Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O koncertu angleškega poeta in rock pevca v Londonu pred dnevi bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu. Ocenjuje Matjaž Ambrožič.
MORRISSEY, Hammersmith Odeon/Eventim Apollo, 20. septembra 2015
O koncertu angleškega poeta in rock pevca bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu.
Z Morrisseyeve predstave boste odšli zamišljeni in otožni, saj svet, v katerem živimo, ni lep, kot se zdi; obenem pa presrečni, da ste to spet spoznali na rock koncertu. Ta se vam bo v primerjavi z, vzemimo, koncertom skupine Laibach ter vso njeno simboliko, to je z vsemi Titi, Stalini, Hitlerji, jeleni, rogovi, svastikami in drugim, naenkrat zazdel kot pogled v nedolžen kotiček otroške sobice z razmetanimi lego kockami po tleh.
Morrissey koncertni niz odpre s svojim prvim hitom Suedehead – in to nadvse udarno, prepričljivo rockersko, temperamentno. Delež indie rockovske kitarske agresije s ščepcem distorzije nato ne popusti, pa četudi po songih, med katerim sta Ganglord ali pa Speedway, sledi po naboju najmehkejši uspešnični Kiss Me A Lot.
Bend, ki spremlja resnega, a še kako popevkarsko vznesenega Morrisseya, sestavljajo pretežno ameriški glasbeniki – in kvintet instumentalistov deluje vražje stabilno ali goreče alternativno. Zato z izstopajočim solom s flamenko kitaro v komadu Staircase at The University še posebej navduši sicer klaviaturist kolumbijsko-ekvadorskih korenin Gustavo Manzur.
Od dvajsetih pesmi jih je Morrissey za londonski nastop sedem izbral s svojega lanskega, že desetega albuma World Peace Is None Of Your Business.
Toda prvim živčnim rezom rockovske predstave so poslušalci izpostavljeni že med čakanjem na njen začetek, ko naj bi jo zabavali arhivski filmski pop in rock velikani, projicirani na zaodrsko platno – ti imajo namreč nalašč zelo vprašljivo zvočno kakovost.
Se pa Morrisseyev nastop niti ne razplamti, ko se ta s projekcijo v zaodrju opozorilno loti policijskega nasilja – na predstavi v dvorani Hammersmith so se nad temnopoltimi žrtvami izživljali ameriški policaji. Morrissey, srdit antirojalist, v enem od vmesnih nagovorov pod stilizirano fotografijo najmlajšega britanskega dvornega para zarohni tudi v tej smeri, in sicer z obljubo, da bo “molil pred Bogom ali pač pred Jezusom” le zato, da novi vodja laburistov, nekoč radikalni levičar, res ne bi pogoltnil lastnih načel in se pustil sprejeti v tako imenovani vladarjev privatni kabinet, pogoj za to pa je famozen viktorijanski ritual, ko mora politik poklekniti pred britansko kraljico.
A tudi opomin na ta aktualni politični trač ni bil nič več kot le pamflet, ki ga je dovzetno intelektualno oziroma gejevsko poslušalstvo sprejelo z odobravanjem. Morrisseyeva sporočilnost je najbolj neposredna in brutalna, ko nastopi izključno videastični protest za pravice živali – naj tu raje končam ali naj se lotim opisov videoposnetkov iz izraelskih klavnic? Končam morda le s pripombo, da kolikor je koncert res vreden ogleda in ga močno priporočam, naj starši otroke vseeno pustijo doma.
Čeprav sem krepko več kot polovico življenja vegetarijanec, se mi zdi, da je Morrisseyeva odrska naracija v tem razdelku močno pregroba in totalitarna ter hkrati razočarljivo premalo subtilna. Kajti prav takšno bi pričakoval od bistrega pesnika. Ta pač vztraja pri nasprotnem in nasilje preganja z nasiljem – z vizualnim nasiljem nad obiskovalci koncerta – surova sporočilnost ni zapovedano učinkovita, kaj šele v skladu s sedanjostjo ali s časom, ki se urbano vse bolj priklanja čutnosti in celo duhovnosti.
Aktivist, pisec in glasbenik Morrissey je pri 56-ih letih zdaj že lep čas med rockovskimi veterani. In ko se ti, namesto da bi zabavali, odločno poženejo zanetit protestniško dramo, gre marsikaj prehitro čez rob pripovednega cenzusa, prepogosto pa tudi čez rob dobrega okusa.
Toda brezkompromisni Morrissey zagrizeno vztraja pri politični in še kakšni nekorektnosti – in to na nož!
