Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pogovor z novinarjem Dela in nekdanjim dopisnikom iz tujine Brankom Sobanom ob izidu njegove zbirke intervjujev Zločin brez kazni.
"Dva sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice sta jasno zapisala, da je šlo za poskus etničnega čiščenja, a v Sloveniji za izbris ni odgovarjal še nihče."
Branko Soban je ugleden zunanjepolitični novinar in komentator, dolgoletni dopisnik časnika Delo iz Kaira in Moskve ter aktualni prejemnik priznanja Društva novinarjev Slovenije za izjemne dosežke.
Pred kratkim je pri Založbi Sanje izšla njegova knjiga z naslovom Zločin brez kazni, ki prinaša izbor 31 Sobanovih intervjujev. Ti živo slikajo trke med islamom in zahodom, turško-kurdske dileme, razkrivajo ozadja konfliktov na Balkanu in osvetljujejo zagonetno rusko stvarnost.
“Putin je v narekovajih osebnost leta 2013. Svoje politične tekmece na Zahodu in v Evropi je potolkel na vsej črti: z Ukrajino, Edwardom Snowdnom, obranil je sirskega predsednika Asada, za veliki finale pa je pomilostil še politične zapornike.”
“V Putinovi Rusiji vlada dirigirana demokracija, ki s sklicevanjem na zakonodajo uzakonja brezzakonje.”
Soban ocenjuje, da je očitno šlo tudi za dialog med Moskvo in Berlinom, po drugi strani pa si Putin s to potezo želi dvigniti ugled pred olimpijskimi igrami v Sočiju.
“Mihail Hodorkovski je po izpustitvi dejal, da se v politiko ne bo več vmešaval, a sam temu ne verjamem povsem. Že izjava, da si bo prizadeval za izpustitev vseh političnih zapornikov, je politična. Prepričan sem, da se bo Hodorkovski aktivno vrnil v politiko.”
Srebrenica, zločin brez konca
Branko Soban se v številnih intervjujih dotika tudi tragedije v Srebrenici, ki je žalosten primer dvoličnosti sodobne demokracije.
“Ta genocid, najhujši zločin na evropskih tleh po 2. svetovni vojni, bo v resnici končan šele takrat, ko bodo vsi pobiti dokončno pokopani kot ljudje. Ratko Mladić pa v resnici ostaja heroj, zlasti med Srbi v Republiki Srpski. Ko se voziš po tamkajšnjih vaseh so na zidovih še vedno njegovi portreti in napisi ‘Ratko heroj.’ Srebreniški genocid bo vsaj delno končan, ko bo Mladić obsojen v Haagu.”
Po 2. svetovni vojni se je v svetu in Evropi zgodilo ogromno zločinov, za katere ni nihče odgovarjal. Prav iz tega razloga je dal Branko Soban zbirki intervjujev naslov ‘Zločin brez kazni.’ In opozarja tudi na slovenski primer izbrisanih.
“Slovenija se je ob referendumu in osamosvajanju nenehno sklicevala na nekakšne nove vrednote, a je prav te vrednote pokopala z enim samim zamahom, z izbrisom blizu 26 tisoč ljudi. Dva sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu sta v ločenih mnenjih jasno zapisala, da je šlo za poskus etničnega čiščenja, a v Sloveniji ni za izbris odgovarjal še nihče, kar je po mojem mnenju velika napaka našega pravosodja.”
“Žalostno dejstvo slovenskega novinarstva je, da naše medijske hiše ukinjajo dopisništva po svetu. To je umor novinarstva. Zunanje politike ne moreš delati s sedenjem v redakciji in z internetom. Svet je vedno bolj globaliziran, nas pa ni več tam. Postajamo odvisni od informacij, ki nam jih servirajo drugi in jih ne preverjamo.”
Zakaj Snowden ne bo nikoli dobil Nobelove in Saharove nagrade …
Soban že dolga leta poroča iz Sveta Evrope in Evropskega parlamenta v Strasbourgu. Pospremil je tudi nedavno podelitev nagrade Saharova za svobodo misli, ki jo je za leto 2013 prejela Malala, pakistanska deklica, ki je preživela atentat.
