Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marko Radmilovič se v košarkarski glosi ukvarja z vročo afero - vročo tudi zato, ker bi potencialno lahko vsebovala poljub dveh premierjev.
Na košarkarski tekmi med Slovenijo in Hrvaško se je zgodil prav ljubek škandalček. In kakor koli se že vneti ljubitelji zdravega duha in zdravega telesa pridušajo, da ne gre mešati politike in športa, se ta dva mešata po inerciji. Kjer je šport, tam je politika in bog ve, da je tudi nasprotno.
Torej, na tekmi so bili trije veliki. Predsednica Kolinda, oblečena v sveti Draženov dres, ob tem, da se ubogi ostrostrelec ne more braniti, in pa premierja vlad Cerar in Milanović. V kaj sta bila oblečena ta dva, gledalci prenosa nismo mogli videti, ker ju HTV ni pokazala. Niti v enem kadru.
Urad hrvaškega premierja Milanovića se je pritožil, a verjamemo, da v notranjepolitičnem kontekstu, ker je podoba predsednice Grabar Kitarovićeve pač tako gladko porazila podobo premierja. Urad slovenskega predsednika se ni pritožil, ker bi bilo to neprimerno.
Zdaj pa na kratko k teoriji. Časi, ko so se politiki na športne prireditve hodili samo kazat in stiskat roke ter posledično nabirat volilne glasove, so že zdavnaj mimo. Teorija mednarodnih odnosov pozna izraz “nogometna diplomacija”, ki ob velikih mašah svetovnega nogometa daje povsem realne rezultate – vsekakor bolj otipljive kot kakšne mednarodne konference.
Nimamo razloga, da ne bi verjeli, kako se kaj podobnega ne dogaja v košarki. Ne navsezadnje, če bi bila Cerar in Milanović samo navijača svojih reprezentanc, bi sedela vsak na svojem koncu. Ob tem, da so odnosi med državama trenutno precej napeti, bi bila podoba obeh predsednikov skupaj na tekmi simbolni in pomemben signal obema javnostma; pa je nismo dočakali oziroma videli. Namesto politično vsebinskega kadra smo dobili hrvaško različico predsedniškega skakljanja in ploskanja – za praznimi očmi pa tisto večno vprašanje: “Kako, hudiča, sem pristala tukaj?“
Obstaja pa za premierski TV-mrk še ena razlaga: v tujini poznajo poseben pojem, imenovan “kiss-cam”, prosto prevedimo kot “kader poljuba”!
Gre za to, da na podobnih športnih prireditvah, kot je bila sobotna tekma, kamere iščejo med obiskovalci zaljubljen par; ko ga ujamejo, drugi gledalci z vzklikanjem in navijanjem par prisilijo, da se pred vso množico in ob prenosu na velike zaslone v dvorani poljubi. Gledalci doma v tem trenutku gledajo reklame, “kiss-cam” pa je “in situ” zabava za oglase prikrajšane množice.
In morebiti je bilo HTV-jeve režiserje strah prav tega.
Da bi Kolinda kogar koli poljubila, se ni bilo bati. Njen mož je prav nezainteresirano za kar koli čemel ob njej, drugih voljnih kandidatov pa ni bilo na spregled.
Kader, ki bi skupaj pokazal Milanovića in Cerarja, pa bi znal biti neroden. Kaj, če bi šest tisoč Hrvatov in pet tisoč Slovencev, ki niso imeli nobenega namena v dvorani začeti vojne, začelo skandirati: “Poljub, poljub, poljub!” Zagotovo sta bila najatraktivnejši par v dvorani!
Ali kot so njega dni govorili “galebi” na dalmatinski obali: “Prijatelj, čas je, da začneva govoriti z mednarodnim jezikom ljubezni!“
In bi se poljubila. Milanović in Cerar. Najprej sramežljivo, potem pa strastno, brez predsodkov in ob brez dvoma navdušenju dvojih navijačev, ki drug drugemu ne želijo slabega. Po premierskem poljubu bi ginjeni košarkarji vrgli žogo v avt in se prav tako začeli objemati in poljubljati. In v tem, da ne bo razumljeno narobe, ni nobene latentne homoseksualnosti! Poglejte recimo slovensko nogometno reprezentanco, ki po drugem golu Cesarja v Baslu strelca objema, poljublja in nežno treplja po ritki. Pa so moški “par excellence”!
