ljudi. Dva sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu sta v ločenih mnenjih jasno zapisala, da je šlo za poskus etničnega čiščenja, a v Sloveniji ni za izbris odgovarjal še nihče, kar je po mojem mnenju velika napaka našega pravosodja.”
“Žalostno dejstvo slovenskega novinarstva je, da naše medijske hiše ukinjajo dopisništva po svetu. To je umor novinarstva. Zunanje politike ne moreš delati s sedenjem v redakciji in z internetom. Svet je vedno bolj globaliziran, nas pa ni več tam. Postajamo odvisni od informacij, ki nam jih servirajo drugi in jih ne preverjamo.”
Zakaj Snowden ne bo nikoli dobil Nobelove in Saharove nagrade …
Soban že dolga leta poroča iz Sveta Evrope in Evropskega parlamenta v Strasbourgu. Pospremil je tudi nedavno podelitev nagrade Saharova za svobodo misli, ki jo je za leto 2013 prejela Malala, pakistanska deklica, ki je preživela atentat.
“Vsekakor si je Malala to nagrado zaslužila, a če bi lahko jaz odločal, bi jo namenil Edwardu Snowdnu. Toda problem je, da Zahod takrat, ko ne more rešiti problema, ki ga je sam zakuhal, poišče žrtev. In to so običajno otroci. Nagrajevanje otrok nenadoma pristane v ospredju, vojna pa ostaja samo dramatična kulisa.”
Politika bi po mnenju Sobana z nagrado Snowdnu opozorila na lastne napake in zato tega ne bo nikoli storila. “To se nenehno dogaja. Vedno vidimo samo žrtve terorja, kar je prav, nikoli pa ne vidimo žrtev vojne. Toda videti moramo tudi tiste žrtve, ki jih mi, kot ameriški zavezniki, posredno tudi sami povzročamo.”
Pred skorajšnjim izidom dokumentarnega filma, ki nastaja ob 30. obletnici izida njegove prve plošče Štorije in baldorije, se z Iztokom Mlakarjem pogovarjamo o ... teatru glasbe
V nedeljo se bo končal 72. knjižni sejem v Frankfurtu, ki so ga naslovili posebna edicija. Gre namreč za eksperiment, ki ga je, soočena z omejitvami potovanj in združevanj, razvila ekipa direktorja Jürgena Boosa. Tokratna edicija je namreč skoraj docela digitalna. Tudi Slavoj Žižek, Ana Roš in Alenka Zupančič, ki jih še lahko ujamete na današnjem knjižnem festivalu, vrhunec katerega bo enourni pogovor s kanadsko pisateljico Margaret Atwood ob 20.00, bodo vidni in slišani le na spletu. Eden od vtisov, ki spremlja sejem, je ogromna in bogata, obenem pa precej nepregledna ponudba. V prispevku o letošnjem nenavadnem sejmu pa več Polona Balantič, naša kolegica s Televizije Slovenija, ki se je pogovorila z direktorjem sejma.
O psih kot pomočnikih pri iskanju in reševanju ljudi so prvi pisali menihi v švicarskem samostanu sveti Bernard, ki je postal znan po tem, da so ob pomoči psov bernardincev iskali izgubljene popotnike čez prelaz. Ob koncu 30. let prejšnjega stoletja so švicarski gorski reševalci spoznali, da lahko psi odkrijejo tudi ponesrečenca v snežnih plazovih, izkazali pa so se tudi v drugi svetovni vojni, ko so prav psi v okolici Stalingrada našli 200.000 ranjencev. Za iskanje ljudi v ruševinah po bombnih napadih so pse prvi začeli uporabljati v Angliji. Pri nas je Kinološka zveza prvi tečaj za šolanje reševalnih psov za iskanje v snežni plazovini prvič organizirala leta 1970 pod Stolom. Kako reševati poškodovane ljudi v ruševini, pa so pse učili v ruševinah podrtih hiš na trasi avtoceste Ljubljana-Vrhnika. Danes so vodniki reševalnih psov v Sloveniji organizirani v Enoti reševalnih psov v okviru Kinološke zveze Slovenije ter v Zvezi vodnikov reševalnih psov in delujejo v društvih in klubih po Sloveniji. Vsi vodniki reševalnih psov v Sloveniji so prostovoljci in to ni njihov hobi, je način življenja.
Poslušalec Branko dokazuje, kako pomembno je takojšnje ukrepanje. Že en sam človek lahko ogromno spremeni in reši življenje!
Nace Breitenberger iz Idrije se je prostovoljcem na Tom telefonu pridružil pred 28-imi leti. Dolgoletni pedagog je prostovoljec in predsednik Planinskega društva Idrija in tudi velik ljubitelj knjig.
Nemedicinske vidike, ki jih ustvarja aktualna koronadoba, komentira profesorica na ljubljanski Fakulteti za socialno delo Darja Zaviršek. Opozarja, da imajo ukrepi premalo posluha za partikularnosti.
Pred časom je bila sopomenka za dostavo hrane prek telefona naročena pizza. Na škatli je bil enak logotip kot na uniformi in vozilu dostavljavca. Danes pa lahko izbiramo med različnimi jedmi iz številnih restavracij v naši bližini. Naročilo in dostava pogosto nista več v domeni gostinskega obrata. Podjetja, ki nastopajo kot posredovalci naročil in imajo lastno floto dostavljavcev hrane, pri nas sta to eHrana in Wolt, želijo postopek čim bolj poenostaviti, pospešiti in ga približati uporabnikom. Kako jim to uspeva ter kakšne so izkušnje dostavljalcev in uporabnikov?