“Vsekakor si je Malala to nagrado zaslužila, a če bi lahko jaz odločal, bi jo namenil Edwardu Snowdnu. Toda problem je, da Zahod takrat, ko ne more rešiti problema, ki ga je sam zakuhal, poišče žrtev. In to so običajno otroci. Nagrajevanje otrok nenadoma pristane v ospredju, vojna pa ostaja samo dramatična kulisa.”
Politika bi po mnenju Sobana z nagrado Snowdnu opozorila na lastne napake in zato tega ne bo nikoli storila. “To se nenehno dogaja. Vedno vidimo samo žrtve terorja, kar je prav, nikoli pa ne vidimo žrtev vojne. Toda videti moramo tudi tiste žrtve, ki jih mi, kot ameriški zavezniki, posredno tudi sami povzročamo.”
Pogovor z novinarjem Dela in nekdanjim dopisnikom iz tujine Brankom Sobanom ob izidu njegove zbirke intervjujev Zločin brez kazni.
"Dva sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice sta jasno zapisala, da je šlo za poskus etničnega čiščenja, a v Sloveniji za izbris ni odgovarjal še nihče."
Branko Soban je ugleden zunanjepolitični novinar in komentator, dolgoletni dopisnik časnika Delo iz Kaira in Moskve ter aktualni prejemnik priznanja Društva novinarjev Slovenije za izjemne dosežke.
Pred kratkim je pri Založbi Sanje izšla njegova knjiga z naslovom Zločin brez kazni, ki prinaša izbor 31 Sobanovih intervjujev. Ti živo slikajo trke med islamom in zahodom, turško-kurdske dileme, razkrivajo ozadja konfliktov na Balkanu in osvetljujejo zagonetno rusko stvarnost.
“Putin je v narekovajih osebnost leta 2013. Svoje politične tekmece na Zahodu in v Evropi je potolkel na vsej črti: z Ukrajino, Edwardom Snowdnom, obranil je sirskega predsednika Asada, za veliki finale pa je pomilostil še politične zapornike.”
“V Putinovi Rusiji vlada dirigirana demokracija, ki s sklicevanjem na zakonodajo uzakonja brezzakonje.”
Soban ocenjuje, da je očitno šlo tudi za dialog med Moskvo in Berlinom, po drugi strani pa si Putin s to potezo želi dvigniti ugled pred olimpijskimi igrami v Sočiju.
“Mihail Hodorkovski je po izpustitvi dejal, da se v politiko ne bo več vmešaval, a sam temu ne verjamem povsem. Že izjava, da si bo prizadeval za izpustitev vseh političnih zapornikov, je politična. Prepričan sem, da se bo Hodorkovski aktivno vrnil v politiko.”
Srebrenica, zločin brez konca
Branko Soban se v številnih intervjujih dotika tudi tragedije v Srebrenici, ki je žalosten primer dvoličnosti sodobne demokracije.
“Ta genocid, najhujši zločin na evropskih tleh po 2. svetovni vojni, bo v resnici končan šele takrat, ko bodo vsi pobiti dokončno pokopani kot ljudje. Ratko Mladić pa v resnici ostaja heroj, zlasti med Srbi v Republiki Srpski. Ko se voziš po tamkajšnjih vaseh so na zidovih še vedno njegovi portreti in napisi ‘Ratko heroj.’ Srebreniški genocid bo vsaj delno končan, ko bo Mladić obsojen v Haagu.”
Po 2. svetovni vojni se je v svetu in Evropi zgodilo ogromno zločinov, za katere ni nihče odgovarjal. Prav iz tega razloga je dal Branko Soban zbirki intervjujev naslov ‘Zločin brez kazni.’ In opozarja tudi na slovenski primer izbrisanih.
“Slovenija se je ob referendumu in osamosvajanju nenehno sklicevala na nekakšne nove vrednote, a je prav te vrednote pokopala z enim samim zamahom, z izbrisom blizu 26 tisoč ljudi. Dva sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu sta v ločenih mnenjih jasno zapisala, da je šlo za poskus etničnega čiščenja, a v Sloveniji ni za izbris odgovarjal še nihče, kar je po mojem mnenju velika napaka našega pravosodja.”
“Žalostno dejstvo slovenskega novinarstva je, da naše medijske hiše ukinjajo dopisništva po svetu. To je umor novinarstva. Zunanje politike ne moreš delati s sedenjem v redakciji in z internetom. Svet je vedno bolj globaliziran, nas pa ni več tam. Postajamo odvisni od informacij, ki nam jih servirajo drugi in jih ne preverjamo.”
