Aljažev stolp, izjemen kulturni spomenik in nenadomestljiv simbol Slovenije, že 120 let kraljuje na vrhu Triglava, 2864 metrov nad morjem. Ob 120. obletnici postavitve “pleha z dušo” na najvišji točki Slovenije se bo zvrstilo več dogodkov, svojo več kot enoletno popotovanje po slovenskih in obmejnih krajih pa bo v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani končala tudi razstava Aljažev stolp – Ta pleh ima dušo!
Aljažev stolp so postavili leta 1895, od tedaj je priča vihram zgodovine in menjavi režimov
Aljažev stolp, izjemen kulturni spomenik in nenadomestljiv simbol Slovenije, že 120 let kraljuje na vrhu Triglava, 2864 metrov nad morjem. Ob 120. obletnici postavitve “pleha z dušo” na najvišji točki Slovenije se je zvrstilo več dogodkov, svojo več kot enoletno popotovanje po slovenskih in obmejnih krajih pa je v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani končala tudi razstava “Aljažev stolp – Ta pleh ima dušo!”.
“Ko prideš na vrh, ga vedno opaziš, kaj pravzaprav dela tu, kaj pomeni,” pripoveduje Gorazd Lemajič, eden od avtorjev omenjene razstave in istoimenskega filma, sicer konservator in restavrator v Narodnem muzeju Slovenije.
“Takrat so se tega lotevali z zanosom in vizijo, Aljaž je to počel z dolgoročno vizijo. Stolp je postavil kot skromno zavetišče za planince in branik slovenstva.”
Gorazd Lemajič
Za en goldinar
Župnik z Dovjega Jakob Aljaž se je konec 19. stoletja odločno uprl tedanjemu nadaljnjemu ponemčevanju. Od občin Dovje in Mojstrana je za en goldinar kupil “špico” Velikega Triglava, skupaj 16 kvadratnih metrov zemljišča, in začel izdelavo stolpa. “Iz zapiskov sem prebral, da Aljaž ni šel na Triglav, je pa pri današnji Staničevi koči poslušal, kako so ga zbijali na vrhu.”
Dele stolpa so iz Šentvida z vlakom prepeljali v Mojstrano, nato pa jih je šest krepkih nosačev v tednu dni znosilo na Triglav. Na slovesnosti ob postavitvi stolpa, ki je sledila v nekaj tednih, so prvič zapeli pesem “Oj, Triglav, moj dom“, ki jo je uglasbil Aljaž. Ta je menda pel kleče in ganjen do solz objemal stolp.
Najmanj 12-krat prebarvan
“Nemci so ga hoteli podreti, vrstile so se tožbe na sodiščih,” pripoveduje Lemajič. Po prvi svetovni vojni je ob njem potekala meja in s tem prava »malarska« vojna. Najprej so ga v svoje barve prebarvali Slovenci, nato so ga v svoje odeli Italijani. Po drugi svetovni vojni so ga prebarvali v rdeče, nato zaradi snemanja filma o Kugyju v belo. Kot so pozneje ugotovili s pomočjo rentgena, naj bi bilo na njem najmanj 12 plasti barve.
Danes njegov največji sovražnik postajajo v lahkomiselne turiste spreminjajoči se planinci in pa korozija. “Streha ni več originalna. Deli oboda so zamenjani,” pravi Lemajič, ki za veliko poškodb krivi tudi planince.
“Z vsako novo poškodbo stolp pokrpajo, popravljajo in tako nadomestki počasi izrivajo original.”
Stroka se bo morala po njegovih besedah spopasti z dvema vprašanjema – ali vzdrževati stolp na mestu, kjer je, ali pa ga zamenjati s kopijo, izvirnik pa postaviti v muzej.
Posebna zahvala za pomoč pri pripravi prispevka Manci Čujež.
Aljažev stolp, izjemen kulturni spomenik in nenadomestljiv simbol Slovenije, že 120 let kraljuje na vrhu Triglava, 2864 metrov nad morjem. Ob 120. obletnici postavitve “pleha z dušo” na najvišji točki Slovenije se bo zvrstilo več dogodkov, svojo več kot enoletno popotovanje po slovenskih in obmejnih krajih pa bo v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani končala tudi razstava Aljažev stolp – Ta pleh ima dušo!