O koncertu angleškega poeta in rock pevca v Londonu pred dnevi bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu. Ocenjuje Matjaž Ambrožič.
MORRISSEY, Hammersmith Odeon/Eventim Apollo, 20. septembra 2015
O koncertu angleškega poeta in rock pevca bi zmogel napisati tudi krepko predolg esej in v njem v neskončnost primerjati pisano paleto občutij in opazk. Vse kaj drugače pa je vtise strniti v oceno, ki bo hkrati vabilo na ta resnično zelo posebni glasbeni dogodek. Zato je nemara bolje, da začnem pri koncu.
Z Morrisseyeve predstave boste odšli zamišljeni in otožni, saj svet, v katerem živimo, ni lep, kot se zdi; obenem pa presrečni, da ste to spet spoznali na rock koncertu. Ta se vam bo v primerjavi z, vzemimo, koncertom skupine Laibach ter vso njeno simboliko, to je z vsemi Titi, Stalini, Hitlerji, jeleni, rogovi, svastikami in drugim, naenkrat zazdel kot pogled v nedolžen kotiček otroške sobice z razmetanimi lego kockami po tleh.
Morrissey koncertni niz odpre s svojim prvim hitom Suedehead – in to nadvse udarno, prepričljivo rockersko, temperamentno. Delež indie rockovske kitarske agresije s ščepcem distorzije nato ne popusti, pa četudi po songih, med katerim sta Ganglord ali pa Speedway, sledi po naboju najmehkejši uspešnični Kiss Me A Lot.
Bend, ki spremlja resnega, a še kako popevkarsko vznesenega Morrisseya, sestavljajo pretežno ameriški glasbeniki – in kvintet instumentalistov deluje vražje stabilno ali goreče alternativno. Zato z izstopajočim solom s flamenko kitaro v komadu Staircase at The University še posebej navduši sicer klaviaturist kolumbijsko-ekvadorskih korenin Gustavo Manzur.
Od dvajsetih pesmi jih je Morrissey za londonski nastop sedem izbral s svojega lanskega, že desetega albuma World Peace Is None Of Your Business.
Toda prvim živčnim rezom rockovske predstave so poslušalci izpostavljeni že med čakanjem na njen začetek, ko naj bi jo zabavali arhivski filmski pop in rock velikani, projicirani na zaodrsko platno – ti imajo namreč nalašč zelo vprašljivo zvočno kakovost.
Se pa Morrisseyev nastop niti ne razplamti, ko se ta s projekcijo v zaodrju opozorilno loti policijskega nasilja – na predstavi v dvorani Hammersmith so se nad temnopoltimi žrtvami izživljali ameriški policaji. Morrissey, srdit antirojalist, v enem od vmesnih nagovorov pod stilizirano fotografijo najmlajšega britanskega dvornega para zarohni tudi v tej smeri, in sicer z obljubo, da bo “molil pred Bogom ali pač pred Jezusom” le zato, da novi vodja laburistov, nekoč radikalni levičar, res ne bi pogoltnil lastnih načel in se pustil sprejeti v tako imenovani vladarjev privatni kabinet, pogoj za to pa je famozen viktorijanski ritual, ko mora politik poklekniti pred britansko kraljico.
A tudi opomin na ta aktualni politični trač ni bil nič več kot le pamflet, ki ga je dovzetno intelektualno oziroma gejevsko poslušalstvo sprejelo z odobravanjem. Morrisseyeva sporočilnost je najbolj neposredna in brutalna, ko nastopi izključno videastični protest za pravice živali – naj tu raje končam ali naj se lotim opisov videoposnetkov iz izraelskih klavnic? Končam morda le s pripombo, da kolikor je koncert res vreden ogleda in ga močno priporočam, naj starši otroke vseeno pustijo doma.
Čeprav sem krepko več kot polovico življenja vegetarijanec, se mi zdi, da je Morrisseyeva odrska naracija v tem razdelku močno pregroba in totalitarna ter hkrati razočarljivo premalo subtilna. Kajti prav takšno bi pričakoval od bistrega pesnika. Ta pač vztraja pri nasprotnem in nasilje preganja z nasiljem – z vizualnim nasiljem nad obiskovalci koncerta – surova sporočilnost ni zapovedano učinkovita, kaj šele v skladu s sedanjostjo ali s časom, ki se urbano vse bolj priklanja čutnosti in celo duhovnosti.
Aktivist, pisec in glasbenik Morrissey je pri 56-ih letih zdaj že lep čas med rockovskimi veterani. In ko se ti, namesto da bi zabavali, odločno poženejo zanetit protestniško dramo, gre marsikaj prehitro čez rob pripovednega cenzusa, prepogosto pa tudi čez rob dobrega okusa.