Danes se ob 13. uri odvija protest slovenskih študentk in študentov z avstrijske Koroške. Študentka Julija je ena od organizatork protesta ter predstavnica Kluba študentk in študentov na Dunaju. Pove, da bo protest potekal tako, da "bomo skupaj prehodili Celovec. Ob točkah v mestu bo vsakič ena organizacija spregovorila in imela govor. Cela demonstracija danes se bo kontekstualizirala iz različnih vidikov."
Pogovor z Markom Sternom, piscem besedil in bobnarjem v skupini Bališ.
Pogovor s Felixom Wieserjem, podpredsednikom Slovenske gospodarske zveze.
Rudi Vouk je odvetnik in aktivist. Pove, da so ostali na četrt poti. "Če bi nam člen 7 izpolnili takoj, ko bi ga morali, leta 1955, bi imeli na Koroškem okoli 800 krajev z dvojezičnimi krajevnimi napisi in bi bilo navzen vidno, kje živimo. Potem desetljetja dolgo niso naredili nič, dokler Ustavno sodišče ni odločilo, da bi morali. Ustavno sodišče je bilo malo bolj ohlapno, uresničili bi dvojezične napise 350 krajev, pa tudi tega niso naredili, ponovno samo polovico rečenega."
Ekonomska situacija na Koroškem je vplivala na izid plebiscita. Takratna generacija koroških Slovencev je bila v prvi vrsti odvisna od delodajalcev, deloma so to bili kmetje. Vladimir Wakounig, sociolog z Univerze AlpeAdria Celovec meni, da je bilo pri nekaterih srce zelo močno. "Če pogledam svojega dedka, on je bil goreč Slovenec, samostojen kovač, ki je iz borne kovačije naredil zelo dobro kovačijo, v tistih letih se je boril. Na drugi strani poznam kmete, ki so Slovenci, a so bili odvisni od trga. Takšni ljudje so se odločili za Republiko Avstrijo. Predvsem intelektualci, ki so imeli popolnoma drug pogled na politične stvari, so se odločali s srcem in za ohranjanje slovenščine, ker niso zaupali koroški propagandi."
Ni več veliko krajev na avstrijskem Koroškem, kjer bi večina mladih govorila slovensko, opozarja študentka in aktivistka Lena Kolter, ki pove, da "nas je veliko, ki se ne strinjamo in ne praznujemo tega praznika in pomembno je, da se nas končno enkrat sliši.”
Ob 100. obletnici koroškega plebiscita se je Val 202 odpravil pred Slovensko gimnazijo v Celovcu z namenom, da raziščemo zgodovino, sedanjost in prihodnost koroških Slovencev. Zgodovinar Teodor Domej v pogovoru z Damjanom Zorcem odstira pogled na dogajanje v začetku 20. stoletja in na manj znane dogodke, ki so pomembno vplivali na rezultat plebiscita.
Po maratonskem sodnem procesu se je po petih letih in pol končalo sojenje proti grškim neonacistom Zlata zora. Sodišče je vidne vodilne člane spoznalo za krive vodenja in organiziranja kriminalne združbe. Sodišče je tudi odločilo, da je podpornik stranke Jorgos Rupakias kriv umora 34-letnega raperja Pavlosa Fisasa leta 2013. Grozi mu najdaljša zaporna kazen. V procesu so članom stranke sodili tudi v dveh primerih zaradi poskusa umora, in sicer egiptovskih ribičev 12. junija 2012 in članov komunističnega sindikata PAME 12. septembra 2013. Kaj to sojenje in obsodba pomeni za grško družbo? Se je s tem res znebila nacizma? V analizi s Katjo Lihtenvalner, poročevalko Večera iz Aten.
Po več kot desetih letih delovanja bo Kickstarter, globalno najbolj priljubljena platforma za množično financiranje, končno zaživel tudi v Sloveniji. Ob tej priložnosti je v Slovenijo pripotovala Heather Corocan, direktorica dizajna in tehnologije, ki pojasnjuje, kaj prihod platforme v Slovenijo sploh pomeni in odgovarja na dileme o prihodnosti Kickstarterja.
V Muzeju pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu so pripravili razstavo, posvečeno 30-letnemu delovanju TOM telefona, telefona za otroke in mladostnike. Ta je začel delovati v času, ko veliko ljudi doma še ni imelo telefonskega priključka in so bile telefonske govorilnice nekaj vsakdanjega. V treh desetletjih so zabeležili 800 000 stikov. V začetku so klicale predvsem deklice, pozneje se je številka teh izenačila s fanti, najpogosteje pa kličejo mladi, stari med 13 in 15 let. Stalnica med težavami so ljubezen, odnosi v družini, težave v šoli, zadnja leta se povečujejo težave, povezane z internetom, oglašajo pa se tudi starejši od 25 let, ki imajo dileme povezane z zaposlitvijo, stanovanjsko problematiko in osamosvojitvijo.
24. septembra leta 1945 je nekdanji smučarski skakalec, predvsem pa vizionar, Rudi Finžgar, v Begunjah na Gorenjskem ustanovil zadrugo za izdelavo športnega orodja in jo poimenoval Elan. Letos torej podjetje, ki je predvsem z zmagami Ingemarja Stenmarka postalo znano v Evropi pa tudi izven nje, praznuje 75 let obstoja. V kakšni kondiciji je zimska divizija podjetja, s katero se je vse skupaj začelo?
Neveljaven email naslov