Aljažev stolp so postavili leta 1895, od tedaj je priča vihram zgodovine in menjavi režimov
Aljažev stolp, izjemen kulturni spomenik in nenadomestljiv simbol Slovenije, že 120 let kraljuje na vrhu Triglava, 2864 metrov nad morjem. Ob 120. obletnici postavitve “pleha z dušo” na najvišji točki Slovenije se je zvrstilo več dogodkov, svojo več kot enoletno popotovanje po slovenskih in obmejnih krajih pa je v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani končala tudi razstava “Aljažev stolp – Ta pleh ima dušo!”.
“Ko prideš na vrh, ga vedno opaziš, kaj pravzaprav dela tu, kaj pomeni,” pripoveduje Gorazd Lemajič, eden od avtorjev omenjene razstave in istoimenskega filma, sicer konservator in restavrator v Narodnem muzeju Slovenije.
“Takrat so se tega lotevali z zanosom in vizijo, Aljaž je to počel z dolgoročno vizijo. Stolp je postavil kot skromno zavetišče za planince in branik slovenstva.”
Gorazd Lemajič
Za en goldinar
Župnik z Dovjega Jakob Aljaž se je konec 19. stoletja odločno uprl tedanjemu nadaljnjemu ponemčevanju. Od občin Dovje in Mojstrana je za en goldinar kupil “špico” Velikega Triglava, skupaj 16 kvadratnih metrov zemljišča, in začel izdelavo stolpa. “Iz zapiskov sem prebral, da Aljaž ni šel na Triglav, je pa pri današnji Staničevi koči poslušal, kako so ga zbijali na vrhu.”
Dele stolpa so iz Šentvida z vlakom prepeljali v Mojstrano, nato pa jih je šest krepkih nosačev v tednu dni znosilo na Triglav. Na slovesnosti ob postavitvi stolpa, ki je sledila v nekaj tednih, so prvič zapeli pesem “Oj, Triglav, moj dom“, ki jo je uglasbil Aljaž. Ta je menda pel kleče in ganjen do solz objemal stolp.
Najmanj 12-krat prebarvan
“Nemci so ga hoteli podreti, vrstile so se tožbe na sodiščih,” pripoveduje Lemajič. Po prvi svetovni vojni je ob njem potekala meja in s tem prava »malarska« vojna. Najprej so ga v svoje barve prebarvali Slovenci, nato so ga v svoje odeli Italijani. Po drugi svetovni vojni so ga prebarvali v rdeče, nato zaradi snemanja filma o Kugyju v belo. Kot so pozneje ugotovili s pomočjo rentgena, naj bi bilo na njem najmanj 12 plasti barve.
Danes njegov največji sovražnik postajajo v lahkomiselne turiste spreminjajoči se planinci in pa korozija. “Streha ni več originalna. Deli oboda so zamenjani,” pravi Lemajič, ki za veliko poškodb krivi tudi planince.
“Z vsako novo poškodbo stolp pokrpajo, popravljajo in tako nadomestki počasi izrivajo original.”
Stroka se bo morala po njegovih besedah spopasti z dvema vprašanjema – ali vzdrževati stolp na mestu, kjer je, ali pa ga zamenjati s kopijo, izvirnik pa postaviti v muzej.
Posebna zahvala za pomoč pri pripravi prispevka Manci Čujež.
V dnevu ruske vojaške invazije na Ukrajino smo se pogovarjali s politologom in nekdanjim diplomatom, ki je nekaj let živel v Ukrajini ter ima tam še vedno veliko stikov, dr. Denisom Mancevičem. "Putin je v preteklosti skrbno varoval ali poskušal ustvariti podobo strateškega državnika, ki za razliko od kolegov z Zahoda ne vleče potez iz danes na jutri, ampak so te poteze premišljene. V zadnjih dneh pa vidimo predvsem iracionalne odločitve."
"Zjutraj sem prejel klic iz Kijeva. Nekdanji sodelavec mi je povedal, da se z družino umika in da bodo poskušali pobegniti na Poljsko." Dr. Mancevič pravi, da je Ukrajina je v zadnjem desetletju močno nazadovala. Nikakor niso bolje pripravljeni na vojno kot leta 2014, v resnici niso dobro pripravljeni na invazijo.