Zakaj Snowden ne bo nikoli dobil Nobelove in Saharove nagrade …
Soban že dolga leta poroča iz Sveta Evrope in Evropskega parlamenta v Strasbourgu. Pospremil je tudi nedavno podelitev nagrade Saharova za svobodo misli, ki jo je za leto 2013 prejela Malala, pakistanska deklica, ki je preživela atentat.
“Vsekakor si je Malala to nagrado zaslužila, a če bi lahko jaz odločal, bi jo namenil Edwardu Snowdnu. Toda problem je, da Zahod takrat, ko ne more rešiti problema, ki ga je sam zakuhal, poišče žrtev. In to so običajno otroci. Nagrajevanje otrok nenadoma pristane v ospredju, vojna pa ostaja samo dramatična kulisa.”
Politika bi po mnenju Sobana z nagrado Snowdnu opozorila na lastne napake in zato tega ne bo nikoli storila. “To se nenehno dogaja. Vedno vidimo samo žrtve terorja, kar je prav, nikoli pa ne vidimo žrtev vojne. Toda videti moramo tudi tiste žrtve, ki jih mi, kot ameriški zavezniki, posredno tudi sami povzročamo.”
Ob rojstnem dnevu Vala 202 poslušalcem odgovarjajo Andrej Karoli, Miha Šalehar, Nataša Štefe, Anja Hlača Ferjančič in Uršula Zaletelj.
Razbijamo mite in stereotipe o K-popu. Glasbi iz Južne Koreje, ki je obnorela mlade po vsem svetu!
Vas zanima kaj je bil v resnici najstarejši poklic na svetu? Ali so Ljubljančani res izumili kolo? Kakšen je bil bonton na emonskih javnih straniščih? Kam je Trubar skril svoje prepovedane bukve? Zakaj Julija ni marala za Prešerna? Katere so bile zadnje besede župana Hribarja preden je skočil v Ljubljanico? Kako smo preživeli socializem in zraven postali svetovni prvaki v košarki? Prisluhinte reportaži iz gledališke ekskurzije skozi zgodovino Ljubljane.
Prihaja čas intenzivnega prehajanja državnih meja: nekateri se odpravljajo na dopust samo v sosednje države in morajo vzeti s seboj le osebno izkaznico, spet drugi potujejo v najbolj odmaknjene konce sveta, v katerih ne zadostuje samo veljaven potni list, ampak je treba pridobiti tudi posebna dovoljenja. In čeprav Slovenci praviloma nimamo večjih težav pri potovanjih po svetu, si moramo pravočasno priskrbeti vizum, če ga država vstopa zahteva, biti pozorni na dosledno izpolnjevanje obrazcev in se pozanimati, ali morda ne potrebujemo tudi potrdil o cepljenjih.
Jaka Kranjc, član ekipe Društva ekologi brez meja, ki je ob svetovnem dnevu oceanov preverjala in popisovala onesnaženost reke Rižane, ki se izliva v Jadransko morje. Ekologi brez meja opravljajo pionirsko delo na področju analize realnega stanja onesnaženosti slovenskih vodotokov in našega dela Jadranskega morja. Na državni ravni namreč tovrstnih statistik ne beležimo. Najbolj elegantna in tudi najučinkovitejša rešitev za zmanjšanje količine plastičnih odpadkov je dolgoročno zmerna in preudarna potrošnja. Po ocenah strokovnjakov namreč kar 50 odstotkov plastičnih izdelkov in embalaž uporabimo samo enkrat, nato pa jih odvržemo v naravo.
Jošt Napret opisuje, kako je ekipa slovenskih jadralnih padalcev premaknila nov mejnik. Aprila so skupaj z Bojanom Gaberškom, Primožem Sušo in Dušanom Orožem uspeli postaviti nov svetovni rekord v poletu s povratkom na vzletišče, preleteli so kar 302 kilometra v desetih urah in prejšnji rekord izboljšali za 20 kilometrov.
Finančni komentar je prispeval upravljalec skladov pri KBM Infond Damjan Kovačič.
Cascais je kraj, kjer so življenjski stroški zelo visoki, je portugalska Azurna obala ali portugalski Monako, letos pa tudi mesto z nazivom Evropska prestolnica mladih. Vodja projekta Catarina Marques Vieira pravi, da mladi do 30 ali 35 leta živijo pri starših, zato se osredotočajo zlasti na reševanje stanovanjske problematike.