Toda brezkompromisni Morrissey zagrizeno vztraja pri politični in še kakšni nekorektnosti – in to na nož!
Novinarji RTV-ja danes stavkamo. Stavkamo, ker so razmere nevzdržne, ugled našega medija pa zaradi škodljivih potez vodstva pada. Ne stavkamo proti javnosti ne proti vladi. Stavkamo proti vodstvu RTV-ja. V studiu Vala 202 se je zato oglasila Helena Milinković, predsednica stavkovnega odbora in pojasnila, kaj so zahteve stavkovnega odbora in kako potekajo pogajanja z vodstvom. Zahteve stavkovnega odbora so jasne: 1. Zahtevamo novinarsko, uredniško in institucionalno avtonomijo. 2. Zahtevamo spoštovanje profesionalnih, programskih in etičnih standardov. 3. Zahtevamo umik škodljivih sklepov Programskega sveta. 4. Zahtevamo dogovor o kadrovski politiki in pogajanja o dvigu najnižjih plač na RTV. 5. Zahtevamo socialni dialog. 6. Zahtevamo plačano stavko. 7. Če ne bo sklenjen sporazum o razreševanju stavkovnih zahtev do 30. 5. 2022, zahtevamo odstop generalnega direktorja RTV Slovenija Andreja Graha Whatmougha, odgovorne urednice Informativnega programa Televizije Slovenija Jadranke Rebernik in v. d. urednika uredništva za nove medije Igorja Pirkoviča ter odstop predsednika Programskega sveta RTV Slovenija Petra Gregorčiča.
Že od leta 1983 Študentski svet stanovalcev javnega zavoda Študentski dom Ljubljana ohranja tradicijo kulturnih, športnih in glasbenih doživetij, ki so združena pod imenom Majske igre. Letos je potreba študentov po druženju še toliko večja. So lahko mladim Majske igre tudi obliž na pretekle rane? Trije tedni, ko odmislijo realnost? Kakšne težave in problemi jih obkrožajo? Protagonisti zgodbe so študentke in študenti iz Rožne doline ter prebivalka Akademskega kolegija, ki mu spet grozi zaprtje.
Danes je peti svetovni dan čebel, dan, namenjen krepitvi zavedanja o pomenu, ki ga imajo čebele in vsi drugi opraševalci za kmetijstvo in biotsko pestrost. Letos je v ospredju tema Mladi in čebelarstvo. Čebele so odličen kazalec stanja okolja, poudarja Nika Pengal mednarodno priznana čebelarka in apiterapevtka. Če bodo izginile čebele in drugi opraševalci, bo izginilo tudi človeštvo. Nika Pengal je o delu s čebelami, o apiterapiji kot vedi, o tem, kako ob pomoči čebeljih pridelkov, čebeljih panjev in pikov okrepiti in ohranjati zdravje, predavala tudi na apiterapevtski konferenci v Ameriki. Sama ustvarja v okviru blagovne znamke Gospodična Medična in prav danes je izšla knjiga Skrivnosti Gospodične Medične, Uporaba čebeljih pridelkov v zgodbi iz vsakdanjega življenja. Napisala jo je skupaj s partnerjem Anžetom Gallusom Petelinom, ki je slikar in je v knjigi poskrbel za zgodbo, ona pa za strokovni del. Priročnik, ki so mu dodane ilustracije Vide Igličar, je namenjen tako tako mladim kot starejšim bralcem, ki jih zanima svet čebel, z njim pa želi približati apiterapijo tudi mlajšim
"Živimo v izjemno kaotičnem obdobju." Tako pravi indijski klasični glasbenik Rohan Dasgupta, ki pravi, da so bili med covidom glasbeniki v Indiji povsem prepuščeni sami sebi. Še hujši šok od tega, da je naenkrat ostal brez finančnih prihodkov, mu je predstavljal šok zaradi spremembe načina življenja. Zato je ob poučevanju po cele dneve vadil na sitar in vlagal svojo energijo v glasbo in introspekcijo, za kar se mu je nenadoma odprl prostor.
"Vprašanje razrednega boja je v ospredju, dokler dejansko potrebuje in uporablja množično človeško delovno silo. Ko ta, tako zaradi tehnološkega kot finančnega razvoja, postaja vse bolj irelevantna, razredni boj dejansko začne odmirati," opisuje avtor knjige Tujost Kapitala dr. Primož Krašovec. Po mnenju sociologa kulture nadzor v 21. stoletju ne poteka v smislu Velikega brata ali panoptikuma, ampak avtomatizirano. "Za današnji nadzor smo pomembni kot raztelešeni tokovi podatkov, ne kot osebe. To je velika razlika med nadzorom 20. in 21. stoletja."