In če so lahko nežni drug do drugega igralci istega moštva, je čas, da se nežnost in ljubezen razširita tudi na športne nasprotnike. Najprej Milanović-Cerar, nato košarkarji, na koncu pa vsa dvorana. In edino Sanja Modrič bi ostala profesionalna in odkomentirala dogodek do konca.
Vse to bi se lahko zgodilo, če bi HTV pokazala skupaj sedeča Cerarja in Milanovića. Iz zgoraj zapisanega sledi, da je dobro, da ju ni.
__________
P. S.: Politiki radi poudarjajo, da smo vsi enaki pred zakonom, sobotni dogodek pa je pokazal, da pa nismo vsi enaki pred kamero.
Marko Radmilovič se v košarkarski glosi ukvarja z vročo afero - vročo tudi zato, ker bi potencialno lahko vsebovala poljub dveh premierjev.
Na košarkarski tekmi med Slovenijo in Hrvaško se je zgodil prav ljubek škandalček. In kakor koli se že vneti ljubitelji zdravega duha in zdravega telesa pridušajo, da ne gre mešati politike in športa, se ta dva mešata po inerciji. Kjer je šport, tam je politika in bog ve, da je tudi nasprotno.
Torej, na tekmi so bili trije veliki. Predsednica Kolinda, oblečena v sveti Draženov dres, ob tem, da se ubogi ostrostrelec ne more braniti, in pa premierja vlad Cerar in Milanović. V kaj sta bila oblečena ta dva, gledalci prenosa nismo mogli videti, ker ju HTV ni pokazala. Niti v enem kadru.
Urad hrvaškega premierja Milanovića se je pritožil, a verjamemo, da v notranjepolitičnem kontekstu, ker je podoba predsednice Grabar Kitarovićeve pač tako gladko porazila podobo premierja. Urad slovenskega predsednika se ni pritožil, ker bi bilo to neprimerno.
Zdaj pa na kratko k teoriji. Časi, ko so se politiki na športne prireditve hodili samo kazat in stiskat roke ter posledično nabirat volilne glasove, so že zdavnaj mimo. Teorija mednarodnih odnosov pozna izraz “nogometna diplomacija”, ki ob velikih mašah svetovnega nogometa daje povsem realne rezultate – vsekakor bolj otipljive kot kakšne mednarodne konference.
Nimamo razloga, da ne bi verjeli, kako se kaj podobnega ne dogaja v košarki. Ne navsezadnje, če bi bila Cerar in Milanović samo navijača svojih reprezentanc, bi sedela vsak na svojem koncu. Ob tem, da so odnosi med državama trenutno precej napeti, bi bila podoba obeh predsednikov skupaj na tekmi simbolni in pomemben signal obema javnostma; pa je nismo dočakali oziroma videli. Namesto politično vsebinskega kadra smo dobili hrvaško različico predsedniškega skakljanja in ploskanja – za praznimi očmi pa tisto večno vprašanje: “Kako, hudiča, sem pristala tukaj?“
Obstaja pa za premierski TV-mrk še ena razlaga: v tujini poznajo poseben pojem, imenovan “kiss-cam”, prosto prevedimo kot “kader poljuba”!
Gre za to, da na podobnih športnih prireditvah, kot je bila sobotna tekma, kamere iščejo med obiskovalci zaljubljen par; ko ga ujamejo, drugi gledalci z vzklikanjem in navijanjem par prisilijo, da se pred vso množico in ob prenosu na velike zaslone v dvorani poljubi. Gledalci doma v tem trenutku gledajo reklame, “kiss-cam” pa je “in situ” zabava za oglase prikrajšane množice.
In morebiti je bilo HTV-jeve režiserje strah prav tega.
Da bi Kolinda kogar koli poljubila, se ni bilo bati. Njen mož je prav nezainteresirano za kar koli čemel ob njej, drugih voljnih kandidatov pa ni bilo na spregled.