Je kitara, ki pooseblja rock'n'roll, blues, jazz in ostale glasbene zvrsti, ime pa ji je kar po znamki; ne glede na model, barvo ali leto izdelave, pravijo ji Gibsonka. Zlasti prelomno je bilo leto 1952, ko je ameriški glasbenik Les Paul izdelal električno kitaro, kot jo poznamo še danes. Pionir električnega zvoka, tedaj eksperimentalni umetnik, je izumil prepoznavni ton, ki je pozneje plemenitil najbolj znane glasbene stvaritve.
Evrovizijsko razglednico iz Lizbone pošilja Maruša Kerec.
Lea Sirk je z odličnim odrskim nastopom in odbitimi intervjuji prepričala Evropo. Slovenija se je prvič po letu 2015 spet uvrstila v sobotni finale
Rana ura, slovenskih fantov grob, je eden najbolj ustaljenih slovenskih antipregovorov, ki je nastal s križanjem dveh pregovorov. Izraz antipregovor se je v jezikoslovju prvič pojavil v začetku 80-ih let, ko je paremiolog Wolfgang Mieder izdal zbirko takih izrazov. “Gre za parodijo znanih pregovorov, ki poleg tega, da prinašajo parodijo osnovne enote, tudi zabavajo,” razlaga jezikoslovec z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša dr. Matej Meterc.
Finančni komentar je tokrat prispeval Luka Gubo, upravljalec skladov iz družbe Numerica Partners.
S svojim rdečim kovčkom, palico, ki jo podpira pri hoji in ročno torbico se je konec februarja Irma Dall’Armellina oziroma nona Irma, kot ji ljubkovalno pravijo v Italiji, pri svojih 93 letih odpravila na tritedensko prostovoljno delo v Kenijo. Deset let je finančno podpirala patra Remigia, da je lahko gradil šole, bolnišnice in sirotišnice, potem pa se je en dan odločila, da si bo v živo pogledala sad njene pomoči. Zdaj je zaradi svoje poti postala spletni fenomen in navdih za mnoge.
Zagovorniki in nasprotniki univerzalnega temeljnega dohodka o priložnostih, nevarnostih in možnostih za eksperiment. UTD naj bi preprečil državni paternalizem, omogočil večjo svobodo in kreativnost posameznika ter zagotovil drugačno prerazporeditev sredstev. Medtem ko podporniki v UTD vidijo sredstvo za nadgradnjo socialne države in ukrep proti revščini, skeptiki opozarjajona morebitne pasti.
Z balkona je pogled na prepoznavni dimnik nekdanje tovarne ribjih konzerv. Delamaris leta 2018 na slovenski obali nima več proizvodnje, industrijska Izola iz starih časov je res še zgolj v simboliki dimnika. Pisatelj Borut Golob je fizično delo in prekarstvo v delavskem Kranju spoznal že v zgodnji mladosti, zdaj je že nekaj mesecev preseljen ob morje, kjer dela v šoli. Lucidno analizira delavski in gospodarski položaj v Sloveniji in Evropi, nastavlja ogledalo “dobrim turističnim letinam, politiki v službi kapitala, gospodarski rasti kot pesku v oči … Spomni na Louisa Adamiča, “najboljšega slovenskega pisatelja,” ki je pred skoraj 90 leti v ZDA napisal delo Dinamit, neke vrste učbenik razrednega boja, odnosa med delavstvom in kapitalizmom. Pojasni, zakaj ima kapitalizem kot produkcijski način fašizem vgrajen v sebi in zakaj je Adamič, ki je v ZDA emigriral, ko je imel samo 15 let, razumel, da če ljudem ne daš kruha, jim moraš dati sovraštvo. Tudi zato Dinamit začne s citatom Jayja Golda, enega najbolj razvpitih ameriških kapitalistov 19. stoletja: “Pol delavskega razreda lahko najamem za to, da pobijem drugo polovico.”
Ob prazniku dela analiziramo aktualne razmere, iščemo tudi primere dobre prakse, ki uspešno prepletajo dobiček in spoštovanje človeka. Realnost mogočega in nemogočega, dinamit delavstva in kapitalizma.
Neveljaven email naslov