Po dveh pandemičnih letih se zdi, da se je v francosko mesto končno vrnilo festivalsko vzdušje. Na Azurni obali v Cannesu bo namreč nocoj otvoritev 75. filmskega festivala. Več o vzdušju pred uradnim odprtjem pa Nina Zagoričnik.
Piknik ob svetovnem dnevu pravične trgovine je druženje v zero-waste antipotrošniškem duhu ob izmenjevanju znanja in izkušenj, mnenj, uporabnih znanj in odpiranju novih pogledov na svet. Organizatorji druženja želijo soustvariti prostor povezovanja, izmenjav, ustvarjanja, kreativnosti, prihodnosti. Poudarjajo prihodnosti z manj izkoriščanja, manj potrošnje, manj betona, manj odpadkov in z več trajnosti, več solidarnosti, več pravičnosti, več skupnosti, več sodelovanja, več blaginje, več narave.
Celotna evropska, pa tudi svetovna pop scena, ta teden diha skupaj z Evrovizijo. V Torinu namreč poteka 66. edicija tega največjega festivala pop glasbe, ki bo danes doživel vrh z razglasitvijo zmagovalca. Evrovizija je ogromen festival, nanj se pripravljajo skozi vse leto, in medtem ko so žarometi ta teden usmerjeni samo proti nastopajočim, mnogokrat pozabimo na tiste, ki iz zakulisja poganjajo ves ta stroj. Eni od ključnih tako imenovanih pomočnikov na festivalu so tudi prostovoljci, v Torinu jih je letos več kot 600, med njimi tudi Slovenka Tamara, ki se ji je uresničila želja, da ves festival spremlja od blizu. Zelo blizu.
V Vipavski dolini je, kot pravijo, zdaj najokusnejši mesec v letu. 5. in 6. junija ga bodo na dvorcu Zemono končali s festivalom Okusi Vipavske. Ob kulinaričnih in vinskih doživetjih, ki pobožajo želodec, pa dolina ponuja tudi bolj adrenalinska doživetja. S svojo geografijo, Nanosom in Trnovskim gozdom ter tako rekoč celoletnimi ugodnimi vremenskimi razmerami je priljubljena tako med kolesarji kot med pohodniki, ob tem pa tudi pravi raj za jadralne padalce. In polet v tandemu s piloti iz kluba Polet Nova Gorica je bil del študijske ture, ki jo je organiziral Javni zavod za turizem Nova Gorica in Vipavska dolina. Še preden smo na dolino pogledali z nogami v zraku, pa smo nanjo pogledali tudi skozi naravno okno Skozno, ki leži tik nad vzletiščem Lijak, na prepadnem robu Trnovskega gozda.
Številni se najbrž spomnite, kako smo aprila 2019 dobili prvo fotografijo črne luknje sploh, nekakšno podobo črnega kroga z ognjenim obročem, ki je tedaj osupnila znanstvenike in laike. Fotografija, pod katero se je podpisala več kot 200-članska znanstvena skupina Event Horizon Telescope, je veljala za najnatančnejšo fotografijo, kar jih je kdaj naredilo človeštvo. Tri leta pozneje je skupina preciznost še izpopolnila in radijske teleskope usmerila proti središču naše galaksije, kjer kraljuje črna luknja Strelec A. V pogovoru z astrofizikom in profesorjem na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko dr. Tomažem Zwittrom pa več tudi o popolnem Luninem mrku, ki ga bomo lahko gledali na rano ponedeljkovo jutro.
Pri zbiranju gradiva za prihajajočo razstavo Znameniti Slovenci, ki bo v Narodnem muzeju na ogled od oktobra, so spet odkrili uniforme cesarja Franca Jožefa I. Več o tem, kakšne uniforme si je rad oblačil habsurški cesar, pa v prispevku.
Pogovor z vodjo medicinskega dela intervencije v Kočevju Primožom Velikonjo.
"Aktivirane so vse enote. Požar je omejen, imamo ga pod nadzorom. Še vedno pa sta pogrešani dve osebi. Škode za okolje ni, zaradi dima svetujemo vsem, da ostanejo v zaprtih prostorih." Leon Behin, poveljnik Gasilske zveze Kočevje
Letošnji izbor za pesem Evrovizije poteka v Italiji, za prizorišče, kjer se zvrsti evropska pop smetana, so tako izbrali Torino. Glavno mesto dežele Piemont, zelo znane po čokoladnih bombonih gianduiotto, zgodovinskih kavarnah in kraljevih palačah, je sicer številnim še vedno neznanka. Še pred kakšnimi dvajsetimi leti je Torino veljal za industrijsko mesto, zdaj pa se trudijo zamenjati oznako in Torino preobraziti v turistični biser, ki ga posamezniki obiščejo z namenom, ne pa se samo ustavijo na poti do končne destinacije.