Evgeny Goreshnik je raziskovalec, zaposlen na Inštitutu Jožef Stefan, kjer deluje na področju anorganske kemije. Iz ukrajinskega Lvova se je najprej odselil v Nemčijo, zdaj pa že 17 let živi v Sloveniji. Čeprav je daleč od doma, je z njim vseskozi povezan, saj v Lvovu živijo njegova mama, drugi sorodniki in prijatelji. Dogajanje v Ukrajini spremlja že vse od leta 2014, ko si je Rusija priključila polotok Krim, ob priznanju Donecke in Luganske republike pa je po njegovem mnenju šlo za pričakovano in spretno zrežirano dogajanje.
"Če Zahod ne bo uvedel sankcij, ki bi onesposobile Rusijo, se bojim, da bo Putin želel v celoti spremeniti ukrajinsko vlado in iz Ukrajine ustvariti svoj satelit."
Od današnjega jutra lahko iz ukrajine spremljamo prve posnetke padajočih bomb, požarov in slišimo zvoke eksplozij. Začela se je invazija v polnem obsegu - glavno vprašanje zadnjih dni in tednov je bilo, ali se bo Putin ob odločitvi za vojaško posredovanje namenil Ukrajino napasti z več strani ali se bo odločil za omejen spopad na vzhodu. Zdaj je jasno, da je pred Ukrajino in Evropo nova velika vojna. Miha Lampreht, urednik in novinar Radia Slovenija, ki je velik del svoje kariere preživel kot dopisnik iz Rusije, pravi, da Putin računa na vojaški zlom Ukrajine. "Putin se zmeni samo še zase, zaveda se svoje vojaške moči. V Rusiji, v Kremlju, vlada stranka vojne, ne stranka miru."
Po ruskem priznanju samooklicanih Ljudskih republik Doneck in Lugansk na vzhodu Ukrajine se vrstijo mednarodne obsodbe poteze Kremlja in opozorila o kršitvah mednarodnega prava, napovedujejo in sklicujejo se izredna srečanja. A včerajšnja Putinova poteza ni nikakršno presenečenje, pravzaprav je v skladu z njegovim dosedanjim delovanjem, pravi Branko Soban, zunanjepolitični komentator časopisa Delo in večletni dopisnik iz Moskve.
Ker slovenski navijači športnih junakov ne morete spremljati v Pekingu, na Valu 202 olimpijsko razpoloženje raznašamo po Sloveniji. S terenskim studiem in navijaško-rekreativnim središčem. V družbi prijateljev lahko v živo spremljate uspehe slovenskih športnikov, se preizkusite v različnih disciplinah, pozdravite pa lahko tudi slovenske junake. V Velenju se nam je pridružila Gloria Kotnik, dobitnica bronaste olimpijske kolajne v paralelnem veleslalomu v deskanju na snegu. Pred kratkim sta se nam pridružili tudi dvakrat zlata Urša Bogataj in zlata ter bronasta Nika Križnar. V Kranjski Gori je v terenski studio prišel vedno zgovoren Cene Prevc, ki je na ekipni moški tekmi osvojil srebrno kolajno.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik.
V zadnji, deseti epizodi se vračamo k jeziku. Namenjamo jo premisleku o prevzemu kitajskih geografskih imen in izvoru slovenskih poimenovanj za nekatere značilno kitajske predmete. Ste se kdaj vprašali od kot izvira že ime Kitajska?
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik.
Ko v naglici prebrskamo svetovni splet, lahko tam hitro srečamo različne zapise o tem, da Kitajci recimo zelo glasno govorijo in da ni nič neobičajnega, da v javnosti tudi pljuvajo, saj je to v njihovi kulturi nezaznamovano početje.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik.
Ste že slišali za rek: Izberi si vsaj tako dobrega prijatelja, kot si sam? Tokrat spoznavamo konfucianizem. Nekje iz srednješolskih časov je ta pojem marsikomu ostal v podzavesti, a le redko kdo ve, za kaj pravzaprav gre.