Kader, ki bi skupaj pokazal Milanovića in Cerarja, pa bi znal biti neroden. Kaj, če bi šest tisoč Hrvatov in pet tisoč Slovencev, ki niso imeli nobenega namena v dvorani začeti vojne, začelo skandirati: “Poljub, poljub, poljub!” Zagotovo sta bila najatraktivnejši par v dvorani!
Ali kot so njega dni govorili “galebi” na dalmatinski obali: “Prijatelj, čas je, da začneva govoriti z mednarodnim jezikom ljubezni!“
In bi se poljubila. Milanović in Cerar. Najprej sramežljivo, potem pa strastno, brez predsodkov in ob brez dvoma navdušenju dvojih navijačev, ki drug drugemu ne želijo slabega. Po premierskem poljubu bi ginjeni košarkarji vrgli žogo v avt in se prav tako začeli objemati in poljubljati. In v tem, da ne bo razumljeno narobe, ni nobene latentne homoseksualnosti! Poglejte recimo slovensko nogometno reprezentanco, ki po drugem golu Cesarja v Baslu strelca objema, poljublja in nežno treplja po ritki. Pa so moški “par excellence”!
In če so lahko nežni drug do drugega igralci istega moštva, je čas, da se nežnost in ljubezen razširita tudi na športne nasprotnike. Najprej Milanović-Cerar, nato košarkarji, na koncu pa vsa dvorana. In edino Sanja Modrič bi ostala profesionalna in odkomentirala dogodek do konca.
Vse to bi se lahko zgodilo, če bi HTV pokazala skupaj sedeča Cerarja in Milanovića. Iz zgoraj zapisanega sledi, da je dobro, da ju ni.
__________
P. S.: Politiki radi poudarjajo, da smo vsi enaki pred zakonom, sobotni dogodek pa je pokazal, da pa nismo vsi enaki pred kamero.
Jutri se s podelitvijo nagrad vesna končuje 24. festival slovenskega filma Portorož. V posebnem programu dokumentarnih filmov je bil predstavljen film Brexit scenaristke in režiserke Nine Kojime, nekdanje novinarke Vala 202 in dolgoletne televizijske poročevalke iz Londona.
Danes je svetovni dan hrane, ki tokrat poteka pod geslom Naša dejanja so naša prihodnost - Boljša proizvodnja, boljša prehrana, boljše okolje in boljše življenje. V luči aktualnih podražitev slovenska kmetijsko-živilska podjetja opozarjajo, da bo to vplivalo tudi na izbiro hrane. Je pa na izbiro deloma že vplivala tudi epidemija, kažejo raziskave.
Z razstavo Damnatio memoriae se v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki predstavlja v Zagrebu živeči in delujoči fotograf in umetnik Darije Petković. V ciklusu Damnatio memoriae se posveča načinom konstitucije spomina z vizualnimi sredstvi.
Štirje podjetniki iz Mozirja so razvili blagovno znamko Printee in si zadali ambiciozno vizijo, da bi »printee« postal sopomenka za kakovostno razvito fotografijo po vsem svetu. Njihov cilj je poenostaviti pot fotografijam s telefona v fotoknjige, koledarje ali zbirke. Konkurenca na tem področju je izjemno velika, sami pa stavijo na kakovost, sodelovanje z majhnimi, lokalnimi foto studii in hitro dostavo, v idealnem primeru celo v istem dnevu. Anja Hlača Ferjančič in sovoditelj - soustanovitelj Hooray Studios – Mic Melanšek sta se pogovarjala z Rokom Matjažem. Med drugim o tem, kako jim je korona prekrižala načrte in kako pomemben je slovenski podporni ekosistem.
Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja smo se o težavah z odvisnostjo od družabnih omrežij pogovarjali s članicama Društva študentov psihologije Slovenije
Minuli konec tedna so parke, lokale, ulice, pa tudi domove prebivalcev v BS 7 (soseski Ruski car) zavzeli člani namiznega gledališča kulturno-umetniškega društva Ljud. Namizno gledališče je oblika participatornega gledališča, pri kateri igralci in gledalci sedijo za isto mizo. Projekt Namizno gledališče v soseski je del večletnega mednarodnega projekta AMBASADI, ki poteka od leta 2019, sklenil pa se bo leta 2025.