O slabih razmerah na Centru za socialno delo Ljubljana se je v zadnjih treh letih pogosto govorilo, med ostrimi kritiki dosedanje direktorice Anje Osojnik je bil tudi Ivan Janko Cafuta, strokovni delavec za socialno delo na CSD Ljubljana, predstavnik zaposlenih v svetu zavoda in tudi predsednik tega organa. V skladu z navodili o imenovanju in odpoklicu, ki jih je določila direktorica centra, so ga novembra lani odpoklicali kot člana sveta CSD. Višje sodišče je odpoklic razveljavilo, saj direktorica ni imela pristojnosti za pisanje teh navodil. O tem smo podrobneje že poročali, zdaj pa se sprašujemo, ali bo razrešitev rešitev vseh teh težav?
Turizem okreva, to so pokazali že velikonočni in prvomajski prazniki, ko so bile kapacitete predvsem na Obali in v zdraviliščih skoraj popolnoma zasedene. Z vse višjimi temperaturami pa se začenja tudi sezona kampiranja. V zadnjih letih se vse več ljudi odloča za bivanje v kampih, pa ne le v šotorih. Velika uspešnica koronskega obdobja so mobilne hišice in avtodomi. Kamping turizem jo je po mnenju strokovnjakov v zadnjih dveh letih zelo dobro odnesel, saj je sezona omejena na toplejši del leta, ki je tudi v zdravstvenem pogledu varnejši. Katja Arhar je o kampingturizmu in obetih za prihajajočo sezono poklepetala z urednikom spletnega portala Avtokampi.si Klemnom Hrenom.
Pohod Pot ob žici je ena največjih športno-rekreativnih prireditev pri nas. 64. Pohod - Pot ob žici 2022 sta spremljala tudi Luka Skarlovnik in Jure Jeromen.
Gospa Vienna Cammarota, 72-letnica iz italijanske dežele Kampanija se je odločila, da se bo v počastitev prihajajoče 700-letnice smrti velikega raziskovalca Marca Pola podala po njegovih stopinjah. 26. aprila je svojo pot začela v Benetkah, čez dobra tri leta naj bi jo končala na Kitajskem, v Pekingu, pri tem pa prečkala Slovenijo, Hrvaško, Srbijo, Bolgarijo, Turčijo, Gruzijo, Azerbajdžan, Iran, Turkmenistan, Uzbekistan, Tadžikistan, Kirgizijo, Kazahstan in Mongolijo. No, v teh dneh je gospa Cammarota v Ljubljani, kjer jo je ujela Andreja Čokl.
Portorož bo junija že drugič prizorišče letnega srečanja evropskega kluba voznikov motociklov Harley Davidson. Med 9. in 12. junijem naj bi na našo obalo z vseh koncev Evrope, a tudi iz ZDA in od drugod, pripotovalo okrog 30.000 "riderjev" ali jahačev, kot si vozniki sami pravijo, in ljubiteljev teh legendarnih jeklenih konjičkov. Vrhunec srečanja bo zagotovo parada 2 500 motociklov po Slovenski Istri. Na izlete do bližnjih krajev bodo motoriste vse dni vodili njihovi slovenski kolegi iz kluba Lipa. Med njimi bo tudi 'rajderka' Tanja Valič. Več pa v zapisu, ki ga je pripravila Lea Širok.
17. september 2017 je zapisan v slovensko športno zgodovino. Ne le zaradi največjega uspeha v ekipnih športih, predvsem zaradi pravljice, ki jo je spisala slovenska košarkarska reprezentanca. Ta je poskrbela, da se tudi po skoraj petih letih še vedno vzneseno govori o neverjetno povezanosti, čustvih in ekipi, ki združuje. Prav to je bil povod za slovenske filmske ustvarjalce, da ne le spomnijo na pomembne trenutke iz Carigrada, temveč slovenski javnosti na povsem nov in drugačen način predstavijo ekipo, ki je te trenutke spisala. Dokumentarni film 2017 bo širši javnosti predstavljen na premieri 3. junija v areni Stožice, z ustvarjalci in nekaterimi akterji iz filma pa se je na novinarski predstavitvi pogovarjala Nina Smole.
Neveljaven email naslov