Letos mineva 70 let od ene najhujših zim zadnjega stoletja. V nižinskih predelih Slovenije je namreč leta 1952 zapadlo največ snega, odkar so sredi 19. stoletja začeli z meteorološkimi merjenji. Prav te dni, med 13. in 15. februarjem, je nepretrgoma snežilo kar 50 ur. Skupaj z novozapadlim snegom je bela odeja tudi v dolinah merila več kot dva metra. Še posebej hudo je bilo v Posočju, kjer je v snežnih plazovih življenje izgubilo 14 domačinov, gospodarska škoda je bila ogromna. Takratna vlada je odredila celo mobilizacijo. Vest o nesreči se je razširila po vsej Jugoslaviji, kjer so začeli zbirati denarno pomoč. Zanimivosti iz arhivov in spomine na snežno katastrofo leta 1952 je združila Mariša Bizjak.
Olimpijske igre so tekmovanje, kjer se spišejo neverjetne zgodbe in prepletajo takšna ali drugačna čustva. Vrtiljak slednjih pa je že pred igrami doživel eden od slovenskih junakov iger v Pekingu, srebrni Žan Kranjec. Najboljši slovenski veleslalomist je, še posebej v zadnjih dveh letih, prehodil trnovo pot, a z neverjetno voljo in željo po uspehu, dokazal, da srebrna medalja ni bila naključje. Žanov uspeh je v Yančingu doživel Marko Cirman.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik.
V tokratni epizodi o konceptu kung fuja. Borilni veščini, ki navdušuje vse več ljudi, tudi v Sloveniji.
Mimoidoče na Koroški cesti v Mariboru bo še do konca meseca nagovarjal velik oglas, nameščen na pročelje galerije K18. V njem ''Mlad moški, star 33 let, iz Sarajeva v Bosni in Hercegovini išče osebo, s katero bi se pogovarjal o umetnosti''. Napis je dvojezičen, tudi v angleščini, na objavljeni telefonski številki pa se oglasi sarajevski umetnik Bojan Stojčić, ki je skupaj s Hano Ćurak avtor projekta. V Mariboru sta ga postavila v okviru umetniške rezidence nevladne organizacije Pekarna Magdalenske mreže. Tema telefonskih pogovorov ni vedno umetnost.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik.
V tokratni epizodi sledi skok k športu, ki ga na tokratnih olimpijskih igrah ne bomo videli, smo ga pa lahko z zanimanjem spremljali pred približno pol leta v Tokiu. Namizni tenis je najbolj priljubljen amaterski šport na Kitajskem. Redno ga igra približno 300 milijonov igralcev, predsednik Mao pa je pingpong v 50. letih prejšnjega stoletja razglasil za nacionalni šport
V zadnjem času pogosto govorimo o pravici do svobode izražanja, mnenja v razpravah so zelo različna, pri poskusih omejevanja te ustavne pravice pa se starejši spominjajo grenkih izkušenj z zloglasnim 133. členom kazenskega zakonika v nekdanji Jugoslaviji, ki je omogočal preganjanje kritikov oblasti in oblastnikov. V demokratični družbi je treba dopustiti odprto razpravo o zadevah, ki so v javnem interesu. Preganjanje in sankcioniranje ljudi, ki se kritično izražajo o delovanju države, politike, politikov, funkcionarjev, je značilno za avtokratske in totalitarne režime.
S Sanjo Jovičić, ki na Akademiji za evropsko pravo v Trieru (Nemčija) vodi projekte in izobraževanja o temeljnih človekovih pravicah, smo se pogovarjali o pravici do svobode izražanja predvsem z vidika prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, kjer so dobile končni epilog tudi nekatere odmevne zadeve iz Slovenije.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti ter fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik.
V tokratni epizodi kukamo v kulinarične vode. Hrustljav in sladek piškotek, običajno narejen iz moke, sladkorja, vanilje in sezamovega olja, v katerem se skriva košček papirja z nekakšno prerokbo, kitajsko frazo ali pa celo seznamom srečnih številk. A piškotki sreče sploh ne izvirajo s Kitajske!
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti ter fenomene te države. V četrti epizodi o največjem in najpomembnejšem kitajskem prazniku.
V olimpijski seriji oddaj o kitajski kulturi poleg jezika spoznavamo tudi pisavo, praznike in običaje ter nacionalne športe. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik.