V Planici so od nekdaj premikali meje letenja, čeprav letenja na smučeh. V novem Laboratoriju za gravitacijsko fiziologijo IJS so zagnali človeško centrifugo, ki bo prispevala k zmanjšanju vplivov breztežnosti na fiziološke funkcije astronavtov na vesoljskih postajah.
Policijski odgovor na včerajšnje proteste je marsikoga pustil brez besed. Vendar dogajanja ne smemo pustiti brez poskusa postavitve v kontekst in refleksije. Gorazd Rečnik se je pogovarjal s kriminologom, ostrim kritikom represije doktorjem Draganom Petrovcem.
V Ljubljani, Logatcu, na Vrhniki in Igu poteka velika mednarodna vaja SIQUAKE2020, ki so jo kot olimpijske igre zaradi epidemije prestavili za eno leto. Namen vaje je preveriti pripravljenost države in njenih služb na močnejši potres v osrednji Sloveniji. Do četrtka se bo okoli 500 različnih reševalcev urilo in krepilo znanje na 12 deloviščih. Kako pripravljeni smo na hujši potres in njegove posledice, je na enem izmed delovišč v ljubljanskih Stožicah preverjal tudi Aleš Smrekar.
Reportaža z včerajšnjega dogajanja na ljubljanskih ulicah.
V podjetniški oddaji UP predstavljamo tiste, ki si upajo in so iz svojega hobija razvili posel. Prva gostja druge sezone bo Neža Mlakar, soustanoviteljica blagovne znamke La Popsi. Razložila bo, koliko veselja in skrbi lahko prinesejo zamrznjeni deserti, zakaj se je vrnila iz Las Vegasa in kako zahteven je avstrijski trg.
Zadnja igra Antona Pavloviča Čehova bo nocoj doživel premiero na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega
V Slovenijo je prišel soavtor otroške stripovske serije o Škatli.
Da je epidemija močno spremenila mnoge gospodarske in poslovne tokove je neizpodbitno dejstvo. V četrtem valu epidemije naj sicer ne bi bilo zapiranja gospodarstva, je pa zato strožje izpolnjevanje pogojev PCT. Podjetja, manjša in velika, so se ves čas epidemije prisiljena prilagajati. Pri tem se spoprijemajo z notranjimi in zunanjimi izzivi. Cepljenje, večkrat nepredvidljivi vladni odloki, pomanjkanje ustrezno usposobljenih zaposlenih, zamude pri dobavah materialov in surovin, potrebe po vlaganjih – vse to so izzivi, o katerih so pred kratkim ob robu Mednarodnega Obrtnega Sejma v Celju govorili tudi nekateri izkušeni podjetniki.
Pred tednom dni je dosegla tretje mesto na Severnoameriškem prvenstvu žensk v spartan raceu, ki bi ga sicer prevedli kot oviratlon. Prej se je mesec dni mudila v Evropi in med drugim v enajstih urah osvojila najnižjo in najvišjo točko Slovenije. Magistrica fizike je v pogovoru povedala tudi to, zakaj je akademsko kariero na znameniti univerzi Stanford zamenjala za športno.
Direktor Slovenske tiskovne agencije Bojan Veselinovič je danes podal svojo odstopno izjavo. Ob tem je opozoril, da pri teptanju novinarske avtonomije ne more sodelovati. Slovenska tiskovna agencija že 273 dni opravlja javno službo brez plačila zanjo s strani Vlade RS. Tako imenovana pogajanja o financiranju pa so zašla v slepo ulico. Kako vse to doživljajo zaposleni na Slovenski tiskovni agenciji? Z odgovorno urednico Barbaro Štrukelj, se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Tini Žalec, ki je med prvimi javno opozorila na smrt v družini po cepljenju, se zdi pomembno, da se začne govoriti tudi o tem.
Naslednje leto se bo na Ženevskem jezeru odvil Zlati pokal v jadranju, tekmovanje nacionalnih posadk po vzoru nogometnega svetovnega prvenstva. Pred odhodom na testno regato v švicarskem Grandsonu se je v Portorožu predstavila slovenska posadka.
Neveljaven email naslov